Dr. Jernej Amon Prodnik, docent na Fakulteti za družbene vede:
»Podcenjevalo se je Trumpove možnosti za zmago in sedaj se podcenjuje vpliv, ki ga bo imela njegova zmaga na (tudi naša) življenja. Razen, če je odkrito zagovarjanje (tudi če zaenkrat samo retorično) ksenofobije, rasizma, mizoginije, seksizma, neobstoja ekološke krize, etnocentrizma, homofobije - na kratko, odkritega fašizma - naenkrat postalo irelevantno. No, mogoče za marsikoga bo, najbrž pa ni za tiste, ki bodo na udaru. In ne bo jih malo. Tudi v primeru, da se ne spremeni niti ena javna politika.«
Zmagovalec je znan, razburjenje bo sčasoma pojenjalo, svet pa se bo prej ali slej vrnil v ustaljene tirnice. Ali pač? Kaj so glavni dejavniki za zmago človeka, ki je bil še pred slabim letom tarča posmeha tako strokovnjakov na področju politike kot tudi velikega deleža prebivalstva zahodnega sveta?
Dr. Bogomil Ferfila pravi, da je rezultat volitev posledica več dejavnikov, ki so bili že po sami naravi nepredvidljivi. Glavni med njimi je najverjetnje tako imenovana »plašnost volivcev«, ki v predvolilnih anketah zaradi sramežljivosti niso želeli pokazati, da bodo glasovali za kandidata s tako ekstremnimi stališči, ki pa so Trumpu nato vendarle namenili svoj glas. Dodaja, da se je v Evropi v preteklosti podobno zgodilo v primeru Heiderja ter letos v primeru brexita in volitev za avstrijskega predsednika. Dejal je tudi, da je demokratsko volilno bazo očitno precej ohromil močan napad na demokratsko kandidatko, ki je vključeval resne očitke o korupciji, v zadnjih tednih pred volitvami pa se je močno stopnjeval z izjavo direktorja FBI Jamesa Comeyja, da zoper njo ponovno odpirajo preiskavo. Tako je njena prednost v zadnjih dneh hitro skopnela na zgolj nekaj odstotnih točk. Ti dejavniki so prispevali tudi k temu, kot pravi Ferfila, da se je k Trumpu vrnil »izobražen del republikanskih volivcev.« Dodaja še, da sta »ego in karizma Donalda Trumpa očitno prevladala nad finančno premočjo Clintonove in njeno precej širše razpredeno volilno mrežo.«
Močan dejavnik naj bi bila tudi nekoliko nižja motiviranost afroameriških volivcev. Ti so v veliki meri izgubili zaupanje v Clintonovo, ki ji na svojo stran hkrati ni uspelo pridobiti pričakovanega deleža glasov ženskega dela populacije. Ferfila pravi, da jo je v celoti podprla zgolj latinskoameriška skupnost.
Trumpova zmaga pa bi sicer znala olajšati sam postopek prenosa oblasti, pravi, saj se Hillary, okoli katere se še vedno vije oblak prahu v zvezi z obtožbami o korupciji in govoricami v poslovnih krogih glede »čudnega poslovanja« njene fundacije, po porazu najbrž ne bo želela pretirano izpostavljati, ta poraz pa najverjetneje pomeni tudi konec njene politične kariere.
Kako ocenjuje potek obeh kampanj?
Meni, da lahko obe kampanji označimo kot »globoko negativni in precej šibki«, kar zadeva vsebinska vprašanja, ter da je pri orisu temeljnih politik do neke mere vztrajala le Hillary, medtem kot se je Trump zgolj v drugi diskusiji dotaknil nekaterih tradicionalno prorepublikanskih politik v smislu drugega amandmaja, torej vprašanja pravice do nošenja orožja, ter vprašanja pravice do življenja oz. pravice do splava, sicer pa se je tako kot na primarnih volitvah praviloma osredotočal na diskreditiranje svoje politične nasprotnice, od katere pa je, kot dodaja, »dobil precej materiala za to diskreditacijo.«
Melania si zasluži spomenik
Melania bi si zaslužila spomenik.
Ferfila se je na kratko dotaknil tudi vprašanja Melanie, za katero pravi, da je zaradi »dobršne doze slovenske zavisti, fovšije, levičarstva, antipodjetništva itd. še ena izgubljena priložnost za Slovenijo« ter da je s tem, ko je prišla »na medijske naslovnice od severa do juga«, za našo državo storila več kot vsak športnik ali politik, pri čemer v smehu dodaja, da seveda vse medijske zgodbe niso bile zmeraj pozitivne, vendar, »kar zadeva postavitev Slovenije na zemljevid sveta, je vsekakor naredila ogromno in bi si zaslužila spomenik.«
