Med strmimi vijugastimi cestami daleč od mestnega vrveža čas teče nekoliko počasneje. Tam še vedno najdemo številne visokogorske samotne kmetije, ki že stoletja prehajajo iz generacije v generacijo. Ker njihov vsakdan narekuje narava, se pozimi, ko domačije pobeli snežna odeja, življenje tam nekoliko umiri. S čim si kmetje krajšajo zasnežene zimske dni, kakšno vlogo ima pri njih turizem, kako se prilagajajo milejšim zimam in ali imajo prevozne ceste v dolino? Obiskali smo štiri kmetije na Solčavskem in skušali pobližje spoznati njihovo življenje, katerega glavno vodilo je sožitje z naravo.
Občina Solčava s približno 500 prebivalci na 102 kvadratnih kilometrih površine velja za daleč najredkeje poseljeno občino v Sloveniji. V njej je 48 kmetij, katerih povprečna velikost je približno 100 hektarjev. Precej kmetij leži tudi nad 1.000 do 1.200 metri nadmorske višine. "Te kmetije so od vasi Solčava, ki je hkrati upravno središče občine, oddaljene od 6 do 12 kilometrov, kar v ugodnih pogojih predstavlja pol ure vožnje z avtomobilom. Glede na to menim, da so vse kmetije bolj ali manj odročne," je uvodoma pojasnila višja svetovalka za raziskovalno delo v Občini Solčava Mateja Brlec Suhodolnik. Poseljenost odročnih območij je po njenem mnenju eden ključnih kazalcev živosti območja in ohranjanja trdnih skupnosti.
Pošto do doma vozijo že 14 let
Po besedah Mateje Brlec Suhodolnik občina skuša obstoj odročnih kmetij podpirati na vseh področjih – z vzpostavljanjem in vzdrževanjem infrastrukture, z razvojnimi politikami in tudi neposrednimi razvojnimi sredstvi. Od leta 2010 na Solčavskem pošto dostavljajo do vsakega doma. "Ob prvi dostavi pošte na najvišje ležečo kmetijo na Solčavskem in v Sloveniji, kmetijo Bukovc na 1.327 metrih nadmorske višine, smo pripravili tudi manjšo slovesnost. Pošta je bila tja prvič dostavljena v snežnem metežu 29. novembra 2010. To je bil za Solčavane po desetih letih močnih prizadevanj velik dogodek in velik preobrat," je povedala Mateja Brlec Suhodolnik.
Javnega prevoza do višje ležečih kmetij sicer nimajo, za šoloobvezne otroke je po kmetijah organiziran šolski prevoz. "Ta je jeseni in spomladi organiziran že od približno leta 1981, v zimskem času pa od približno leta 1987. Do takrat smo otroci z odročnih kmetij v zimskem času bivali v internatu v Solčavi," se spominja Mateja Brlec Suhodolnik. Za pluženje cest do kmetij skrbijo zimske službe, nekatere odseke kmetje plužijo tudi sami.
Zavest do zemlje
Ob kmetijstvu in gozdarstvu je ena ključnih gospodarskih panog na Solčavskem turizem. Na kmetijah je močno prisoten tudi kot dopolnilna dejavnost, kar po besedah Mateje Brlec Suhodolnik daje destinaciji Logarska dolina-Solčavsko veliko dodano vrednost. "Solčavsko je veliko dlje kot stoletje prepoznavno kot turistično območje. Ob pešanju velikih trdnih, ponekod še samooskrbnih kmetij bi izgubili tudi velik turistični potencial."
A ključ do ohranjanja in razvoja kmetij se po njenih besedah skriva v zavesti posameznih rodov in trajnostnem gospodarjenju, ki smo mu priča že stoletja. "Otroci tega prostora smo odraščali po vzoru dedov, očetov in mater v dobrem in slabem, in sicer v tesni povezanosti z naravo. V teh okoliščinah smo se kalili, pridobivali modrost, srčnost in globoko spoštljivost do narave in zemlje," je še povedala sogovornica. "Zavest vsakokratnega gospodarja tukajšnjih posesti, da je na svoji zemlji in da je vez v verigi neprekinjeno nizajočih se generacij rodu, ga navdaja s ponosom. Hkrati čuti, da mu to nalaga dolžnost braniti dediščino prednikov, jo ohranjati in obvarovati pred oskrumbo napačno pojmovanega napredka."
"Najlepši pri nas je mir"
Zaradi želje po odkrivanju, kako zimo preživljajo višje ležeče kmetije na Solčavskem, ki jih je kljub golim tlom v dolini snežna odeja že dodobra prekrila, sva se s fotografom najprej odpravila v Logarsko dolino, kjer sva po približno 15 minutah vožnje po vijugasti cesti prispela do Kmetije Kočnar. Na domačiji, ki leži na nadmorski višini 1.060 metrov, naju je sprejela Fanika, ki se je tja priženila iz sosednjih Luč in si z možem tam ustvarila družino.
"Ko si mlad, se niti ne zavedaš, kam se podajaš. Vsakič, ko sem prišla na obisk, se mi je zdel razgled prelep, potem mi je to postalo že skoraj samoumevno. Prej sem še hodila v službo, ko so se nama rodili otroci, sem ostala doma, saj smo imeli zelo veliko dela," je uvodoma povedala Fanika, ki se je, kot pravi, temu načinu življenja hitro prilagodila. "Sprijazniti se moraš, da ne moreš vsak dan v trgovino po vsako malenkost, ampak greš enkrat tedensko in takrat opraviš večji nakup," je še pripomnila.
Ker so v dolini štiri kmetije, ki imajo šoloobvezne otroke, občina zanje vsak dan zagotovi šolski prevoz. A večjo logistično težavo imajo s prevozom starejše hčerke, ki obiskuje srednjo šolo v Celju. "Dijaški dom je bil zaseden, zato se mora vsak dan voziti v šolo z avtobusom, a se je hitro navadila. Septembra in oktobra jo moramo na avtobus peljati in iti ponjo v Logarsko dolino, preostale mesece jo vozimo na avtobus v Solčavo," je povedala Fanika.
In pozimi?
S pluženjem cest pozimi so zelo zadovoljni. Če so morali njihovi otroci v preteklosti zaradi veliko zapadlega snega kdaj ostati tudi doma, je snega zdaj vedno manj, zato imajo tudi pozimi ceste prevozne skoraj vsak dan. Izjemno hvaležni so tudi za poštarja, ki jim pošto kljub zahtevnosti terena dostavlja na dom. "Še vedno smo velikokrat brez elektrike. Če je zelo vetrovno, je nimamo tudi po cel teden. Zadnja leta je sicer malo boljše," je še povedala Fanika.
A kljub temu pravi, da domačije v visokogorju nikakor ne bi zamenjala za mestni vrvež. Na kmetiji glavni vir dohodka predstavlja gozd, ukvarjajo se tudi z živinorejo in se trudijo, da bi bili čim bolj samooskrbni. Fanika se ukvarja tudi s peko kruha in peciva. Pozimi, ko narava počiva, si, kot pove sogovornica, malo več časa zase vzamejo tudi oni. "Takrat tudi 'filcamo' in 'štrikamo', saj imamo svoje ovce in tudi volno. Sicer pa moramo še vedno iti vsak dan v hlev, zato nam tudi pozimi dela ne zmanjka," je še povedala Fanika, ki na visokogorski domačiji najbolj ceni mir.
Zanimanje turistov se povečuje
Naprej po Solčavski panoramski cesti, le nekaj metrov višje od Kmetije Kočnar, na nadmorski višini 1.227 metrov leži visokogorska Turistična kmetija Perk, katere začetki segajo v leto 1426. Kot večina kmetij na Solčavskem je bila po 2. svetovni vojni požgana, a so jo nato obnovili. Danes tam živijo tri generacije, vodenje kmetije sta prevzela Matej in Silvija Krivec, ki imata štiri otroke.
Z gozdarstvom in živinorejo so se ukvarjali že njihovi predniki, nato so se na kmetiji usmerili še v ekološko kmetovanje, predelavo suhomesnatih izdelkov, mizarstvo, zeliščarstvo in turizem. "Na turistični kmetiji nudimo nočitve z zajtrkom in s polpenzionom, po predhodni najavi smo na voljo tudi dnevnim gostom. Ker se na kmetiji trudimo, da smo čim bolj samooskrbni, gostom ob obisku ponujamo svoje domače izdelke," je uvodoma povedal Matej.
Kot opažata zakonca Krivec, se zanimanje za obisk odmaknjenih kmetij povečuje. K njim večinoma prihajajo tujci, med njimi prevladujejo Evropejci, veliko je tudi Američanov. "Turizem je živa dejavnost, ki se iz leta v leto spreminja. Naša turistična ponudba se je pred desetimi leti bistveno razlikovala od današnje, drugačna so bila tudi pričakovanja gostov. Gostje so na primer danes radi sprejeti, zato jim moraš to tudi ponuditi," je pripomnila Silvija in dodala, da skušajo kmetijo zato ves čas razvijati in nadgrajevati.
Njena.si
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
Skrb za okolico
Na kmetiji med drugim redijo slovenske avtohtone pasme, kot so cikasto govedo in krškopoljski prašiči, imajo tudi krave, konja ... Njihovi dnevi so polni, tudi pozimi. Čeprav imajo tudi otroci zagotovljen šolski kombi do Logarske doline in nadalje avtobus do Solčave, družini zaradi odmaknjene lege veliko časa vzame vožnja otrok na obšolske dejavnosti. "Če vpiševa otroka v glasbeno šolo v Nazarje, ga morava tja peljati in ga tudi počakati, kar terja tako čas kot stroške. Na srečo nama pri prevozu otrok pomagajo starši, saj se otroci takoj, ko jih ne vključiš v kakšno obšolsko dejavnost, počutijo prikrajšano. Vsega jim ne moremo ugoditi, a nekatere stvari se jim vsi skupaj trudimo uresničiti," je še povedal Matej.
Vedno milejše zime jim na visokogorski kmetiji sicer vedno bolj prizanašajo. Če so leta 2006 izmerili 2,10 metra snega, pred leti pa so zaradi žledoloma brez elektrike ostali kar deset dni, v zadnjih nekaj letih podobnih težav nimajo. Da bi se čim bolj zavarovali pred naravnimi nevarnostmi, sami urejajo okolico, ob cesti delajo propuste za vodo in vzdržujejo kanale okoli hiše. "Že otroke učiva, da znajo počistiti kanale in da vedo, kaj je treba pregledati pred jesenskim neurjem," je še povedal Matej. "V žledolomu smo bili pred leti brez elektrike kar deset dni. Šele takrat človek ugotovi, za kaj vse bi jo potreboval," je povedala Silvija Krivec.
V sožitju z naravo
Pot naju je nato peljala še v Robanov kot, kjer sva visoko nad dolino obiskala Kmetijo Knez, kjer na nadmorski višini 1222 metrov z družino gospodarita Vida in Domen, ki se je tja priženil iz Matkovega kota. Na domačiji kosijo približno deset hektarjev travnikov, imajo tudi pašnike in planino na Strelovcu, kjer poleti pasejo avtohtone jezersko-solčavske ovce. "Posebnost našega tropa ovac je, da je v njem več kot ena črna ovca, s čimer dobimo sivo volno. Za to sva se trudila več kot deset let," je uvodoma povedal Domen.
Vidina ljubezen je zato tudi volna. Je članica društva Bicka, kjer ženske iz domače volne ročno izdelujejo številne izdelke, ki jih nato prodajajo v trgovini v Solčavi. Na Kmetiji Knez so povezani tudi v mrežo Ark kmetij, ki se zavestno trudi za avtohtone pasme živali. Ob jezersko-solčavskih ovcah na kmetiji redijo tudi cike, imajo tudi alpake, pujsa, kokoši, prav tako pridelajo nekaj preprostih vrtnin. Kot preostale kmetije na Solčavskem se trudijo biti čim bolj samooskrbni.
Da živijo v nekoliko odmaknjenem visokogorskem predelu, od koder se razprostirajo dih jemajoči razgledi, priča tudi to, da so prvo cesto do kmetije dobili leta 1980. Prej je do tja vodil kolovoz. "V preteklosti so si domačije napeljale vlečne žice, na katerih so prenašale tovor. Nekateri so se v dolino peljali kar po njej, a to je bilo zelo nevarno," se spominja Vida. Čeprav imajo zdaj cesto, jo morajo v dogovoru z občino ob obilnem sneženju pred odhodom v dolino splužiti sami. "V dolino moramo vsak dan, saj hči Sofija obiskuje 4. razred podružnične osnovne šole v Solčavi, organiziranega šolskega prevoza pa nimamo, saj je na tem hribu edina šoloobvezna," je povedal Domen, ki je kot otrok v Matkovem kotu že od prvega razreda med zimo čez teden ostajal v internatu v Solčavi.
Hvaležni za razkošje
Da jim zadnjih nekaj let pošto dostavlja poštar, sta zakonca Knez prosila zelo dolgo in sta za to zelo hvaležna. "Poštni nabiralnik smo namreč pred tem imeli spodaj ob cesti in vsako priporočeno pismo sva morala dvigniti v podružnični pošti, ki ima različen odpiralni čas," je povedala Vida. Signala v hiši nimajo, telefonirati morajo pri odprtem oknu. Izpadov elektrike imajo v zadnjih letih manj kot v preteklosti. "Super bi bilo, če bi imeli bližje še kakšen transformator, saj je v dolini le eden," je še dodala Vida.
A vse to jih, kot pravita zakonca Knez, ne moti. Hvaležna sta, da lahko z družino živijo v sožitju z naravo, kar bi, kot pravita, privoščila vsem. Čeprav se s turizmom zaenkrat ne ukvarjajo, ga vidijo kot dober vir dohodka. "Prav tako je lepo, da svoje lepote delimo še s kom. So pa za to potrebne velike naložbe. Že za kmetovanje na planinah, ki se močno razlikuje od tistega v dolinah, potrebujemo posebne stroje. Čeprav ni ekonomično, menim, da je to del naše kulture. Smo le alpsko prebivalstvo in vredno je, da so planine še vedno poseljene," je še poudarila Vida.
Nekoč je bilo povsem drugače
Krog po solčavskih kmetijah sva s fotografom naposled sklenila v Solčavi, natančneje na Turistični kmetiji Čerček, ki leži pred vstopom v Logarsko dolino. Družina Čerček je bila ena prvih družin v Solčavi, ki se je ob delu na kmetiji pred približno 40 leti začela ukvarjati še s turizmom. A to so bili povsem drugačni časi, je poudarila skoraj 83-letna Frančiška Čerček.
Da bi solčavske kmetije pred 40 leti oddajale sobe turistom, ni bilo vsakdanje. Frančiška Čerček je bila ena prvih, ki je s pokojnim možem ob kmetiji in službi turistom ponujala še nočitev s polpenzionom. "Največ turistov je bilo Hrvatov, Italijanov in Nemcev. Takrat je bila neposredna avtobusna povezava med Zagrebom in Logarsko dolino, zato so se turisti vozili k nam in pri nas ostali po nekaj dni," se spominja Francka.
Po besedah njene snahe Veronike, ki z možem Janijem zdaj vodi turistično kmetijo, so zahteve turistov, ki danes k njim prihajajo tudi iz Singapurja, Južne Koreje, Avstralije in Indije, povsem drugačne. "Turisti dandanes pridejo v Slovenijo za več dni in si znamenitosti razdelijo po dnevih, da lahko v kratkem času vidijo čim več. Večinoma se pri nas ustavijo za dva ali tri dni, za štiri že zelo redko," je povedala. Na Turistični kmetiji Čerček, kjer je ljubezen do glasbe mogoče čutiti že ob prihodu, glasbila pa je mogoče opaziti povsod v in ob domačiji, sicer ob prenočitvah in zajtrku z lokalnimi dobrotami ponujajo tudi velnes.
Sankaška tekmovanja
V Solčavi se z leti niso spremenili le turisti in njihove navade, temveč se je z razvojem spremenil tudi celoten kraj. "Včasih nisi mogel vsega kupiti. Imeli smo krave, ovce in iz volne smo nato 'štrikali' in predli, da smo si lahko naredili nogavice. Danes ni več tako," je poudarila. Povsem drugačne so bile tudi zime. "Spomnim se, ko je zapadlo toliko snega, da so ga z lesenimi plugi plužili konji. Ko sem hodila v šolo, še ni bilo internata, zato so otroci z višje ležečih kmetij v šolo hodili vsak tretji dan," je povedala Francka in dodala, da je bila zaradi snega in plazov večkrat zaprta tudi cesta iz Solčave do Luč, do koder so morali kar pešačiti.
Če je bilo včasih v Logarski dolini za otroke na voljo smučišče, prav tako je bilo razvito ledno plezanje, v zadnjih letih tega zaradi pomanjkanja snega ni. V Logarski dolini so sicer še vedno urejene proge za tek na smučeh. "Včasih je bilo eden najbolj priljubljenih športov sankanje. Imeli smo ogromno snega in z višjih bregov smo si naredili proge, s katerih nas zaradi visokega snega ni moglo vreči s sankami. Solčavani smo zelo tekmovali in se veliko več družili kot danes," se spominja tudi Frančiškin sin Jani. Kot je poudaril, so se časi močno spremenili. Večina občanov zdaj živi od turizma in kmetijstva, zato izobražene mladine kljub idilični naravi v Solčavi vendarle ne morejo zadržati.
