Strumno, kot vojak na straži, je Andrej nasmejanih lic čakal v svoji sobici, ki je po celoviti prenovi lično urejena, z novimi okni tudi svetla in zračna, predvsem pa ga zdravo okolje s pozitivnimi impulzi spodbuja, da vsak nov dan napreduje proti cilju. Hoditi kot nekoč.
Postavni možak se je ob pomoči fizioterapevtk, ki mu jih je priskrbela in skromni pokojnini navkljub plačala soseda Slavica, »samo da bi enkrat spet shodil«, pred mesecem dni podal na dolgo pot okrevanja in vstajanja iz postelje. Izurjene ženske roke pa tudi njegova lastna trma in nepopustljiva volja, saj telovadi večkrat na dan, so pripomogle, da že samozavestno prehodi nekaj metrov po stanovanju brez vsakršne opore. Ob kakšnih večjih podvigih pa se zaradi opešane kondicije in še ne povsem pridobljene mišične mase v nogah raje zanese na varno oporo bergel – tako je bilo predvideno tudi ob našem obisku, ko smo Andreja po dolgem času pospremili iz neprostovoljnega ujetništva domačih zidov ven, na kavo.
Kmalu nova akcija: menjava strešnikov
Kar neučakano je stopicljal na mestu, kot bi ga zasrbeli podplati, češ, pustimo že debato in se podvizajmo na plano, na sonce, ki je ta dan že zarana objelo Kočevsko. Zaradi strmih in neugodnih stopnic se je začel spuščati navzdol vzvratno, komaj kroteč energijo v nogah. Na trenutke se je zdelo, da bo preskočil kar dve, in šele ob resnih opozorilih, naj vendarle preudarno stopa, je obrzdal korak. A ponosa, »prvič sem stopil na vsako stopnico posebej,« ni mogel skriti. Andrej je kot prerojen. Kar šinil je skozi vhodna vrata stare večstanovanjske hiše, kot bi želel s polnimi pljuči zajeti zrak, v katerem je bilo zaznati svežino bližnjega gozda in vonj spomladanskega brstenja.
»Dobro so te zrihtali,« je žel pohvale komunalnih delavcev, ki sta ravno počivala po jutranji košnji ob cestišču. Z nasmehom ugodja in prisrčno besedo je Andrej mimo njiju prehodil pot do avtomobila, s katerim smo ga prvič po skoraj pol leta mirovanja spet odpeljali »v svet«. Seveda si krstne uprizoritve sprehoda nikakor ne more predstavljati brez predane Slavice – karizmatična gospa je še vedno Andrejev angel varuh, kljub lastnim težavam ga je ves čas bodrila, se borila z birokratskimi mlini na veter in več mesecev prevzemala skrb in odgovornost za njegovo dostojno obravnavo v socialnih ustanovah. Vsako minuto prostega časa je Slavica žrtvovala za Andreja, iz osebne empatije in altruizma se je zavzela za povrnitev njegovega dostojanstva in vrnitev v življenje. Do Andreja ni samo pristno materinska, zna ga tudi resno okarati, kadar se ji zdi, da upanju pojema plamen in se ga polasti malodušje. »Pokazal vam bom čudovito lokacijo,« je Andrej opravil navigatorsko vlogo in nam razkril neokrnjeni kotiček Kočevske, Rudniško jezero, skrito nepoznavalcem krajevne zgodovine.
Požel ovacije
Ob prihodu v ribiški lokal, kjer menda strežejo najboljšo kavo, je nemudoma požel ovacije. »Kje si, Štrumi,« so ga obkolili mladi fantje in mu v znak pristnega veselja ob snidenju hiteli stiskati dlani. Tudi natakarica se ga je na moč razveselila. »Kako malo je bilo treba, da se je rešilo človeka. Samo vam, mediju, je uspelo, da danes spet lahko pride sam na kavo.« Ob sproščenem kramljanju, ki ga je spremljalo žgolenje ptic iz bujnega objezerskega rastja, sem ter tja pa zmotil glasen čof, ko je kakšen debeli krap ali som preizkušal svoje plavalne veščine, je Andrej postregel še s kupom hudomušnih domislic in dobrih novic. »Dobil bom novo streho, nekaj denarja je še ostalo iz dobrodelne akcije Radia 1.« Radijski kolegi so se še posebej dobro odrezali, saj so v dobrodelni akciji za Andreja zbrali kar 4000 evrov. Kljub temu, da bi Andrej potreboval tudi novo kopalnico, treba bi bilo zamenjati pod in tudi vrata so vsa trhla, pa je tisto, kar v tem trenutku najbolj potrebuje – nova streha. V besedo vskoči Slavica, ki pove, da mu do celotnega zneska za streho manjkajo še štirje tisočaki, a da bo, kot že doslej, vse svoje moči usmerila v to, da bodo streho čim prej prekrili z novimi strešniki in bo Andreju ob nalivih prenehalo teči na glavo. Tako se tudi ne bo več uničevala notranjost stanovanja, ki sicer iz tedna v teden ob pomoči dobrotnikov dobiva bolj urejeno podobo.
Na fizioterapijo se bo poskušal odpeljati kar sam
Andrej ima tudi že datuma za dva zdravniška pregleda v tem in naslednjem mesecu. Druga spodbudna vest je, da je končno tudi uradno dobil ure fizioterapije. Zdravstveni dom Kočevje namreč ne izvaja terapij na domu, a se Andrej zdaj lahko že sam odpravi do ambulante. Prvič že čez dober teden, pot pa bo – prav tako prvič po dolgih mesecih – poskusil opraviti kar z avtomobilom. »Še prej bom šel k frizerju, prej sem bil obrit na balin,« se pogladi po gostih laseh. »Cilj je, da hodim in da se spet spravim na delo.« To je vse, kar ga žene, da bo končno sam svoj gospodar, finančno in fizično neodvisen.
»Od 1. maja pa delati,« na dan, ko se Andrej po korakih približuje stari formi, njegova draga Slavica kar poka od nabritosti, »naj začne spet služiti.« Tega si seveda želi tudi Andrej, zato se ne ustavlja: »Na boljše gre. Vstajam že brez bergel. Življenje se vrača v normalne tirnice. A brez tele tete,« z iskrivim pogledom ošvrkne Slavico, »ne bi šlo.« Slavico kar malce oblije rdečica in, skromna, kot je, takoj preusmeri pozornost s sebe ter ga spodbudi: »Andrej, daj, pohvali fizioterapevtke. Upanje ti je vrnila fizioterapevtka z Reke, kočevske pa niso odnehale, dokler nisi vstal iz postelje.« Andrej potrdi njene besede, poleg tega pa pohvali mojstre, ki so zamenjali okna po polovični ceni, ter električarja za ureditev varne napeljave, znanca obrtnika, ki mu je prenovil sobico, tudi kuhinjo je dobil brezplačno. Podarili so mu še večerje, pa je zaradi bojazni, »da se bo preveč zredil«, ga špikne Slavica, večerne obroke raje odklonil.
Se bo kaj spremenilo?
Srčni ljudje so se spet izkazali in prevzeli nase breme, za katero bi morala poskrbeti socialna država s svojimi institucijami. A te, kot smo že poročali v nekaj člankih o Kočevcu Andreju, niso opravile svojega dela. Pri tem sem poraja vprašanje, ali ga bo opravila vlada z resornim ministrstvom za delo kot njihov nadzorni organ. Inšpekcijski nadzor, so nam pojasnili v socialni zbornici, v kočevskem CSD še poteka, glede na številne nepravilnosti in očitno zavračanje pomoči Andreju, ki smo jih podrobno raziskali in nanje opozorili pri našem mediju, pa se na podlagi dosedanjih inšpekcijskih odločb upravičeno sprašujemo, ali bodo odgovorni za nedopustno odtegnitev pomoči tudi sankcionirani.
Človeka nevredno obdobje življenja si želi izbrisati iz spomina
Andrej je ob pomoči redkih srčnih ljudi zmogel doseči največjo zmago, med drugim se je rešil prehranjevanja in izločanja v lastni postelji, na katero je bil priklenjen štiri mesece. Štiri mesece je trajala agonija, ko je bil zaradi šibkosti v nogah in bolečin primoran malo in veliko potrebo opravljati kar v postelji, ob vzglavniku pa je nato zbiral plastenke in lonce z izločki. Redkokdaj je uspel priklicati koga, da mu je izpraznil posode, nazadnje je to breme padlo na – Slavico. Priseljenka iz Bosne je bila edina, ki mu je ob vsem tem stala ob strani. Kljub težki operaciji, ki jo je prestala in je ob tem tudi njeno življenje viselo na nitki, se je vsak dan iz pritličja pomujala k sosedu v tretje nadstropje, čeprav ju loči več deset stopnic. Ne samo tople in bodrilne besede, hrano in pijačo, prinašala mu je tudi edini živi stik s svetom v mesecih, ko so si tako v CSD Kočevje kot v Zavodu Jutro za pomoč in nego na domu, ki mu občina plačuje za oskrbo občanov, zatiskali oči in celo lagali, da je zavrnil pomoč.
Bežali od pomoči potrebnega
To so nam potrdili tudi nekdanji zaposleni v Jutru. Dobesedno bežali so pred le napol živim človekom, ki je trpel v bolečinah, nepokreten in v lastnih izločkih. Slavica ne more prešteti, kolikokrat je komaj premagovala nadstropja, ko je skozi razbite šipe slišala Andrejeve krike: »Želim si umreti.« Njegovo edino okno v svet je bila televizija. Socialne delavke so pri njem loputale z vrati in mu pod nos molele papirje, ki jih pred podpisom sploh ni utegnil prebrati, da so se znebile odgovornosti, dostavljavci hrane so mu posode brez pribora postavljali na mizico ob postelji, brez vprašanja, ali potrebuje pomoč pri dviganju, kakšen čistilni robček, da si vsaj obriše roke, ali mokro krpo, da se zdrgne po telesu. Nič. V javnosti se je celo razširila stigma, da je lenuh, ki izigrava sistem. Še dobro, da je kot senca nad njim bedela Slavica, spremljala in beležila neprimerno in človeka nevredno obravnavo državnih uslužbenk in porabnikov javnega denarja, ki so si pri Andreju brez koristi zanj podajali kljuke. Tisti, ki so za to poklicani – socialna poklicanost naj ne bi bila zgolj formalna služba, ampak je za tovrsten poklic potrebna tudi sočutna in tenkočutna narava – pa resnične stiske niso prepoznali. Sramotna, a resnična stigma 21. stoletja! Katere edina svetla plat je, da so, potem ko je v javnost prišla Andrejeva zgodba, odkrili še štiri zapostavljene in zanemarjene občane ter jim nemudoma ponudili pomoč.
Zahvala tudi vam, spoštovani bralke in bralci
Človeka nevredno obdobje življenja si želi zdaj Andrej izbrisati iz spomina. Zato ne odneha, najmanj desetkrat na dan vstane, se razgibava, prešteva korake po hodniku in se trudi noge čim prej spraviti v gibanje. Do lahkotnega koraka mu sicer še manjka, tudi prst na nogi ga še boli in mu občasno oteče, a bolečina ga ne ustavi, da ne bi grizel. Po objavi njegove zgodbe ga obiskujejo tudi prijatelji, ki prej niso vedeli za njegovo kalvarijo. Na novem štedilniku jim skuha kavico in jo postreže v prenovljenem prostoru, ki ga po uporabi tudi skrbno počisti. Sicer ve, da si bo prislužil grmenje Slavice, ki je tudi njegov glavni nadzornik, kar se tiče čistoče in reda. Andrej ve, da bo pri šestdesetih edinole z vztrajanjem lahko spet pridobil moči za delo, ki mu bo omogočilo normalno življenje. Ima moralno obvezo do vseh, ki so mu v težkih časih stali ob strani, ni jih prav veliko, a tisti, ki so kljub bolezni ostali, ga postavili na noge in poskrbeli za dostojno bivanje, so njegovi pristni prijatelji. Zaradi njih se še bolj trudi, predvsem pa želi zapreti usta vsem dvomljivcem in direktorjem socialnih ustanov, ki so ga brezvestno prepustili propadu, ter dokazati, da je polnovreden državljan, ki ne želi biti na plečih drugih, temveč želi izpolnjevati svoje dolžnosti do države. Do taiste države, ki bi se mu odrekla, če ne bi slovenski mediji izvedli množičnega pritiska, naš portal pa opravil medijske naloge skorajda že do konca. Andrejev napredek bova spremljali in vas, spoštovani bralke in bralci, ki ste ga tudi sami množično podprli, pozivali, da o njem širite glas z deljenjem člankov na družbenih omrežjih ali debatami v svojih miljejih, nam posredujete svoje kontakte za pomoč in podporo, nas seznanjate z anomalijami v socialnih zavodih. Vse do Andrejeve vrnitve v aktivno življenje.
