Z izbočenimi rebri pod drobnimi rokami je anoreksična 21-letnica Holly Griffiths videti, kot da lahko komaj skrbi zase, kaj šele za otroka, ki raste v njej. Pa vendar je Londončanka že osem mesecev noseča. Njeno krhko telo nosi v sebi že skoraj popolnoma razvito dojenčico.
Fotografije mlade ženske, ki pri 170 centimetrih višine tehta le nekaj več kot 50 kilogramov, so preplavile angleške časopise zaradi Hollyjinega boja, da bi obdržala minimalno težo in zagotovila zdravje prihajajoči novorojenki.
V normalnih okoliščinah naj bi nosečnice na dan zaužile približno 2000 kalorij, Griffithsovi pa uspe pojesti od 800 do 1.200 kalorij dnevnih obrokov. Za zajtrk poje košček toasta, za kosilo si pripravi solato, za večerjo pa testenine brez omake. Seveda mora obiskovati strokovnjaka za tvegano nosečnost, specialistični rentgenski posnetki pa kažejo, da je hčerkica, ki jo je poimenovala Isla, v maminem trebuhu popolnoma zdrava.
»Zavedam se, da moram jesti zaradi otroka, vendar mi je težko ubežati glasovom v glavi, ki mi nenehno govorijo, da sem debela,« pripoveduje Griffithsova. »Pri prvi nosečnosti sem bila na začetku zgrožena ob misli, da se bom spet zredila. »Trpela sem zaradi obupnih jutranjih slabosti, ki so mi že v mladosti povzročile hujšanje in sprožile anoreksijo,« pravi Holly, ko se spominja, da je na začetku nosečnosti velikokrat pomislila, da bi izzvala bljuvanje, vendar ji ni bilo treba, ker je za to poskrbelo kar samo telo, ki se je odzivalo po svoje. »To mi je olajšalo prehranjevanje, saj bi hrano izbljuvala v vsakem primeru.«
Med nosečnostjo z Dylanom je bila Holly tako suha, da ji je zaradi rasti zarodka počilo eno od reber in ji poškodovalo pljuča. Po sedemintridesetih tednih nosečnosti je potem rodila Dylana v desetih minutah. Otrok je ob rojstvu tehtal dva kilograma in pol in je bil na veliko materino olajšanje povsem zdrav. »Bila sem srečna, počutila sem se zelo krivo, ker sem ogrožala njegovo življenje,« pravi Holly.
Griffithsova se je začela s telesno težo spopadati pri osmih letih starosti, ko se je učila baleta in postala žrtev pritiskov, da bi bila v baletnem dresu videti čim bolj vitka. Pri dvanajstih let, ko je tehtala komaj 34 kilogramov, je pristala na otroški psihiatrični kliniki.
Zdaj, v štitiintridesetem tednu nosečnosti, je odločena, da do rojstva hčerke pridobi še kilogram in pol telesne teže. Rodila naj bi čez tri tedne.
»Moja hčerkica se na srečo normalno razvija,« pravi Griffithsova. »Komaj čakam, da ozdravim, da bom lahko otroka naučila pravega pristopa k hrani. Ne morem si predstavljati, da bi imel kdo od njiju takšne težave kot jaz, zato sem odločena, da premagam glasove v glavi.«
