Nacionalno glasovanje se začenja danes in bo trajalo do 31. maja. Glasujete lahko preko glasovnice, ki je priložena časopisu Novice Svet24, preko naše spletne strani ali na elektronski naslov redakcija@svet24.si. V nadaljevanju predstavljamo vseh sedem kandidatov po abecednem vrstnem redu.
Dora Kalčič, upokojena učiteljica in prostovoljka
Solidarnost in pomoč sočloveku sta za Bistričanko Doro Kalčič nekaj povsem samoumevnega, s tem je rasla. "Če lahko nekomu pomagaš ali samo polepšaš dan, zakaj tega ne bi storil. Če bi vsi tako ravnali, bi bilo na svetu veliko manj gorja," je prepričana.
Čut za sočloveka jo je vodil tudi do poklica učiteljice. S šolo, ki je le lučaj stran od njenega doma, je zadnji dve desetletji ostala povezana tudi po upokojitvi. Vedno se je z veseljem odzvala povabilom ravnateljev, ko so jo prosili za pomoč pri nadomeščanju. Vsako leto v okviru projekta Pešbus spremlja učence na poti v šolo in domov, v majhno učilnico pa je spremenila tudi svojo domačo jedilnico.
Pred dobrimi petimi leti sta se nanjo obrnila starša otroka z učnimi težavami. Izziv je sprejela, fantek je uspešno zaključil prvi razred in iz leta v leto napredoval. "Z zadovoljstvom opazujem, kako raste njegova samozavest, kako napreduje. To tudi meni prinaša neizmerno veselje in tako se to zadovoljstvo deli," je vesela. Koliko otrok se je v teh letih zvrstilo za njeno jedilno mizo, ne šteje. Vseh ne more redno spremljati, vedno pa poskuša pomagati rešiti trenutno stisko. Aktivna je v številnih društvih: Univerzi za tretje življenjsko obdobje in Planinskem društvu Snežnik, je tudi prostovoljka območnega združenja Rdečega križa in koordinatorka programa Starejši za starejše v Društvu upokojencev Ilirska Bistrica. V okviru programa 16 prostovoljcev vsako leto obišče okrog 500 občanov, starejših od 69 let. "Tisti trenutek, ko smo tam, je drugačen. Poklonimo si nasmešek, ki nas nič ne stane, hkrati pa pomeni veliko," pravi Kalčič, ki s toplo besedo v še tako turoben vsakdan vedno znova prinaša sončni žarek upanja.
Primož Lorbek, kaplan
Primož Lorbek je kaplan župnije sv. Martina na Hajdini. Srčnost, topla beseda in skrb za sočloveka so njegova odličnost.
33-letni kaplan Primož je klic v duhovniški poklic začutil sredi študentskih let. Za bogoslovje se je odločil po dveh letih študija gradbeništva. "Končal sem srednjo gradbeno šolo v Mariboru in nadaljeval s študijem gradbeništva. V poznih najstniških letih je začel trkati božji glas. Vrnil sem se v cerkev, bil organist, z završkim župnikom sva se veliko pogovarjala, tako je odločitev za duhovniški poklic dozorela. Zapustil sem študij gradbeništva in se vpisal na bogoslovje. Teologijo sem študiral v Ljubljani in Zagrebu, novomašniško posvečenje sem imel leta 2019 v domači završki župniji. Pet let sem kaplan na Hajdini, vodim univerzitetno župnijo v Mariboru, sem voditelj hrvaške katoliške misije v Mariboru. Od lani z naddekanom Marjanom Feslom upravljava župnijo Starše, že leta sodelujeva tudi pri projektu donirane hrane, ki jo prevzemava pri trgovcih in dostavljava ljudem, ki jo potrebujejo," je v klepetu ob kavi povedal duhovnik, ki ga imajo na Hajdini in širše ljudje zelo radi. Razlog za to je med drugim njegovo delo z mladimi, ki je v prvi vrsti vzgojno in poučno, hkrati pa razgibano, sproščeno, veselo in zabavno. Niso pa samo mladi tisti, ki jim kaplan posveča svoj čas. Dostopen je vsem, če potrebujejo njegovo pomoč. Duhovniški poklic opravlja odgovorno in zavzeto, predvsem pa s srcem. "Rad delam z ljudmi, to mi je v zadovoljstvo in mi tudi največ pomeni."
Radko Luzar, upokojenec
Biti pošten in delati dobro je življenjsko vodilo 66-letnega Radka Luzarja iz Dolenje Stare vasi pri Šentjerneju, uspešnega podjetnika, ustanovitelja in dolgoletnega direktorja podjetja L-Tek iz Šentjerneja, kjer je od upokojitve naprej prokurist, pet let pa je bil tudi župan Občine Šentjernej.
Radko je sam spoznal, kako je, ko ti v težki situaciji kdo v pravem trenutku priskoči na pomoč. Po propadu šentjernejske Iskre leta 1992, v kateri je bil kot univ. dipl. inženir elektrotehnike vodja razvoja, je nenadoma pristal na zavodu za zaposlovanje. Po nekaj mesecih brezposelnosti je pogumno odšel na samostojno podjetniško pot, a pri tem sta mu ne le s spodbudnimi besedami, ampak tudi finančno stala ob strani dva prijatelja: iz Nemčiji in Avstrije. "Na banki ti s posojili pomagajo, ko že vse imaš, ne pa, ko še nič ne zaslužiš. Denar sem prijateljema lahko vrnil pozneje, za kar jima bom vedno hvaležen,« pripoveduje Radko. Tudi ko je postal uspešen podjetnik, je ostal dobrodelen. Na vrata podjetja L-TEK so potrkali mnogi. Težko je seveda vsem ustreči, a kot pove sogovornik, so vedno finančno na pomoč priskočili domačim društvom ob raznih jubilejih, zlasti gasilcem ob investicijah. Posebno je bil Radko pozoren do športnikov. Taki so tudi vzor našim zaposlenim v podjetju," razlaga in pove, da so vrsto let pokrovitelji Atletske zveze Slovenije, ter od pred kratkim še novoustanovljenega Nogometnega kluba Šentjernej. Prav tako vrsto let s podporo tekmovanja FLL pomagajo mladim talentom, ki jih zanima tehnika.
"Vedno smo v podjetju pomagali, ko je šlo za otroke, invalide, šole pa za prizadete v raznih naravnih nesrečah. Ob lanskih hudih poplavah je naše podjetje eni izmed prizadetih družin, ki jo poznamo prek prijateljev, kupilo novo plinsko peč," pove. Tudi kot član Rotary kluba Novo mesto, ki mu je leto dni predsedoval, je dojemljiv za pomoč skupinam in posameznikom, ki jih naš sistem spregleda, pomoč pa potrebujejo takoj.
Radko Luzar pa je bil verjetno edini župan v Sloveniji in mogoče tudi širše, ki je prav vse svoje plače oz. županska nadomestila dal v dobrodelne namene. Ves denar, ki ga je zaslužil v petih letih kot nepoklicni župan Občine Šentjernej, je razdelil med posameznike in družine, ki so bili pomoči potrebni. In to brez velikih besed in javne hvale.
Franc Maršnjak, planinski vodnik in grajski plesalec
Hribi in narava so njegova ljubezen od nekdaj. Vanje je – v Sloveniji in tujini – kot planinski vodnik popeljal nešteto planincev. V zadnjem času v visokogorje ne vodi več, zato se zdaj posveča otrokom. Je tisti stric v mladinskem odseku PD Velenje Lepi čeveljc, ki animira stotine otrok v vrtcih in osnovnih šolah, da spoznajo rastline, živali in pomen varovanja narave.
V PD Velenje je opravljal različne funkcije in za njegovo aktivno delo ga je PZS nagradila z vsemi priznanji, ki jih posameznik lahko osvoji. Upravičeno je ponosen na to.
Ob tem goji še en svoj hobi – fotografiranje. Temu se je Franc še posebej posvetil, ko je srečal Marka Pogačnika, mojstra fotografije, ki je postal njegov mentor. Frančeve fotografije so dopolnile marsikatero publikacijo in poskrbele za marsikatero razstavo.
Mnogi Franca poznajo, ker so bili z njim in ženo Ireno na katerem od potovanj po vsej Evropi in malo v njeni okolici, če pa to ne, morda njegov simpatičen obraz s sivo brado spoznajo v preobleki v šaleškega gospoda. Kot izredno zavzet član TD Šalek v plesni skupini Šaleška gospoda s kolegi skrbi za promocijo Šaleške doline na srednjeveških prireditvah širom Slovenije. V TD Šalek je bil med drugim tudi nosilec projekta, v katerem so v več kot letu dni posneli 13 dokumentarnih filmov, v katerih so predstavili domačine iz Šaleka …
Nataša Privošnik, prostovoljka
Nataša Privošnik iz Šempetra v Savinjski dolini je polna življenja, nasmejana in zgovorna. Le težko si predstavljamo, da je za njo 19 operativnih posegov, med njimi operacija tumorjev na možganih, prestala je štiri operacije srca, premagala raka, doživela možgansko kap in infarkt. Dve leti je ležala na postelji, bedela zgolj uro na dan. A se ni dala. Odločila se je, da se ne bo smilila sama sebi, in je življenje dobesedno vzela v svoje roke. Pri 52 letih je nov smisel našla v pohodništvu in plezanju. S prostovoljnim delom se ukvarja od konca srednje šole. Dejavna je v Medobčinskem društvu invalidov Žalec, ki ga je nekaj časa vodila tudi kot predsednica. Kot pravi, le tisti lahko dobro razume invalide, ki je tudi sam v njihovi koži. "Bolj kot kdorkoli drug vem, kaj pomeni biti na postelji nemočen in odvisen od drugih," pravi Spodnjesavinjčanka.
Bila je ena prvih, ki se je s še dvema prijateljicama dokopala do poplavljenih v Zgornji Savinjski dolini in na Koroškem ter jim je že od prvega dneva nesebično dostavljala najnujnejše življenjske potrebščine. Pri tem ji je šlo na roko poznavanje domačega terena.
Tako ali drugače telesno prikrajšanim pomaga tudi finančno. Del izkupička od knjige Je moje življenje gora, v kateri je avtorica Irena Štusej predstavila Natašino življenjsko zgodbo, namenja Plezalnemu centru Celje za plezanje invalidov, CUDV Črna na Koroškem za terapijo s konji in inPlanincem z različnimi primanjkljaji za inkluzijske pohode.
Jolanda Ravnikar, prostovoljka
Jolanda Ravnikar je prostovoljka iz Ljubljane. Srečate jo lahko na bolnišničnih oddelkih, kjer se zdravijo bolniki z rakom. Opremljena z izjemnim sočutjem, kitaro in angelskim glasom, in tako polni srca bolnih z upanjem. Rak je sicer bolezen, ki je pretresla tudi njeno družino. Boj z rakom sta izgubila tako njena mama kot njen mož, in kot pravi, so prav njena srečanja z boleznijo vzrok, da je postala prostovoljka za bolne in nemočne na onkološkem inštitutu, ki potrebujejo sočutje, topel objem in občutek varnosti. Kot prostovoljka obiskuje tudi DSO Fužine, in sicer se vsak teden odpravi na oddelek stanovalcev z demenco, da bi jim prinesla nekaj trenutkov radosti in povezanosti. S kitaro in pesmijo poskuša pričarati trenutke miru in lepote tudi Hospicu. Svojo dobrodelno dejavnost je pred nekaj leti razširila z organizacijo dobrodelnih koncertov. Lani so na koncertu z naslovom Pesem zate, na katerem so nastopili Modrijani, Čuki, Darja Švajger, Tanja Žagar, Marko Vozelj, Primož Grašič, Mitja Ferenc in virtuoz na harmoniki Marko Hatlak, zbirali denar za Junake 3. nadstropja in pomagali pri nakupu hematološkega analizatorja.
Edis Vehabović
Edis Vehabović iz Stogovec pri Apačah, lastnik Gradbenega servisa Tajči, je 13. julija lani našel novo poslanstvo. Po hudem neurju, ki je povzročilo obsežno gmotno škodo, se je odločil ponuditi brezplačno pomoč. Ob soočenju z obupanimi ljudmi, ki so ostali brez domov, je prepoznal njihovo bolečino. Že v Bosni in Hercegovini, kjer je bil priča uničujočim posledicam razpada nekdanje skupne države, se je naučil empatije in solidarnosti. Njegova srčnost in odločnost sta ga vodili, da je brez oklevanja oblekel delovna oblačila, poklical brata Elvisa in prijatelja Aldina Hodžiča ter se odpravil pomagat ljudem v stiski.
Edis Vehabović, po poklicu zidar, je ob tej priložnosti spretno prevzel vlogo krovca, da bi lahko pomagal obnoviti strehe ljudem v svoji skupnosti. Z bratom in prijateljem so delali neutrudno in neprekinjeno, dokler večina streh ni bila popravljena. Kljub izgubljenim prihodkom zaradi lastnih stroškov je Vehabović vztrajal pri pomoči, saj se je zavedal njene neprecenljive vrednosti za ljudi v stiski. Na območju Občine Apače so popravili okoli 30 streh, pri tem pa Vehabović poudari, da bi tudi sam cenil takšno gesto, če bi se kdaj znašel v podobni stiski. Njegova zgodba odseva moč človeške sočutnosti in solidarnosti, ki se pokaže v najtežjih časih. Edis Vehabović se ne zavzema le za svoje sokrajane, temveč izraža globoko prepričanje, da je treba pomagati vsakomur, ne glede na rasno ali narodno pripadnost. Zavezanost vrednotam človečnosti in sočutja je vodilo njegovega življenja.
Pred tem dejanjem pa Vehabović ni bil neznanec dobrodelnosti. Leta 2020, potem ko je potres prizadel Petrinjo na Hrvaškem, je s podjetjem, v katerem je takrat delal, priskočil na pomoč in s svojo srčnostjo in pozitivno naravnanostjo pustil neizbrisen vtis med tamkajšnjimi ljudmi. Občutek, da je njegovo delo opaženo in cenjeno, mu daje dodatno zadovoljstvo in motivacijo za nadaljnje dobro delo v skupnosti.
