Raziskovalec Roman Leljak je v beograjskih arhivih našel partijsko dokumentacijo o Jovanki Broz, za katero je njen mož Tito ustanovil posebno komisijo, ki se je ukvarjala z njenimi intrigami, na koncu pa ji je nekdanja država dodelila izjemno pokojnino v višini štirih povprečnih plač ter plačevala bivanje v vili, hišno pomočnico in avtomobil z voznikom.
Razprava o Jovanki
Do spora z Jovanko je prišlo na začetku sedemdesetih let, ko je obtožila Titovega svetovalca generala Ivana Miškovića, da je hrvaški nacionalist. Tito je nato ustanovil posebno komisijo, ki je preverjala njene navedbe, hkrati pa tudi, katere osebe ali skupine bi bile lahko pobudniki njenih obtožb. Izkazalo se je, da so njene obtožbe neosnovane. Na seji izvršnega biroja predsedstva ZKJ 7. marca 1974 so se pripravljali, kako bodo vse to povedali Titu. Jovanka naj bi tudi večkrat napadala ljudi, ki so bili pri Titu. Od enajstih sekretarjev naj bi jih deset označila za vohune. »Bolna je, tako je bolna, da postaja nevarna za Tita,« je o Jovanki rekel Edvard Kardelj, ki se je pritoževal, da ne more več do njega in da je to zdaj postala procedura: »Tito se boji škandala. Večkrat je rekel, da bi se od nje ločil.« »Globoko sem prepričan, čeprav to kot laik težko rečem, da je tovarišica Jovanka težek bolnik. Ampak mislim, da ni treba biti strokovnjak ali psihiater ali zdravnik, da ugotovimo, da to ni normalno stanje, in zaradi tega mislim, je rešitev v zdravljenju tovarišice Jovanke,« se je razburjal Ribičič. Dolanc ga je opomnil: »Toda ona ne vzame niti od zdravnika nobenega zdravila.« Ribičič je nadaljeval: »Ona ne vzame nobenega zdravila. Ona ni bila nikoli niti ginekološko pregledana! To je nenormalno stanje, sramota je, da moramo to ugotoviti. Mislim, da bi se to moralo opraviti z odlokom, v katerega bi Tito privolil, da se vsi, ki delajo s Titom, morajo detajlno pregledati, komisijsko pregledati, da se ta detajlni pregled opravi v bolnišnici in traja od dva do tri dni.« Nakar ga je Dolanc vprašal: »Kaj bi s tem dosegel?« »Da se tudi ona pregleda! Da se detajlno pregleda!« je zavpil Ribičič, ko so vsi planili v smeh, pa nadaljeval: »Vi se šalite, ampak jaz vam povem, da je to zelo resna stvar. Mislim, da je normalno, da se ta pregled izvrši in da se potem odredi zdravljenje, kot je znano za take primere.« Dolanc je nato sklenil: »Mitja, ona na tak pregled ne bo šla, pa če to ukaže sam izvršni biro …«
Pobeg s hišnimi copati
Dva dni pozneje je isti partijski organ razpravljal skupaj s Titom. Sodelavci so mu predlagali, naj Jovanko pozove, da mu predloži dokaze zoper Miškovića. Toda Tito jim je potožil, da Jovanke pač ne more o ničemer prepričati: »Jaz naj jo prepričam? Jaz sem zadnji, ki jo lahko prepriča! Naj mi kdo pomaga!« Pomoč mu je ponudil Dolanc, ki se je pozneje spominjal, kako je Jovanka vzkipela in od Tita zahtevala, da generala ubije in ga zakoplje pet metrov globoko. Tito je Miškovića nato upokojil in menda še danes živi nekje v hrvaški Istri. Titovo življenje z Jovanko je bilo nevzdržno, vendar pa se od nje ni formalno ločil. Pred njegovim obiskom Kitajske leta 1977 se je z njo tako sprl, da se je odselil od nje. Od takrat sta živela ločeno. Takole je dogodek opisoval Stane Dolanc na seji zveznega sveta za zaščito ustavnega reda 23. maja 1980, torej že po Titovi smrti: »Osebno sem bil priča, skupaj s Petrom Stambolićem, ko je tovariš Tito, kot pravi Nikola Ljubičić, v hišnih copatih pobegnil iz Užiške 15 v Beli dvor. To noč je poklical Petra Stambolića, ki je bil podpredsednik predsedstva SFRJ, in mene ter naju prosil, naj zagotovimo, da ona ne bo več prišla do njega, ker on ne more več živeti z njo. To noč smo se pogovarjali z njo, rekli smo ji vse. Rekel sem ji, da je priča Stambolić.« Pozneje je Jovanka trdila, da so Tita ugrabili in ga s pištolo prisilili, da je odšel od nje.
Leta 1944 je Jovanka kot partizanka Mara srečala Josipa Broza Tita in nato postala njegova tajnica. Leta 1952 se je v strogi tajnosti z njim poročila in postala njegova tretja (uradno znana) žena.
Hotela je biti generalka
Ko je Tito umrl, so Jovanki dovolili, da se je udeležila pogreba, vendar v družbi Titove družine. Po pogrebu so jo obiskali indijska premierka Indira Gandhi, šrilanška premierka Sirimavo Bandaranaike, Gadafijeva žena Safija ter odrasla otroka pokojnega egiptovskega predsednika Naserja, Jovanka pa je vsem razlagala, kako jo je partijsko vodstvo prisilno ločilo od Tita in ji onemogočilo stike z njim. Zato so bili jugoslovanski partijci z Dolancem na čelu zelo nejevoljni. Preprečili so ji tudi dostop do tujih novinarjev, saj so se bali, da bo izdala državne skrivnosti.
Ruski službi
»Najbolj nevarno je, da je imela slabo preteklost, in če so to zvedele tuje obveščevalne službe in jo ujele. Zamislite si, da je ona toliko let delala zanje, ali jim je dajala podatke? Tega se bojim, in to ruski službi. Ker je bila v središču dogajanja, jim je lahko dala vse ...« je na seji državnega in partijskega predsedstva 8. julija 1980 izjavil obrambni minister general Nikola Ljubičić in tudi omenil, kako je hotela Jovanka spomenico 41 (to so dobili partizani, ki so se borili od leta 1941, op. p.), ki je ni imela, zato so ji jo dali. »Potem je zahtevala čin, ponudili smo ji čin podpolkovnika, pa ni bila zadovoljna, nato smo ji ponudili čin polkovnika, toda ona je hotela biti general. Tega pa ji nismo mogli dati. Pri njej je bila izrazita borba za oblast, hotela je tudi položaje v partiji,« je še dejal Ljubičić.
Ker so se partijski veljaki bali, da bo z delom vojske prevzela oblast, je po Titovi smrti (maja leta 1980) Jovanka živela v hišnem priporu.
Izjemna pokojnina
Jovanka se je tudi krčevito upirala preselitvi v drugo vilo, saj so vilo na Užiški 15 spremenili v muzej. Ponudili so ji šest reprezentativnih objektov, toda nobenega ni sprejela. Na koncu so jo preselili v vilo na ulici Bulevar oktobarske revolucije 75, kjer je nato živela do svoje smrti. Vse stroške njenega bivanja je plačevala federacija, poleg tega so ji bili dodeljeni tudi avtomobil z voznikom in hišna pomočnica, prav tako na breme proračuna. Predsedstvo SFRJ ji je dodelilo tudi izjemno pokojnino v višini plače predsednika zvezne skupščine, ki je 1. 1. 1983 znašala 51.102 dinarja, kar je približno štiri takratne povprečne plače (12.542 dinarjev). Komisijo, ki je popisovala Titovo zapuščino, je vseskozi ovirala in napadala. Želela je ves nakit, ki ga je dobila kot predsednikova žena, skupaj je bil vreden od 15 do 20 milijonov dinarjev (danes milijon evrov), toda na koncu je lahko obdržala le nakit manjše vrednosti, dragocenejšega pa so razstavili v muzeju.
