Kakšne so bile razmere v Nepalu po prvem potresu?
Prvi trije dnevi v Katmanduju so bili precej kaotični, saj je bila škoda precej velika in potresa nihče ni pričakoval. Ljudje so povečini živeli kar pod milim nebom, saj se je večina zgradb porušila, tiste, ki so ostale, pa niso bile varne zaradi popotresnih sunkov. Strah se je stopnjeval, saj je bilo v prvih 72 urah več kot 60 popotresnih sunkov.
Kako pomagati prizadetim?
Denarna sredstva lahko nakažete Fundaciji Študentski tolar, ki deluje v okviru Študentske organizacije v Ljubljani, na transakcijski račun: SI56 0510 0801 2265 739 (ABANKA, d. d.), in pri tem kot namen plačila navedete »Nepal« ter naslov: Fundacija Študentski tolar, Kersnikova 4, Ljubljana.
Kako primerna je protipotresna gradnja v Nepalu, domnevam, da je to razmeroma potresno ogroženo območje ...
Pravzaprav potresov v Nepalu ni bilo tako veliko, le takšnih z manjšo magnitudo je bilo kar nekaj. Primerljiv potres se je zgodil pred osemdesetimi leti. Strokovnjaki so sicer ves čas opozarjali na to možnost, saj gre za tvegano območje. Menim, da Nepal ni bil dobro pripravljen. Če si ogledamo prestolnico, v njej živi poldrugi milijon ljudi in je najbolj poseljen del Nepala. To so zgradbe, ki se držijo druga druge, ulice so zelo ozke. Urbanistični načrt sicer obstaja, vendar se ga ljudje ne držijo.
Tvoja ekipa se ukvarja z neposredno pomočjo odrezanim vasem, kako uspešni ste pri tem in v kakšni meri vas ovira slabo stanje cestnega omrežja?
Akcijo smo začeli tri dni po potresu, in sicer s pomočjo nepalskih kolegov, ki so dobro poznali podeželje. Brez njihove pomoči naša akcija ne bi bila uspešna, saj ne poznamo terena. V prvih desetih dneh smo iz prestolnice poslali deset terenskih vozil, naloženih s hrano, odejami, šotori in nekaj medicinske pomoči. V tistem času je bila večina severnoležečega podeželja povsem odrezana od sveta, saj so ceste zasuli plazovi. Pomoč so dobavljali s helikopterji, a ker jih je bilo malo, je trajalo kar nekaj časa. Našo akcijo smo nato usmerili v eno področje, kjer smo vzpostavili kamp, v katerega zdaj dovažamo zaloge. V naslednjih dneh bomo začeli graditi začasna prebivališča, to vas namreč pripravljamo na bližajoči se monsun.
Kakšno humanitarno pomoč Nepal potrebuje in kako ocenjuješ mednarodno solidarnost?
Pomoči je bilo sicer precej, težave so bile le pri koordinaciji. Organizacije iz tujine so se odzvale s pošiljanjem oblek, hrane in zdravil. Nekatera pomoč je bila povsem neuporabna, sem so prihajale pločevinke majoneze, tunine in govedine, česar tukaj nihče ne je. Prišle pa so tudi organizirane skupine zdravnikov in reševalcev, ki so nosile velik delež bremena. V prihodnosti bodo potrebni trajni projekti, ki bodo v Nepalu delovali tudi takrat, ko bodo mediji na potres že pozabili.
Ali si pri razdeljevanju pomoči naletel na znake korupcije, tako na nivoju družbe kot na nivoju države?
To težko ocenjujem v tako kratkem času, po mojih opažanjih so prebivalci zelo dobro organizirani in solidarni. Pomagajo si predvsem prek sorodstvenih vezi. Ta realnost je povsem ločena od vladne strani, ki se trenutno trudi privabiti čim več pomoči, kaj se z njo dogaja, pa nikomur ni povsem jasno. Obljubljajo se investicije v posamezne vasi, a je Nepal znan po zelo visoki stopnji korupcije, zato še ni jasno, kaj se bo s tem zgodilo.
