Zdaj ti pišejo prodajne uspešnice, mi pa jih vedno raje beremo. Tadej Golob in Ivana Djilas sta ena izmed njih – z njima sta o receptu za uspešnico na knjižnem sejmu debatirala Andrej Blatnik in Samo Rugelj.
Medtem ko je torej nekdaj veljalo, da se pri nas slovenskih avtorjev ne bere, zdaj velja nasprotno: mnogi vsaj eno ali celo tri knjige v letu preberejo prav zaradi slovenskih avtorjev. Kaj pa je slovenska knjižna uspešnica? Tista, ki se proda v vsaj 5.000 izvodih, je navedel založnik in pisatelj Samo Rugelj. Ta je v novi knjigi Slovenske knjižne uspešnice 21. stoletja (podnaslov: Od Panike do Skalpela) med drugim postavil 13 pravil za pisanje uspešnic. Vendar v njegovem delu ne boste našli napotkov, kako napisati uspešnico, saj če bi bilo to tako preprosto, bi se je lotili vsi. »Pisanje uspešnic ni nekaj, kar lahko delaš mimogrede. Gre za trdo dejavnost. Redkokdo lahko napiše uspešnico,« pravi Rugelj.
Pisatelj in urednik Andrej Blatnik opaža v Sloveniji velike premike – dobili smo pisatelje, ki pišejo urbane uspešnice: »Spremenila se je tudi mentaliteta: nekdaj splošne vere, da se slovenski avtorji ne prodajajo, je konec. To se je spremenilo s kriminalkami Tadeja Goloba in tudi Mojce Širok. Takrat je začela tudi največja slovenska založba zaupati v slovenske avtorje, jih izpostavljati, zato se je to začelo odražati tudi na prodajnih lestvicah. To se pozna pri branju. Svetovne lestvice kažejo, da je polovica najbolj branih knjig tujih, polovica pa domačih. Mi to polovico počasi pridobivamo.«
Golob, knjižni zvezdnik
Tisti, ki je Slovence dokončno prepričal, da posežejo po žanrski literaturi, je bil Tadej Golob, sta se strinjala poznavalca knjižnega trga Rugelj in Blatnik. Avtor več uspešnic (serija kriminalk s Tarasom Birso), še poprej za nekriminalko nagrajen s kresnikom, je po Jezeru precej neprevidno izjavil, da se je pisanja kriminalk lotil, ker se dobro prodajajo. »To sploh ni res – tega sem se v resnici lotil, ker me je to od nekdaj mikalo. Morda bo koga presenetilo, ampak dejansko ne vem, kako se moje knjige prodajajo. Zakaj? Prvič, prej ali slej se bo krivulja prodaje obrnila navzdol in ta pogled si želim prihraniti, in drugič, ker bi potem nezavedno začel pisati všečno za nekega imaginarnega bralca. To pa ne bi bilo dobro,« je povedal Golob, za katerega je bilo novinarstvo presneto dober trening za pisanje.
Pa imajo novinarji prednost pri uspešnicah? To ni samoumevno, odgovarja Rugelj: »Če bi bilo to res, bi imeli v naslednjih letih veliko uspešnic. Golobov fenomen se je razvijal nekaj časa, ni se zgodilo čez noč. Prva kriminalka je najprej izšla v samo 500 izvodih, sčasoma pa se je začela kepa valiti. Ko smo Goloba srečevali takrat v mestu, je nosil podobno jakno kot njegov knjižni junak Taras Birsa – in ravno to daje avtentičnost; tudi to, da je kriminalko napisal človek, ki je bil na Everestu, Slovence gotovo pritegne.«
O pomembnih temah s komedijo
Izpostavljeno
Kako do brezhibnih oblačil brez neskončnega likanja?
Tudi Ivana Djilas je zelo avtentična – to, o čemer piše, to ona je, razmišlja Rugelj. »Slovenski bralke in bralci smo zelo nagnjeni k temu, da podpremo avtentičnost.« Djilasova je teme za pisanje kolumn v Mladini, ki so bile osnova za prvo knjigo Hiša (druga knjiga je zbirka kolumn A si lahko vsaj enkrat tiho – nagrajena z Rožančevo nagrado) izbirala tako iz nuje, češ, to moram povedati, kot tudi z razmislekom o tem, kaj bi bralce zanimalo. »Pisala sem o tem, v kar sem vložila veliko premisleka, o svojih velikih temah. Kaj so berljivi žanri, s tem se veliko ukvarjam v gledališču, saj je, na primer, jasno, da komedije ne delamo za Borštnikovo srečanje. Chaplin je v resnici pisal melodrame in tako skozi malega človeka razložil socialne zgodbe, pokazal na realne stiske ljudi, tistih z ekonomskega dna. Nekateri žanri so blazno dobra podlaga, da se pogovarjamo o družbi in preko humorja lažje pridemo do ljudi, do bralca. Osebne zgodbe lažje razlagaš skozi melodramo, komedijo, kriminalko in s publiko lažje komuniciraš preko žanrov, ki poprej niso veljali za dovolj umetniške. Da sem začela pisati o zdravstvu, je zato, ker sem bila znervirana in sem to morala dati iz sebe.«
Nenehno se je lotevala velikih tem, ki so zanjo bistvene, a jih poimenuje neteme. Toda z njimi se identificiramo vsi: debelost, stanovanje, krediti, vzgoja otrok. »Vse to v (resnem) časopisnem svetu velja kot ne dovolj pomembna tema. Lotila sem se jih s premislekom, da tako z druge strani razlagam o družbi. In izkazalo se je, da so moje neteme zelo brane.«
O fenomenih in lepoti
Eden najpomembnejših sodobnih slovenskih pisateljev Feri Lainšček je za nastope rezerviran za šest dni vnaprej. Prav tako ima neverjeten stik z bralci Ivan Sivec. Poseben fenomen pri prodaji knjig pa je David Zupančič, ki je na družbenih omrežjih zgradil pravo skupnost. Na drugi strani je Tadej Golob, za katerega je to, da mu za uspešno prodajo in branost knjig ni treba biti na družbenih omrežjih, pravi luksuz, saj se mu ta neznansko upirajo. Med ljudmi se je preprosto razširil glas, da je Goloba treba brati. In ga bomo ta december pogrešali, saj si je želel to leto od svojega junaka Tarasa malo odpočiti (in je izdal kolesarski vodnik Pikčasta Slovenija). Na sejmu je priznal, da ga je začel malo pogrešati, z leti sta namreč vzpostavila prijateljski odnos. »Ste pa pri vzrokih za moj uspeh nekaj le pozabili omeniti – nisem na družbenih omrežjih, sem pa lep!«
Ste vedeli?
Najbolje prodajana knjiga vseh časov na svetu, Harry Potter, je našla založnika šele v enajstem poskusu. Tudi založniki na prvi pogled uspešnice očitno ne prepoznajo vedno.
Še več podobnih zanimivih vsebin si preberite v reviji Jana.
