Elena je otrok s posebnimi potrebami. Včeraj je z navdušenjem čakala, da bodo v zagrebški osnovni šoli poklicali njeno ime. Čakala je zaman. V veliki dvorani je ostala sama, razreda ji niso dodelili, nihče se ni zanimal zanjo. Niti vedeli niso, da pride, so pojasnili njeni mami Ani Vujnović. Ta je na družbenih omrežjih objavila protestno pismo, naslovljeno na pristojne inštitucije. Sledi prevod, izvirnik pripenjamo spodaj.
"... Elena je danes ostala sama.
V dvorani "njene" osnovne šole. V novih oblačilih, z novo torbo. V dvomih, panična in v solzah.
Zaradi vas.
Celotno jutro in zadnjih nekaj tednov je pričakovala prvi dan. Prvarček je. Živčna je, v pričakovanju, a potrpežljiva. Pravi, da bo nosila obleko. Pravi, da bo spoznala učiteljico. V njeni posebni glavi je ta verjetno lik princese ali dobre vile. Pravi, da bo dobila knjige in urnik. Pravi, da je velika punca. In da bo šla v šolo. Ponos, sreča, pričakovanje …
… Elena je danes ostala sama.
V veliki dvorane je po dobrodošlici ("otroci pojejo meni, mama??") in imenovanju prvošolcev potrpežljivo čakala, da pokličejo vse druge, čakala je, da bo zaslišala svoje ime, da bo vstala in stekla k svoji učiteljici. A ni dočakala.
Elena je danes ostala sama.
S svojimi posebnimi potrebami in težavami iz skupine 7 (3, 4, 6), podskupine 3.1.1, 3.1.2, 3.1.4, 4.2, 6.6, 6.7 …
In z odlokom Mestnega urada za šolstvo, ki je odločil, da bo hodila v šolo, kjer zdaj stoji sama, v veliki dvorani, z novo roza torbo pod brado in paniko v malem srcu ter glavi.
Nismo dočakali, da bi jo s ponosom in solzami sreče pospremili v njen razred kot drugi starši. Mama, oče, starejši brat, babica in dedek. Dočakali smo vprašujoče poglede vodstva šole, ki niso vedeli, kdo smo, od kje prihajamo in kaj delamo tam. Po pregledu papirjev, ki jih sploh niso dobili, so ugotovili, da poleg tega, da sploh nimajo prostora zanjo, nimajo niti programa, ki bi bil primeren za Eleno. A urad je odločil, da bo hodila na to šolo. Ne v tisto, v katero hodi njen brat, prav tako otrok s posebnimi potrebami, ampak v to. Ker je to najboljše zanjo, so pojasnili. Šola, ki nima programa za njen tip posebnih potreb.
Elena je danes ostala sama. Popolnoma in absolutno, zapuščena in pozabljena od ljudi in sistema, otrok s posebnimi potrebami, za katere tam sploh niso slišali, za katere na prvi dan šole ni prostora, za katere ni programa v glavnem mestu Lepe naše. Ravnatelj je nemočen. On ni kriv … Šele danes je, ko sem mu povedala, izvedel za odlok.
Ni denarja, pravijo. Ni ljudi … Ni prostora … Odlok mesta narekuje, da je v programu za posebne potrebe neke šole prostora za maksimalno pet učencev. In potem ti isti ljudje vpišejo osem učencev. A denarja za to, da bi razdelili en razred in naredili še enega manjšega, ni.
Ni financiranja? Jaz bi rekla, da ni interesa. Koliko denarja je potrebno, da se razred, v katerem je petindvajset otrok, razdeli na dva za po pet učencev? Ni treba biti matematik, sobe smo pregrajevali s sedmimi metri knaufa. 3.500 kun (465 evrov, op. a.). Koliko stane nova fontana v mestu? Koliko premeščanje kipov? Koliko nebuloze in absurd v mestnem razpolaganju z našim denarjem? 3.500 kun?? Seveda je potrebno zaposliti nove ljudi, opremiti razred, to je velik strošek, ko je vse zaključeno … Toliko kot polovica novega avtomobila iz absurdnega voznega parka naših politikov … Če toliko …
Elena je danes ostala sama.
Zaradi vas. Zaradi absurdnosti našega mesta, naše države.
Koliko je vredno zlomljeno srce sedemletnice? Koliko stane vsaka velika solza, ki spolzi po obrazih najdražjih? Kako dati ceno na starševsko nemoč, ko je treba pogledati hčerki v oči in lagati, lagati po najboljših močeh zakaj zanjo ni razreda, učiteljic, knjig in urnika? Koliko stane? Povejte, da vam j**** mesto in državo, povejte pa prodam ledvico, da plačam, samo da mi je ni treba pogledati v oči!
Potem ko so ji uničili zdravje brez kakršnegakoli opravičila in prevzema odgovornosti, po vseh napačnih diagnozah in dvema sepsama pri kilogramu in osemsto gramih pri dveh tedni starosti zaradi nekogaršnjih umazanih rok v porodnišnici, po živalski borbi teh sedem let s pomočjo čudovitih posameznikov v Centru in vrtcu, ki so, zahvaljujoč vam, sramotno plačani za dobesedno reševanje življenj celotnih družin, povejte, koliko so vredne njene solze obupa?
Elena je danes ostala sama.
Zapuščena in pozabljena, ker je otrok s posebnimi potrebami.
Lahko vas je sram, kdorkoli je odgovoren za to. Sram vas je lahko zaradi 3.500 kun, zaradi fontane, zaradi vseh, ki prejemajo državno pomoč, zaradi absolutne apatije in gledanja le na svojo rit, zaradi trošenja našega na petek in svetek krvavo prisluženega denarja za vse, razen za tisto, kar je pomembno. Sram vas bodi zaradi ločevanja in uničevanja družin, ker ljudje odhajajo zaradi vaših zakonov.
Elena je danes ostala sama.
Želela bi, da vi in vaši najbližji za trenutek začutite to nemoč, žalost, razočaranje in paniko, ki smo jo danes ob 14. uri v eni zagrebški šoli mi in naša princesa. Samo trenutek, da se vam srce zdrobi v milijon ostrih kosov, medtem ko gledate oči, ki iščejo rešitev in uteho. Da samo za trenutek vi ostanete sami. Od srca vam to želim. Ne zato, ker bi bila zlobna in bi si želela maščevanja, temveč zato, da vas nekaj v življenju brcne v rit in v vas prebudi empatijo in odgovornost do družbe in državljanov, ker je to vaše edino delo. Za to ste plačani veliko več od tistih čudovitih duš, ki za sramotno plačilo in na robu eksistence živijo s temi otroki ne le v vrtcu in šoli – živijo z njimi 24 ur na dan. In nam staršem držijo glave nad vsem vašim s*****, da se ne utopimo do konca. Da se ne umaknemo iz borbe proti pošastim v naslanjačih in njihovi politiki in njihovemu sistemu. V Naši lepi …
Elena je danes ostala sama.
A samo za trenutek. Tisti trenutek, ko je mama skoraj poražena padla na kolena zaradi bolečine v princeskinih očeh. Ampak ne boste. In tudi tokrat, ne vem kolikokrat po vrsti, bom zbrala vse svoje moči, ki jih imam zahvaljujoč dvanajst let trajajoči borbi z vašim sistemom, in bom obrnila nebo in zemljo, da zaščitim svojega otroka pred vašo krivico in absurdom. Še enkrat. Ker smo zelo podobno dramo leto dni prej prestali tudi s sinom. Zdaj je v petem razredu, a vi ste se mu po štirih letih odločili ukiniti asistenta. In to na prehodu iz razreda z učiteljico v takega, kjer je enajst profesorjev. Z vsemi potrjenimi diagnozami in težavami, ki so – po vašem – očitno čez leto izginile. A niso. To po vašem mnenju verjetno ni tako velika drama, kot je bila tokrat, ko ste njegovo sestro pustili brez šole, brez razreda, brez učiteljice. Kakšna drama torej, če je ostal brez asistenta?
Elena ne bo ostala sama.
Prisegam vam, da dokler bo kaj moči v meni, ne bo ostala sama.
Vam pa, ki ste odgovorni za to travmo, pa želim, da se vam vrne vse, kar ste si zaslužili."
Mama je naknadno še poudarila, da so vse potrebno za vpis v šolo uredili pravočasno.
