Pogosto govorimo o minimalni neto ali bruto plači, a marsikje po svetu se plača še vedno vrednoti glede na urno postavko. Z drugimi besedami, koliko delavci zaslužijo za eno uro dela. Ti podatki so nekoliko bolj oprijemljivi in lažje primerljivi, čeprav seveda o prihodkih ne moremo vedno enoznačno soditi. Za vsakim plačilom se skriva veliko dejavnikov, ki so dohodku v prid ali pa v škodo. Kaj si lahko za ta denar kupimo, koliko časa delamo za določeno dobrino in podobno.
Razkorak je zelo velik
V Evropski uniji urni dohodek povprečnega delavca zelo variira, sega od devet pa vse do 54 evrov. V povprečju Evropejec, tako navajajo na Eurostatu, zasluži 31,80 evra na uro oziroma 35,60 evra v delu Evrope, kjer uporabljamo evrski denar. Še leta 2022 je bil ta dohodek 30,20 oziroma 34 evrov, kar pomeni, da se počasi povečuje. Vendar kot smo že omenili, med državami EU nastaja velik razkorak.
Najmanjši urni zaslužek imajo v Bolgariji, kjer delavec zasluži le 9,30 evra, sledi ji Romunija z 11 in Madžarska z 12,80 evra. Največ za eno uro dela dobijo v Luksemburgu, kjer delavec zasluži kar 54 evrov, dobro zaslužijo še Danci (48,10 evra na uro) ter Belgijci, ki dobijo v povprečju 47,10 evra.
Ta prihodek se seveda razlikuje od panoge do panoge. V industriji je 32,20 (v EU) oziroma 38 evrov (v evrskem območju), v gradbeništvu 28,50 oziroma 31,90 evra, v storitvenih dejavnostih pa 31,80 oziroma 34,80 evra.
Ponekod nizki, drugje visoki prispevki za socialo
Glavni komponenti teh dohodkov sta plača in neplačani stroški, med katere spadajo tudi prispevki za socialo. Ti predstavljajo okoli 25 odstotkov plače v EU, najmanj jih dejansko odtegnejo na Malti, le 1,4 odstotka, plačo le malo obremenijo tudi v Romuniji (5 odstotkov) in Litvi (5,4 odstotka). Najvišji pa so v bolj »socialnih« državah, kot sta Švedska (32,2 odstotka) in Francija (31,9 odstotka).
Trend naraščanja prihodka kaže, da se je ta v EU med letoma 2022 in 2023 povišal za 5,3 odstotka oziroma 4,8 odstotka v območju evra. Največji napredek se je zgodil pri sosedih Hrvatih, s 14,2-odstotnim skokom, blizu so jim še Latvijci in Estonci, med državami, ki nimajo evra kot plačilnega sredstva, pa je največji korak naprej naredila naša vzhodna soseda Madžarska, s kar 17 odstotkov višjim urnim prihodkom. Najmanj so napredovali na Danskem, z nekaj manj kot tremi odstotki.
Pod evropskim povprečjem
Slovenija je po podatkih Eurostata v srednji kategoriji, a smo s 25,50 evra zaslužka na uro še vedno občutno pod evropskim povprečjem. Med 29 državami smo na 14. mestu, tik za Italijo in neposredno pred Španijo. Do vodilnih držav pa nam manjka še zelo veliko, veliko več, kot za nami zaostaja pet najslabše plačanih držav, od Poljske dalje. Te države za nami zaostajajo za nekaj več kot 10 evrov, mi pa za vodilnimi zaostajamo za 25 evrov.
To je seveda povprečje, kajti v realnosti so te postavke marsikje precej nižje. Na statističnem uradu (Surs) sicer pravijo, da so podatki Eurostata relevantni in jih izračunavajo na podlagi štiriletnega raziskovanja o strukturi stroškov dela in četrtletnega indeksa stroškov dela, podatke za Eurostat pa pripravljajo ravno na Sursu. Tam pripravljajo tudi podatke o plačah na uro po posameznih mesecih, in hiter pregled tabele pokaže, da so dejanske plače pri nas precej nižje od Eurostatovih podatkov. Teh podatkov zaradi metodologij sicer ne moremo neposredno primerjati, a so lahko vsaj okvirno vodilo, ki nakazuje trend. Januarja letos smo tako v povprečju zaslužili le 13 evrov na uro bruto oziroma 8,34 evra neto.
Od leta 2019 je plačilo na uro v neto znesku naraslo s 6,80 na 8,64 evra (podatek za leto 2023).
