Vprašanje spolnega nadlegovanja otrok se v naši družbi močno podcenjuje
Andy Woodward, nekdanji angleški nogometaš, je spregovoril o tem, da ga je zlorabljal nekdanji mladinski trener Barry Bennell, ki je bil v preteklosti že obsojen zaradi pedofilije. In to ne enkrat! Obtožbam proti nekdanjemu trenerju se je nato pridružilo še nekaj odraslih nogometašev, osumljen pa je še najmanj en trener. Tudi nekdanji nogometaš mladinske ekipe kluba Manchester City, Jason Dunford, in še trije nekdanji nogometaši so odkrito nastopili na britanski televizijski postaji BBC in spregovorili o Bennellovih zlorabah. Kako je mogoče, da otroci niso spregovorili o svojem trpljenju, in kako je mogoče, da starši niso nič posumili oziroma niso opazili njihove stiske?
Prijateljica mi je ob tej novici povedala, da je pred leti njen sin, ki je bil takrat star enajst let, prenehal trenirati streljanje, ker ga je trener večkrat vabil, naj gre z njim na plavanje v enega od zaprtih ljubljanskih bazenov. Nenehno ga je fotografiral med druženjem s športnimi kolegi, iz fotografij pa je bilo jasno razvidno, da se je temu početju posvečal nesramno ljubeče. Na srečo je fant dovolj trdnega značaja in bistre glave. Odločil se je, da bo prenehal obiskovati klub.
Čeprav najbrž ni vedel, kaj natančno se dogaja, ga je rešil neprijeten občutek ogroženosti. Lahko pa bi se končalo drugače, saj je mama za vse skupaj izvedela šele, ko je sin prenehal obiskovati treninge. Šele takrat je fotografije, ki jih je sinu podaril trener, in povabila na plavanje videla v povsem drugačni luči.
Še bolj kot starši svojim trenerjem zaupajo otroci
Bodimo iskreni, večina staršev svoje najdragocenejše bogastvo pušča v okolju, o katerem so prepričani, da je povsem varno. Neredko si bolj kot zaradi želje po tem, da bi se otrok ukvarjal s športom, tako kupijo urico ali dve miru. Zato se redko poglabljajo v dogajanja v tem malem (varnem?) svetu, kaj šele da bi opazovali odtenke v odnosih svojega otroka z drugimi – pustijo ga na treningu in ga pridejo iskat, kot da ne bi bil živo bitje. »Kako je bilo na treningu?« ga na hitro in odsotno vprašajo, ne da bi ga pogledali.
Še bolj kot starši svojim trenerjem zaupajo otroci, najpogosteje povsem upravičeno– ker so z njimi prijazni, ker jim namenjajo svoj čas in se z njimi odkrito pogovarjajo o stvareh, za katere starši nimajo ali si preprosto ne vzamejo časa. Zares hudo je torej, ko so med njimi znajde tudi kakšen pedofil, saj si ti izbirajo poklice, v katerih imajo možnost stikov z otroki.
Na videz popolnoma normalni ljudje
»Vem, da se pedofili in spolni prestopniki večini ljudi zdijo grozljivi, a v glavnem so to na videz popolnoma normalni ljudje, s katerimi se srečujemo v najbolj običajnih družbenih okoljih.«
Čeprav si pedofile najpogosteje predstavljamo kot grozljive možakarje, ki prežijo v grmovju, ali spretne pokvarjence na spletu, raziskave kažejo, da je storilec tovrstnega kaznivega dejanja najpogosteje otrok znanec. Skoraj 90 odstotkov spolnih zlorab se zgodi v okolju, ki je otroku blizu in v katerem se počuti varnega. »Otroke spolno zlorabljajo različni ljudje: med njimi so seveda 'možakarji iz grmovja', a tudi prijazni strici, učitelji, trenerji, duhovniki … Starše je treba opozoriti, naj bodo pozorni na, denimo, strica, ki je njihove otroke pripravljen za teden dni odpeljati na počitnice. Zakaj? Lahko da je človek zgolj prijazen, a bi morali kljub temu premisliti, zakaj hoče biti z njihovim otrokom,« pravi Petya Schumann, angleška psihologinja, ki se vsakodnevno srečuje s pedofili. »Vem, da se pedofili in spolni prestopniki večini ljudi zdijo grozljivi, a v glavnem so to na videz popolnoma normalni ljudje, s katerimi se srečujemo v najbolj običajnih družbenih okoljih,« poudarja Petya Schumann.
Za tesno zaprtimi vrati
Čeprav se je zavedala, da nima dokazov za trenerjevo početje, ker naj bi jo zlorabljal za tesno zaprtimi vrati – tudi v prostorih atletskega kluba in na stadionu – in da jo lahko trener celo toži zaradi obrekovanja, se je opogumila.
V Sloveniji, kot se zdi, nadlegovanja mladostnikov v športu skorajda ne poznamo. Mediji so leta 2012 na veliko pisali o tem, da je košarkarski trener na taboru spolno nadlegoval mladoletnika. Dve leti pozneje je bil trener karateja obsojen na zaporno kazen šest let in pet mesecev, ker se je redno dotikal spolovil deklic in jih otipaval, medtem ko jim je pomagal oblačiti kimono. Slišati je bilo tudi za podobna dejanja nekega učitelja telovadbe. Najglasnejša in najodmevnejša je bila obtožba 30-letne Novomeščanke Jane Vernig, državne reprezentantke v odbojki, ki je bila dolga leta glavna igralka novomeškega TPV. Leta 2007 je namreč prvič javno spregovorila o spolnih zlorabah, ki jih je doživljala kot 12-letna deklica. Takrat je v novomeškem klubu trenirala atletiko in v tem času naj bi jo leto in pol sistematično zlorabljal trener. Čeprav se je zavedala, da nima dokazov za trenerjevo početje, ker naj bi jo zlorabljal za tesno zaprtimi vrati – tudi v prostorih atletskega kluba in na stadionu – in da jo lahko trener celo toži zaradi obrekovanja, se je opogumila. »To je še najmanj, kar me lahko doleti, če lahko tako pred njim zaščitim vsaj enega otroka,« je takrat dejala Jana Vernig.
Kaznovani so le redki
Čeprav se zdi, da pri nas tovrstnih dogodkov ni veliko, strokovnjaki opozarjajo, da se v naši družbi to vprašanje močno podcenjuje, nanj se premalo odzivamo in kaznovani so le redki spolni prestopniki. Ali spolnih zlorab ni ali morda le upada njihovo razkrivanje? »Zadnjih nekaj let policijska statistika govori o kontinuiranem upadanju razkritij spolnih zlorab, na podlagi česar bi lahko sklepali, da se število spolnih napadov na otroke zmanjšuje. Vendar ni tako,« je prepričana Katja Bašič, predsednica Združenja proti spolnemu zlorabljanju, ki pravi, da ne gre zgolj za vprašanje policijskega razkrivanja. Po njenem mnenju je upad posledica tega, da ljudje ne prijavljajo sumov zlorab policiji, tožilstvu, centrom za socialno delo in nevladnim organizacijam zaradi nezaupanja v institucije, pa tudi zaradi nezaupanja v to, da se bodo institucije v primerih razkritja ustrezno odzvale.
