Hči Slobodana Miloševića živi v Črni gori. Razočarana je, kako Srbija ravna z njeno družino. Marija Milošević se v medijih le redko pojavlja, po 18 letih molka pa je le spregovorila za Kurir.
V Srbijo se ne bo vrnila
Kako živi te dni? Žal ji je, da se je rodila v Beogradu. Žal ji je, da je tam preživela 36 let. V Srbijo se nikoli več ne bo vrnila, je dodala. Nad svojo domovino je ogorčena. Z mamo Mirjano Marković in bratom Markom Miloševićem, ki živi v Rusiji, se ne videva. Njihovi odnosi so "ledeni".
Marija idolizira svojega očeta. Po njenem mnenju je njegova smrt v haaškem priporu zelo sumljiva. Pri tem se sklicuje na knjigo Vukašina Andrića, ki trdi, da je bil nekdanji srbski voditelj zastrupljen. Dejala je tudi, da ni želela, da bi bil oče pokopan v njegovem roden Požarevcu. "Nisem bila za to. Mislim, da nihče od nas, živ ali mrtev, ne bi smel biti v Srbiji. Obstaja latinski pregovor: 'Nehvaležna domovina – ne zaslužiš si mojih kosti'," je dejala za Kurir. Prepričana, da je bila očetova napaka le to, da je sploh bil predsednik Srbije. "Biti predsednik Srbije je peklensko delo. Kolikšen odstotek ljudi, ki so nekoč vodili Srbijo, je dočakalo visoko starost, in koliko jih je umrlo naravne smrti?" se je vprašala in dodala, da oče nima pravega političnega naslednika.
Politične likvidacije
Na vprašanje, kako je doživela tisti 5. oktober leta 2000 in padec Slobodana Miloševića, je dejala, da je to bil državni udar. "Države bi se morale naučiti, kako se braniti pred udari. Nekatere se tega dobro zavedajo. Ta se ni," je povedala.
Proti koncu obsežnega intervjuja je zanikala, da je njena družina v 90. letih prejšnjega stoletja obogatela. "Tisti, ki to govorijo, bi na našem mestu verjetno obogateli, ker domnevajo, da smo počeli, kar bi počeli oni. V psihologiji se to imenuje projekcija, ljudska modrost pa pravi, da lopov za vsakega misli, da je tat." Iz tistega obdobja so se ji v spomin najbolj vtisnile "politične likvidacije" – kot je dejala, so umirali le somišljeniki njenega očeta. "Vidim, da njegovi politični nesomišljeniki še vedno živijo. Toliko o likvidacijah," je dejala za konec.
