Danijel, rojen v Sarajevu, kjer je pred vojno živel, je danes tridesetletnik, ki živi v Ljubljani. Tu je tudi doštudiral zgodovino in obramboslovje, danes pa se preživlja z delom turističnega vodiča. Na vprašanje, kako se spominja časov pred vojno, pravi, da jim ni primanjkovalo ničesar: »Imeli smo dve televiziji, tudi računalnik, starša sta bila oba zaposlena, načrtovala sta celo nakup vikenda, nato pa so se stvari začele spreminjati.«
PRVI STIK Z VOJNO
V tem času nihče ni verjel, da lahko tudi v BiH pride do podobnih napetosti kot na Hrvaškem, kjer je že divjala vojna. Kot pravi Danijel, je bil njegov prvi stik z nasiljem, ko sta bila z bratom poleti leta 1991 na zdravljenju blizu Dubrovnika: »Med vožnjo domov sem lahko videl kolone tankov, ki so prek Hercegovine krenile proti Hrvaški.«
STRELI V MIRNE PROTESTNIKE
Sarajevčani vseh nacionalnosti so se aprila leta 1992 v zbrali na protivojnih protestih. Večtisočglava množica je želela mir. Toda proteste so brutalno prekinili snajperisti, ki so iz hotela, kjer je bil sedež Karadžićeve stranke, streljali na mirne protestnike. Pri tem so ubili 5 in ranili 30 ljudi. Med ubitimi sta bili tudi študentki Suada Dilberović i Olga Sučić, ki sta bili prvi žrtvi vojne v BiH. »Takrat nekaj dni nismo vedeli, kaj se je zgodilo z babico, ki se je udeležila protestov. Kljub tem napadom pa je večina še vedno mislila, da jih bo branila Jugoslovanska ljudska armada. Ljudem ni bilo jasno, da te več ni in da gre samo še za srbsko-črnogorsko vojsko,« takratne dogodke analizira Danijel.
OBLEGANJE BLOKA
Danijeva družina je takrat živela v naselju Dobrinja, ujeta v obroču, kjer so se spopadale različne vojaške enote. »Nismo imeli hrane, blok so obstreljevali četniki. Še danes se spominjam človeka, ki nas je nekega dne postrojil, in ko je izvedel, da je moja mama Slovenka, besnel nad njo, da so Slovenci začeli vse to. Takrat nam je postalo jasno, da moramo poskušati pobegniti iz obroča,« je grozljive dogodke opisoval naprej.
NASTANITEV PRI MATERINI SODELAVKI
Prvi poskus bega ni uspel, saj so jih prestregli Mladićevi vojaki. Nato jim je ob pomoči dedka, ki je bil Srb, uspelo pobegniti iz naselja. Pri tem so zamolčali muslimanski priimek oziroma identiteto očeta. Maja 1992 jim je tako uspelo pobegniti. Nato so bili nekaj časa nastanjeni v drugem predelu Sarajeva v naselju Otoka pri materini sodelavki. Tam tudi po več dni niso imeli hrane. Kot pripoveduje Danijel: »Skrivali smo se po zakloniščih, mama je včasih, ko je bilo to možno, odhitela do pekarne. Toda čez nekaj časa smo ugotovili, da je materina sodelavka sodelovala z vojsko Republike srbske. Ko smo bili pri nas, je imela dober alibi za to, da je ni nihče nadzoroval. Spoznali smo, da je bolje, da zapustimo mesto.«
POBEG IZ SARAJEVA
Toda pobega ni bilo lahko izvesti, moral si imeti veliko denarja in dobra poznanstva. Možnost za pobeg se jim je ponudila, ko je babica, sicer Slovenka, dobila karte za Karitasov konvoj. Karte je nato raje dala Danijelovi družini. Babica je tako ostala v Sarajevu in nedolgo zatem umrla, ker jo je, verjetno jo je zaradi vsega stresa izdalo srce. Kot pravi Danijel: »Takšnih žrtev nihče ne šteje med žrtve vojne, čeprav bi jih lahko. Poleg uradnih 12 tisoč mrtvih bi k njim lahko dodali okrog 30 tisoč posrednih žrtev.«
Ker je bil Karitas katoliška organizacija, so njihov konvoj nadzirali Hrvatje. Mati se je kot katoličanka tako izdajala za Hrvatico, ker z bratom Ervinom nista dobila muslimanskih imen, so tudi njiju po temeljitem pregledu pustili na avtobus. Njihov oče na avtobus niti ni poskušal iti, saj je vedel, da mu ne bo uspelo priti nanj. »Tam smo se pozdravili z očetom in nadaljevali večmesečno pot prek Hrvaške in nato do Slovenije,« je pot opisoval Danijel. Na njej so jih na Hrvaškem večkrat ustavile tudi četniške patrulje, vendar se je na koncu vsaj zanje vse srečno izšlo.
NAPOSLED V SLOVENIJI
Tudi v tistem času se je podobno kot danes govorilo, da Slovenija nima namestitvenih kapacitet, in je avgusta 1992 za nekaj časa celo zaprla meje. Tudi Danijelova družina je zato prečkala slovensko mejo ilegalno. Kasneje so se stvari umirile in izboljšale. Slovenija je tako sprejela kar okrog 70 tisoč beguncev in jim ponudila pomoč. Dani, njegov brat in mama so nekaj časa živeli pri slovenskih sorodnikih na Štajerskem.
TRI LETA IN POL V BEGUNSKEM TABORIŠČU
Nato pa so se nastanili v begunskem taborišču. Danijel je kot eden redkih otrok lahko hodil v slovensko šolo, kar so mu zamerili otroci, nastanjeni v begunskem taborišču. Tudi slovenski niso bili bolj razumevajoči: »Nestrpnosti je bilo veliko, ampak glede Slovenije ne morem imeti pripomb. Dobil sem državljanstvo, zastonj malico v šoli, streho nad glavo in celo otroški dodatek. Mislim pa, da večina misli, da smo bili ljudje iz Bosne dobri begunci,« je o življenju pri nas razumevajoče razlagal Danijel. Ker so Srbi že kmalu po začetku napadov zažgali pošto, očeta niso slišali ravno pogosto. Nekajkrat letno so se slišali ponoči prek radio amaterjev. Oče pa se je medtem bojeval in niso vedeli, ali bo ostal med živimi.
BLIŽANJE KONCA VOJNE
V letu 1995 so bila občasno že dosežena premirja. Zato so se nekateri begunci, kakor hitro je bilo to mogoče, vračali v BiH. Danijel opisuje še posebej tragično zgodbo družine, ki se je odpravila na pot v Srebrenico. Kot pripoveduje, »se je kasneje za njimi izgubila vsaka sled, saj so bili očitno med ubitimi«. Armada BiH je medtem vse bolj napredovala in proti koncu leta 1995 osvobodila veliki del ozemlja. Zato so bile vse strani bolj zainteresirane za pogajanja.
PODPIS MIROVNEGA SPORAZUMA
Na današnji dan so tako pred dvajsetimi leti po mukotrpnih nekajtedenskih pogajanjih podpisali Daytonski sporazum. Kmalu po koncu vojne je bila za božič 1995. leta družina spet združena v Mariboru. V centru so ostali do njegovega zaprtja pol leta kasneje. Danijel je v Mariboru dokončal osnovno šolo. Nato pa se je vrnil k mami in očetu v Sarajevo. Kasneje je odšel na študij v Ljubljano, kjer živi še danes. Njegov brat Ervin, ki je prav tako doštudiral v Sloveniji, trenutno kruh služi v Berlinu, mama in oče, ki je tik pred upokojitvijo, pa še vedno živita v Sarajevu.
DVAJSET LET PO DAYTONU
Mnogi mu danes pravijo prisilni jopič, ker onemogoča kakršnekoli resne spremembe v državi, ki je ujeta v krogu različnih nacionalnih interesov. Kot pravi Danijel: »Ko je bil podpisan sporazum, smo bili srečni, BiH je uspelo obstati kot država, kar je bilo ob začetkih vojne nemogoče pričakovati. Sporazum pa je prinesel dolgo pričakovani mir.« Na vprašanje, kaj danes meni o njem in kaj bi morali spremeniti, da bi se BiH končno začela razvijati, pa odgovarja: »Najbolj zadovoljni z njim so lahko Srbi, ker so dobili največ, Hrvatje že nekoliko manj. Najslabše pa so jo odnesli Bošnjaki. Sporazum je dejansko legaliziral genocid in etnično čiščenje. Rešitev za državo pa bi morali iskati v ukinitvi entitet, kreiranju skupnih organov in prepovedi nacionalnih strank, ki razdružujejo po etničnih in verskih osnovah.« Kljub temu pa je spremembe nemogoče pričakovati, saj bi za te potrebovali dvotretjinsko večino. Država je tako še danes ujetnica sporazuma, ki je končal tragične in nepotrebne dogodke izpred dvajsetih let.
