Pred kratkim ste slavili 90. rojstni dan.
Res je. In moram povedati, da sem kar malo zajokal od ganjenosti, ko so me presenetili vsi iz Moped šova in mi je Simona Vodopivec zapela pesem. Bili smo pri Badovincu v Beli krajini, ker sem iz Gorenjca postal Belokranjec. No, to ravno ne, ampak sem ugotovil, da ima Slovenija še druge kraje, poleg Gorenjske, kamor sem hodil vse življenje. In da so Belokranjci čudoviti ljudje. Deset let že hodim na rojstne dneve k Badovincu, posadili so mi Tofovo brajdo, osem trt, za vsako desetletje eno, zdaj bodo dodali še eno. Luknjo pa so skopali že za deseto.
Tole se sicer malo čudno sliši, da je luknja že izkopana.
(smeh) Pa res, ja. No, najprej sem rekel, da ne bom delal cirkusa iz te svoje obletnice, pa je vseeno nastal.
Kako je biti na svetu 90 let?
Opažam, da teh 90 let bolj skrbi ljudi okrog mene kot mene samega. Ne, ne vem, zame ni to noben tak mejnik, da bi delal paniko zaradi tega. Je pa nekaj res. Vsa leta se držim enega svojega pravila, ki ga priporočam vsem: Ne smeš odnehati.
Ja, z vsem. Ljudje delajo napako, ker se obremenjujejo z leti, ne glede na to, ali imajo razlog ali ne, ampak že leta so dovolj, da začnejo razmišljati, ali lahko še normalno živijo. Napaka. Dokler lahko živiš, je treba živeti normalno, se brigati zase, če imaš ljudi okoli sebe, da bi pa zdaj samo zaradi let delal paniko?
Vi še zdaj delate in pišete za časopis ...
Pa saj to pravim, ljudje nehajo delati pri 60. Ne smeš nehati delati, pa tudi migati ne. Ko grem peš na kakšen hrib ali na vožnjo s kolesom, nikoli ne razmišljam, da sem prestar. Ko začneš to razmišljati, potem si pa res prestar.
Ampak kako bi bilo, če bi vsi ljudje delali do 90. leta?
Najbrž bi bilo bolje. Narobe je, da ljudi zaradi let odpuščajo iz služb, čeprav so nujno potrebni, to je napaka. Kot vem, te imajo na zahodu, recimo v Ameriki, dokler si dober, pa dokler lahko delaš, zaposlenega in ne sprašujejo, koliko si star, pri nas pa je to merilo.
Torej, zakaj je dobro za možgane, da delaš?
Fizična kondicija je močno povezana s psihično, če si fizično slab, se tudi psiha začne krhati, ko pa enkrat o tem začneš razmišljati, češ jaz sem pa star, potem si res star. Ko sem si pred davnimi leti zlomil gleženj, mi je kirurg rekel, če se boš ulegel ali zasedel, boš obmiroval za vse življenje. In takrat sem začel voziti kolo, se spoprijateljil z Zvonetom Zanoškarjem in sva organizirala vse največje kolesarske prireditve v Sloveniji, Maraton Franja in Juriš na Vršič, kolesarske diagonale Hodoš‒Piran. Jaz sem se teh stvari spomnil, Zvone je imel pa komando nad njimi. To so bile nepozabne dogodivščine. To je bilo mojih 11 najlepših potovanj, pa sem bil po vsem svetu, po vseh celinah. S kolesom po Sloveniji.
Danes še kolesarite?
Seveda. Moram pa povedati, da je danes kultura šoferjev vse slabša, obupna, večina ljudi si ne upa več na kolo, ker so šoferji problematični. Vozijo čisto blizu kolesarjev, vožnja s kolesom je postala zelo nevarna. K sreči je zdaj v Sloveniji veliko kolesarskih stez, veliko cest, kjer se da lepo voziti s kolesom.
Je užitek vožnje s kolesom na Vršič v mučenju?
Ne. Užitek je v zmagi nad samim seboj.
Pri devetdesetih letih, pa tudi že prej, začnejo umirati prijatelji, sošolci. Kako to doživljate?
Skoraj nimam več sošolcev, mogoče enega, dva. Na 50. obletnici mature sem sošolce še spoznal, sošolk pa ne, tako so se spremenile.
Veliko ljudi ste s svojim navdušenjem nad zdravim življenjem spravili na kolo ali pa v hribe.
To je pa res. Veliko prijateljev in znancev sem zvabil v to. Kolikokrat sem šel na Triglav, ne zaradi sebe, ampak zaradi tega, ker sem koga peljal. Ena izmed mojih idej je bila tudi 100 žensk na Triglav, saj se najbrž spomnite. Ante Mahkota in jaz sva bila pobudnika. Tole bom rekel o slovenskih »kavčarjih«: najtežje je vstati iz naslanjača in iti ven, a si potem, ko si zunaj, zadovoljen z zmago nad seboj, ampak je pa treba dvigniti rit.
Ne postavljam si nobenih pregrad, da pri teh letih nečesa ne bi mogel. Če hočeš, zmoreš. Ko me kakšen znanec vpraša, ali se ti še ljubi, pa do kdaj boš ti delal in migal? Mu rečem: Do groba. Pa mi pravijo, jaz bi tudi šel, pa se mi ne ljubi. Ja, potem moraš pa sam s sabo urediti. Neki moj kolega, ne bom povedal imena in priimka, skupaj smo tekmovali, zmagovali, se je nenadoma odločil, da ne more več. Bil je samo doma. In je tudi umrl.
Imate srečo, da imate radi svoje delo. Zato ga opravljate toliko let.
Malo je tistih, ki radi hodijo v službo. Jaz sem med njimi. Mislim, da je največ, kar lahko dosežeš, da greš rad v službo, da rad delaš, ne samo za plačo.
Ampak človek ima z leti vseeno vse manj energije, mar ne?
Jaz še vedno pišem tedensko rubriko, brez vseh težav. Sedem za računalnik in pišem. Tudi fizično sem aktiven. Če ne grem na kolo, grem pa na sprehod. V Kranjski Gori greva s soprogo Jano vsaj za 20 minut ali pol ure. Tudi ona sama hodi vsak dan in se ji to pozna, stara je 80 let, ampak ji ni videti. Jaz sem starček, ampak samo po rojstnem listu.
Kako danes gledate na vsa ta potovanja, ogromno ste prepotovali, kaj so vam dala, je bilo vredno? Časa, energije, denarja?
Bil sem na vseh petih celinah. Potovanja so mi dala drugačen pogled, širino, potovanja so tretja univerza. Ampak potovanja v svet, ne po Evropi. V Evropi se ti še vedno mudi, loviš avtobuse, vlake, avione … Všeč mi je na primer Tajska, vsi so prijazni, nasmejani. Pojdite po Ljubljani, pa glejte, če bo kje kak nasmejan obraz. Težko ga boste našli. Na Tajskem so pa vsi malo »na izi«. Niso lačni, ne zebe jih. Hrana na ulicah je odlična, želeli so jo ukiniti zaradi higiene, pa so ugotovili, da potem ljudje ne bi imeli kje jesti, ko imajo odmor med delom.
Potovali ste pred leti, pa tudi pred kratkim, videli ste onesnaženje tretjih dežel, kaj menite o tem?
Moram priznati, tega v Evropi, smeti na cestah, plastike, skoraj ni. Evropa je zelo ozaveščena, medtem ko v Afriki vse kar od njih pade. Ampak če pogledaš globalno, je pa Afrika zelo urejena, čeprav tam nimajo čistilnih akcij, kot smo jih imeli v Sloveniji. Leta 1972 sem organiziral prvo čistilno akcijo, ko sem namreč prišel na Triglav, je bil vrh tako zasvinjan, da nisi imel kam stopiti. Takrat še ni bilo toliko plastike, bile so steklenice in konzerve. Bil sem urednik Antene in sem napisal uvodnik, da iščemo 100 čistilcev za Triglav, prijavilo se jih je 700, zato smo morali izžrebati samo 100 prostovoljcev. In potem smo šli po najlažji poti, s Pokljuke prek Planike, na vrh. In vse nabrane smeti smo odnesli na ramah v dolino, tega je bilo za več kot tovornjak smeti.
Bili ste urednik nekoč kultne Antene, njeno naklado ste povišali za nekajkrat.
Res je, s sedem tisoč sem jo spravil na 100 tisoč. A potem sem imel dosti urednikovanja in sem šel pisat Butik. Božo Kovač mi je ponudil redno tedensko rubriko in dobro plačo. Hvala bogu, da sem takrat privolil, zato imam danes dostojno pokojnino.
Čeprav še vedno delate … sploh potrebujete pokojnino?
Novinarstvo ni poklic, biti novinar je način življenja, če ga delaš tako, kot se spodobi, saj pravim, še zdaj vsak teden delam in me nič ne skrbi, vem, da bom zmogel. In, tudi hvala bogu, oblast skrbi, da imam dosti dela, da je veliko materiala za politično satiro. Sem pa kar malo razočaran nad mladimi, ker drugače je novinarstvo v Sloveniji kar lepo razvito. Nimam pa nobene satirične rubrike, razen mojega Butika in Radia Ga Ga. Na srečo so mene uredniki usmerjali v satirično pisanje, saj so videli, da imam smisel za bolj vedro pisanje.
Tiskani mediji izumirajo, mladi čedalje manj berejo. No, berejo na telefonih in na računalnikih.
Jaz mislim, no, prepričan sem, da časopisi ne bodo nikdar izumrli, ker vidim, koliko ljudje kupujejo časopise in revije in jih potem berejo zjutraj ob kavi. To je obred, tako začnejo dan.
Morda imate prav, mlajši ne berejo niti knjig niti časopisov. Nič jih ne zanima. Spomnim se, da sem kot mulec najprej zjutraj letel v nabiralnik po časopis, star sem bil 15 ali 16 let.
In v čem je problem te mlade generacije, da ne bere?
Bi rekel, da tehnologija, danes ima vsak tiskarno v žepu. Danes si lahko časopis izmisli vsak. In danes lahko vsak pove svoje mnenje širni publiki, pa če je še tako žaljivo. To je noro.
