Kakšna operacija za reševanje izraelskih talcev bi bila z vidika preprečevanja civilnih žrtev na palestinski strani najprimernejša?
Preden odgovorim, bi rad izpostavil nekaj: vsako nasilje je obsojanja vredno, vojna pa sama po sebi poraz človeštva in človečnosti. Posledice vojne so za vse vpletene tako uničujoče, da še po vojni obremenjujejo več generacij ljudi. Bosna in Hercegovina je tovrsten primer, saj je država še dandanes disfunkcionalna in temelji na ekstremnem nacionalizmu, izključevanju in groznih spominih, ki se prenašajo iz roda v rod. Na Bližnjem vzhodu ne opravičujem ničesar, vendar poudarjam, da je terorizem praviloma zadnje dejanje neke skupine ljudi, ki jim je bilo odvzeto temeljno dostojanstvo in sleherno upanje v boljšo prihodnost. Ko ljudje vidijo, da nimajo več česa izgubiti, lahko storijo nepredstavljive stvari. Obsojam napad Hamasa, vendar so razlogi za pojav terorizma zoreli zadnjih 12 let, odkar je Gaza zapor na prostem. Žal je celotna mednarodna skupnost ves ta čas molčala in gledala stran, zdaj pa je Izraelu dala tiho soglasje, da lahko težavo reši enkrat za vselej.
Konflikt na Bližnjem vzhodu: kakšne bodo posledice za Evropo
Če mora biti zdaj naloga Izraela rešitev okoli 200 talcev, kako bi moralo potekati to reševanje, da bi bilo pri tem najmanj žrtev med palestinskimi civilisti?
Izrael je pri tem reševanju že naredil nekaj napak. Prva je vsesplošni napad na Gazo z bombardiranjem vseh objektov, kar je kršenje mednarodnega vojnega in humanitarnega prava. Legitimni in legalni cilji delovanja vojske so lahko izključno vojaški objekti. Teh v Gazi, kjer deluje Hamas, ni, saj to skrajno gibanje deluje gverilsko in velikokrat uporablja civilne objekte. Hkrati pa je v mednarodnem, vojnem in humanitarnem pravu kolektivno kaznovanje vseh, tudi številnih civilistov, ki Hamasa ne podpirajo, prepovedano. Druga napaka je, da je Izrael in za njim ves svet Palestince označil s paradigmo, ki jo je predstavil izraelski obrambni minister Joav Galant, ko je dejal, da v Gazi ni ljudi, ampak so tam človeške živali. Ne morem verjeti, da se nihče ni spotaknil ob tej izjavi. To je bil korak v smeri razčlovečenja ljudi, kar je predpogoj za izvedbo krvave operacije. Izrael je tudi potegnil enačaj med Palestinci in Hamasom, kar pa ni res. Hamas ima približno 20 tisoč bojevnikov, ki so oboroženi in delujejo vojaško, ostalo prebivalstvo pa so civilisti. Če bi hotel biti Izrael iskren pri reševanju talcev, bi moral izvajati operacije za točkovno delovanje. Znanja in izkušenj je na tem področju dovolj. Namesto z ofenzivo, tanki, topovi in letali bi morale na teren majhne skupine komandosov, na osnovi kakovostnih informacij, kar bi omogočalo eliminacijo posameznih tarč. To bi bilo pravilno delovanje, vendar se zdi, da se zanj namenoma niso odločili, saj je izraelski premier Netanjahu Izraelcem obljubil dokončno uničenje Hamasa. Izraelci zdaj pričakujejo in zahtevajo realizacijo obljube, s čimer se je Netanjahu ujel v lastno zanko, saj bi bila za dosego tovrstnega cilja potrebna obsežna vojaška operacija, ki bi zajela vse države Bližnjega vzhoda. Edino upanje, da ne bo tovrstne eskalacije, so ZDA, ki imajo odločilen vpliv na ravnanje Izraela na Bližnjem vzhodu. Evropske države tovrstnega vpliva nimajo.
Kako je sploh mogoče, da so izraelski obveščevalci spregledali, da Hamas pripravlja tako velik napad?
Vse bolj se potrjujejo trije razlogi. Izrael je bil obveščen o potencialnem napadu, Egipt mu je posredoval določene podatke, ki pa jih je izraelski premier sprejel z aroganco, v prepričanju, da tak napad ni mogoč. Napaka odločevalcev je bila, da te nevarnosti niso prepoznali kot realne. Drugi razlog je, da je bila izraelska družba pred tem napadom izrazito polarizirana in razdeljena na dva tabora. Netanjahujevi podporniki so izgubljali veljavo, saj je izraelski premier vsiljeval kršenje temeljnih vrednot vladavine prava. Spomnim naj, da je zaradi reforme pravosodja, s katero se je podrlo ravnovesje med vejami oblasti, proti Netanjahujevi vladi protestiralo milijon in več protestnikov. Veliko Izraelcev je takrat celo napovedalo, da se v primeru vojnega stanja ne bodo odzvali klicu domovine. Tolikšna neenotnost je pravi trenutek za tistega, ki želi presenetiti. Tretja problematična stvar pa je bila, da je Izrael Gazo obvladoval, težko pa je nadzoroval tunele, tihotapljenje orožja in podobne dejavnosti, ki jih je izdatno podpiral Iran.
Veliko se sprašujemo, kakšne bodo posledice tega dogajanja za Evropo. Kolikšna je zdaj nevarnost, da bi v Evropo po balkanski migrantski poti prihajali pripadniki terorističnih skupin?
Nehvaležno je napovedovati, ali je mogoče teroristično delovanje, menim pa, da je zelo pomembno, kakšno držo bodo imele Evropa in evropske države do tega vprašanja. Če bo Izraelu še naprej dovoljeno vsakršno ravnanje proti Palestincem, lahko postanemo potencialna tarča za teroristično delovanje Hamasa in drugih ekstremističnih skupin. Vloga Evrope v tej kompleksni situaciji bi morala biti usmerjena v iskanje rešitev po mirni poti. Izrael ne skriva ambicij o prenehanju obstoja Gaze kot samoupravnega območja, zato je treba po mojem mnenju iskati načine za konsolidacijo Zahodnega brega, kjer imajo pravico do države tudi Palestinci. Iskati moramo rešitve, ki bodo pomirjale in bodo dostojanstvene do obeh strani v sporu. Ob takem ravnanju Evrope je malo verjetno, da bi Evropa postala cilj terorističnega delovanja.
Ali je lahko Slovenija potencialna tarča teroristov?
Menim, da je to zelo malo verjetno. Terorizem deluje tako, da zaseje strah med ljudi in vzbudi čim večjo pozornost. Napad v Ljubljani bi imel s tega vidika dosti manjši učinek kot napad v Parizu, Berlinu ali katerem drugem velikem evropskem mestu. Slovenija kot država tudi ne vpliva bistveno na ključne odločitve v Evropi, zato bi bilo skoraj brezsmiselno napadati nekoga, ki ima majhno politično in strateško težo. Tretji razlog pa je, da Slovenija vsaj do zdaj ni imela zelo deklarirane zunanje politike in nima stališč, ki bi lahko vznemirjala kogarkoli. Mislim tudi, da naš sistem nacionalne varnosti realno ocenjuje dogajanje in sprejema primerne odločitve. Zapiranje meja je bolj kot preprečevanju terorizma namenjeno obvladovanju množičnih migracij, ki pa jih lahko pričakujemo, zlasti v primeru nadaljnje eskalacije vojne na Bližnjem vzhodu. Evropske države vidijo prav v zapiranju meja večjo možnost pri obvladovanju potencialnih množičnih migracij, kakor tudi vzpostavljanje nadzora nad tistimi, ki vstopajo v evropski prostor.
Podpirate ponovno uvedbo nadzora na meji?
Tega načeloma ne podpiram, je pa to edini ukrep, ki je Sloveniji preostal po tem, ko zunanja schengenska meja EU ni ostala nepropustna za ilegalne migracije. Schengenski sistem je tako šibek, kot je šibek najšibkejši člen – varovanje zunanje evropske meje. Ilegalne migracije predstavljajo višje varnostno tveganje tako na področju organiziranega kriminala kot potencialnega terorizma. Hkrati pa se morajo evropske države zavedati absorbcijskih sposobnosti evropskih narodov ob strmem povečanju števila tujih priseljencev in slabo delujočih integracijskih procesov. Neobvladovanje teh razmer lahko predstavlja dvig popularnosti ekstremnih nacionalističnih gibanj.
Kako v kontekstu trenutnega dogajanja gledate na odstranjevanje ograje na meji Slovenije s Hrvaško?
Ograja po mojem mnenju ne rešuje ničesar. Meja se brani s prisotnostjo ljudi na meji, tudi s pomočjo civilnega prebivalstva. Bolj kot ograja je potrebno angažiranje policije in mogoče tudi pripadnikov Slovenske vojske. Hkrati bi bilo treba s pomočjo Bruslja doseči, da Hrvaška opravi svojo dolžnost in naredi zunanjo schengensko mejo neprepustno za ilegalne prehode. Hkrati svetujem vladi, naj investira več napora v meddržavno sodelovanje po celotni balkanski poti. Vsaka od držav bi lahko naredila več, kot dela ta trenutek.
Omenili ste nevarnost porasta ekstremizmov v državah EU. Ali lahko ekstremizmi prerastejo v nasilna dejanja proti muslimanskim priseljencem, Judom …?
Lahko. Vse skupine lahko postanejo tarča različnih ekstremnih dejanj. Skrajna polarizacija družbe je vedno rojevala deviantna ravnanja posameznih družbenih skupin. Vlade lahko sankcionirajo ekstremiste, vendar le dokler je njihovo število obvladljivo. A spomnimo se polpretekle zgodovine v Nemčiji, ko je ekstremizem postal neobvladljiv. Tudi zdaj imamo v Evropi kar nekaj političnih strank in ekstremističnih gibanj, ki prav na teh temah gradijo svojo prepoznavnost. Države, ki jih razumemo kot delujoče demokracije, se ukvarjajo s temi pogledi in le še bolj se bodo. Mislim, da je skrajni čas prepoznati ilegalne migracije kot nesprejemljivo obliko migriranja in jih zato tudi tako obravnavati. Nikomur ne odrekam pravice do humanitarne zaščite, se mi pa zdi, da se pod pretvezo humanitarne zaščite nizajo primeri ekonomskih migrantov, ki jih zelo težko uvrstimo v koncept humanitarne pomoči. Absolutno razumem ljudi iz Pakistana, Maroka in držav podsaharske Afrike, da so izgubili upanje v razvoj svoje države, vendar ilegalni prehod meje ni opravičljiv. Stvari na meji bo treba urediti bolj selektivno, saj neobvladovanje migracij bistveno povečuje možnost pojava številnih notranjih konfliktov v posameznih državah.
Dogajanje na Bližnjem vzhodu je iz medijev izrinilo vojno v Ukrajini. Lahko to vpliva na potek vojskovanja ali je vseeno, kako javnost spremlja tamkajšnje dogajanje?
Bojim se, da obstaja reciprociteta. Vojna v Ukrajini je ogromno breme tako Evrope kot ZDA. Zahod je bil trdno prepričan, da bo ruski predsednik Putin prenehal z vojno ali odstopil od nje, ampak Putin ni povsem normalna oseba in je zelo vztrajen človek. Bojim se, da se bo vojna še vlekla in da viri na ruski strani niso še niti približno izčrpani. Sankcije, ki jih je Zahod uvedel na rusko gospodarstvo, niso učinkovite; BDP Rusije ni padel toliko, kot je Evropa pričakovala, zdaj pa se že dviguje, ker je Rusija okrepila sodelovanje s Kitajsko. Pravzaprav je Evropa naredila uslugo Kitajski, ki bo zaradi ruskega trga še hitreje rasla. Breme Evrope in ZDA je z Ukrajino veliko in nisem prepričan, da bodo ZDA še naprej tako podpirale Ukrajino. V ZDA je slišati vedno več vprašanj, ali je ta vojna sploh potrebna, če bi predsedniške volitve na vrh spet naplavile republikansko stranko z Donaldom Trumpom na čelu, bi se lahko celo zgodilo, da bi se ZDA umaknile iz te vojne. V tem primeru Evropa ni sposobna podpirati Ukrajine ne v obsegu ne na način, kot Ukrajina pričakuje. Tako materialni kot človeški vojaški viri Evrope so zelo omejeni, pa tudi notranjepolitično gledano noben politik ne bi preživel, če bi poslal vojake na ukrajinsko bojišče.
Kako dobro je bila izkoriščena vsa ta pomoč Nata, ki je bila že poslana v Ukrajino?
Pomembno sporočilo te vojne je, da samo orožje ne more zmagovati. Nesorazmerje v številu vojakov je globoko v korist Ruski federaciji. Ukrajina je bila država s 44 milijoni prebivalcev, danes jih ima le še 34 milijonov, medtem ko je v Ruski federaciji 140 milijonov ljudi. Rusija lahko za vojno angažira bistveno več ljudi, je pa res, da če ne bi bilo tehnologije in tehnike, ki so jo Ukrajini dostavili zahodni zavezniki, bi bila ta vojna že odločena. S pomočjo, ki je bila zagotovljena, se vzdržuje ravnotežje med obema silama.
Podpiranje Ukrajine samo za vzdrževanje ravnotežja verjetno ne more trajati v nedogled. Kakšna je rešitev?
Prav je, da Evropska unija nudi neomajno podporo, vendar na neki točki bi morala spremeniti dikcijo v smer, da bo treba vojno enkrat tudi končati, sicer bo prišlo do popolnega uničenja Ukrajine. Stvari v Ukrajini so šle predaleč, saj se vztraja na vojaški zmagi oziroma porazu Ruske federacije. Nadaljevanje vojne bo pomembno obremenilo Evropo in njeno gospodarstvo, ki bo na globalni ravni vedno težje tekmovalo z gospodarstvi ZDA in Kitajske. Nihče ne odreka Ukrajini pravice do obrambe, prav je tudi, da ji vsestransko pomagamo, a politika bi morala razmišljati tudi o tem, kako bomo živeli naslednji dan, kako bomo sobivali. Po mojem bi bilo treba več napora vlagati v iskanje kreativnih rešitev.
Po čem bo šla v zgodovino vojna v Ukrajini, če se osredotočimo na načine vojskovanja in vojaško tehnologijo?
Vsaj tri stvari bi lahko vzeli kot zgodovinsko izkušnjo te vojne. Prva je, da človeštvo na ravni mednarodnega vojnega in humanitarnega prava očitno ne napreduje. Ko se vojna razplamti, maske padejo, na plan pa pride barbarizem, ki ga očitno nosimo nekje v genih. To je opomnik, da bo treba več delati na izobraževanju in usposabljanju. Vojaška profesija bi morala še bolj integrirati pravila v vojaške strukture. Vztrajanje pri spoštovanju mednarodnega, vojnega in humanitarnega prava nima zadostne domovinske pravice v vojaških strukturah. Drugo spoznanje je, da v vojni ni mogoče zmagati samo s prevlado v zračnem prostoru in sodobno tehniko od daleč. S pomočjo tehnologije lahko prostor nadzirate in bombardirate, ne morete pa ga osvojiti in zavzeti. Še vedno je treba za vojaški uspeh postaviti »škorenj na zemljo« in človek ostaja nezamenljiv element v vojskovanju. Visoka tehnologija, ki jo imata obe strani, lahko vojakom pomaga pri uničevanju nekaterih strateških ciljev, ne more pa v vojni zmagati. Tretja zelo zanimiva stvar pa je prisotnost kibernetskega in informacijskega vojskovanja. Kibernetsko vojskovanje pomeni, da s pomočjo informacijske tehnologije prodirate v druge sisteme, jih onemogočate, uničujete in zavajate. Vsaj v začetku agresije na Ukrajino se je zdela očitna prevlada ruske strani, kar pa se je do danes bistveno spremenilo. Informacijsko vojskovanje pa pomeni izkoriščanje različnih medijev za kreiranje lažnih in zavajajočih novic ter poskušanje oblikovanja javnega mnenja. Z informacijskim vojskovanjem si obe strani poskušata zagotoviti podporo tako mednarodne skupnosti kot domače javnosti.
Številne evropske države gradijo na profesionalnih vojskah. Ob vsem dogajanju, ki ga spremljamo v soseščini, se človek vpraša, ali je dovolj, da imamo v Sloveniji samo okoli 6000 poklicnih vojakov.
Obrambni sistemi so podobni kasko zavarovanju avtomobila. Ko sklepaš zavarovanje, ti je kasko zavarovanje zelo težko plačati, če se zgodi nesreča, pa ga je dobro imeti, saj stroške prevzame zavarovalnica. Z vojsko je enako. Vojska je sistem, v katerega vlagamo ljudi in denar z enim samim ciljem: da ne bodo uporabljeni. Želimo si, da vojska ne bo angažirana, vlagati pa moramo vanjo človeške in finančne vire, kajti nihče ne more zagotoviti, da vojske ne bomo potrebovali. Vojaških sistemov namreč ni mogoče zgraditi v kratkem obdobju, jih pa lahko v kratkem obdobju z nespametnimi odločitvami naredimo neoperativne in nezmožne zagotavljanja varnosti.
Je rešitev za Slovensko vojsko pridobivanje kadrov s pomočjo resničnostnega šova?
Ta šov je dobesedno v posmeh tako sistemu kot državljankam in državljanom. Sporočilo je, da smo vsi navadna Kmetija. Fantje, stari od 18 do 26 let, ki naj bi jih nagovarjalo ministrstvo za obrambo, šovov, kot je Kmetija, sploh ne gledajo. Razlog, da se mladi ne odločajo za vojsko, je, da vojaški poklic in obrambni sistem v naši družbi nimata prav velikega ugleda. Nimata ga, ker se politična elita do njiju obnaša, kot da sta nepotrebna in le proračunska porabnika. Druga zelo težavna stvar je, da je slovenska družba varnostno nepismena. Prepričani smo, da je varnost naravno stanje in da zanjo ni treba narediti nič. Mladih ne učimo, da je treba za varnost prevzeti odgovornost in vanjo investirati tako finance kot samega sebe. Problematično je tudi to, da slovenska politika glede varnosti napačno informira javnost, da je Nato zagotovilo za varnost. Nato nima vojske oziroma je ima točno toliko, kot je imajo države članice. V washingtonski pogodbi, ki je pravni temelj severnoatlantskega zavezništva, ne obstaja zapis, s katerim bi drugi zagotavljali našo varnost. Vsaka država mora zagotoviti svojo obrambo, zavezniki pa ji bodo pri tem pomagali. Razočaran sem, ker je tudi slovenska politična elita varnostno nepismena in ne razume vloge obrambno-varnostnega sistema.
Kako komentirate trditve, ki sta jih ta teden izrekla nekdanja ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar in nekdanji generalni direktor policije Boštjan Lindav, da naj bi se predsednik vlade Robert Golob vmešaval v zaposlovanje na policiji, zaradi svojih političnih koristi pa celo zahteva preložitev aretacije dveh ruskih vohunov, in je tako ogrozil nacionalno varnost. Kakšne posledice (če sploh) bi moralo imeti to razkritje političnega vpletanja?
Delovanje nacionalnovarnostnega sistema je namenjeno zagotavljanju varnosti vsem državljankam in državljanom. Zato delo vseh v tem sistemu izhaja iz dveh bistvenih načel: prvo je načelo popolnega profesionalizma – delo morajo opravljati najbolj usposobljeni ljudje, saj gre za najpomembnejšo dobrino, varnost; drugo načelo pa je nevmešavanje političnih elit, saj mora biti varnost zagotovljena vsem, tudi tistim, ki aktualne politične elite niso volili in morda predstavljajo opozicijo. Če ti dve načeli nista spoštovani, kar se nakazuje trenutno, sistem nacionalne varnosti preprosto ne more opravljati svojih nalog, kar negativno vpliva na vse državljanke in državljane. Tudi zato je zakon jasen: poseganje je nedopustno. Kakšne bodo posledice? Te gredo v dve smeri: če se takšno vpletanje dokaže, je to stvar presojanja predstavnikov pregona, seveda pa je tu najprej vprašanje politične odgovornosti, ki jo bomo presojali volivke in volivci.
Kako pa gledate na nedavni zapis Janeza Janše, da je vrag vzel šalo in naj se legalno oborožimo. Kako lahko to vpliva na notranjo varnost in na zaupanje v policijo in vojsko?
Tudi to je absolutno nevarno in neodgovorno. Upam, da je slovenski narod dovolj trezen in zdravorazumski, da takšnih stvari ne jemlje resno. Ne živimo niti v državljanski vojni niti nismo neposredno vojaško ogroženi. Janšev poziv je izraz popolnega nezaupanja slovenskemu nacionalnovarnostnemu sistemu, ki se ga želi prikazati kot nesposobnega, kar pa absolutno ne drži. Bojim se, da taki pozivi vodijo v anarhijo, saj spodbujajo k razmišljanju, da je celotna država nedelujoča in da je čas, da stvari vzamemo v svoje roke. V politologiji poznamo koncept propadlih držav. To so države, ki na svojem teritoriju niso več sposobne zagotavljati centralnega vodenja. Takšne države so Somalija, Čad, Sudan, Nigerija in še številne druge. S tovrstnimi pozivi se ustvarja prepričanje, da država varnosti ne more več zagotavljati, kar bi pomenilo odpoved družbene pogodbe in vodilo v preživetje močnejših nad šibkejšimi. Ob tem Slovenija ni osamljeni otok, zato s takim ravnanjem tudi naše zaveznike opozarjamo, da smo lahko nedelujoča ali slabo delujoča država. To seveda pomeni izjemno poslabšanje naše podobe tudi na mednarodnih trgih in pomembno negativno vpliva na tuji kapital in naložbe.
Kandidirali ste za predsednika republike. Kako bi, če bi bili zdaj v tej funkciji, nagovarjali ljudi, ki so v skrbeh zaradi povečane negotovosti in nestabilnosti doma in po svetu?
Med predsedniško kampanjo smo vsi ugotavljali, da mora biti predsednik glasen, in zdaj je idealna priložnost za to. Predsednica bi morala zdaj delovati pomirjujoče, saj ne potrebujemo dodatnih zaostrovanj v že sicer preveč polarizirani družbi. Delovati bi morala pojasnjevalno o tem, kaj ta svet prinaša. Veljalo bi organizirati razprave, kjer bi strokovnjaki in zaskrbljena javnost dobili prostor in čas za umirjeno pojasnjevanje sicer zelo zahtevnih razmer. Manjka nam nekdo, ki bi v te nenormalne okoliščine vnesel malo normalnosti, in želel bi si, da bi bila predsednica pri tem malo bolj aktivna. Nekatere njene izjave so me tudi zabolele, še posebej tista, da je Italija domovina Slovencev v Italiji. To je bil vse kaj več kot besedni zdrs.
Kakšne so zdaj vaše politične ambicije? Težko verjamemo, da si želite ostati le na županski funkciji. Ste se že odločili, ali boste kandidirali na volitvah za Evropski parlament?
Dokončnih odločitev še nisem sprejel. Edina, o kateri sem se pogovoril sam s sabo, je, da je to moj zadnji županski mandat, ali odhajam na evropske ali na naslednje državnozborske volitve, pa resnično še ne znam odgovoriti. Če bi slučajno šel na evropske volitve, to ne pomeni, da zapiram za sabo vrata na nacionalni ravni, ker imam Slovenijo resnično rad. Čustveno sem navezan nanjo in ni mi vseeno, ko gledam, kaj se z njo dogaja. Prav se mi zdi, da poskusim; če me ljudje ne bodo izbrali, nič za to, bom pa mirno spal, ker bom vedel, da sem vsaj poskusil, pokazal voljo in motivacijo.
Ali možnost za ta poskus na nacionalni ravni vidite prek kakšne etablirane stranke?
Zanimata me center in levi politični pol. V tem prostoru zdaj delujejo tri politične stranke, za katere pa se bojim, da so se znašle v nekem zelo čudnem položaju, iz katerega tudi same ne znajo izstopiti. Znotraj njih so močne in med seboj sprte struje, ki težko sodelujejo. Težko je kar vkorakati v katerokoli od njih in reči, »oprostite, povedal vam bom, kaj je dobro za vas«. Če bomo šli na volitve leta 2026 – pričakujem, da bodo volitve takrat, ker ima vlada večino in bo verjetno vztrajala do bridkega konca –, bo takrat verjetno treba iskati neko alternativo. Iskreno moram povedati, da ji nisem naklonjen, ker je strank v našem prostoru dovolj, ampak žal se mi tudi zdi, da je v obstoječih strankah težko izpeljati zdravorazumsko konsolidacijo. Če bi bilo to možno, bi bilo super, je pa ta trenutek malo verjetno.
Kot župan in predsednik Skupnosti občin Slovenije sodelujete s to vlado ali vsaj z nekaterimi ministrstvi. Kakšne so izkušnje?
Naše sodelovanje gre enkrat navzgor, drugič navzdol. Še vedno ne moremo doseči stopnje, kjer bi razumeli, da občine, ko se pogovarjamo o povprečninah, ne zahtevajo denarja za župana, ampak za ljudi, ki so tudi državljani. Zdi se mi, da vlada, pa katerakoli že, v lokalni samoupravi vidi neko konkurenco. Z nobeno vlado tudi ne moremo urediti statusa županov tako med mandatom kot po koncu mandata. Povprečna plača župana je 2000 evrov neto in za ta denar je vedno težje najti kandidate za župana. Ljudje za ta denar nočejo biti izpostavljeni, nočejo se prepirati z ljudmi in nočejo prevzemati odgovornosti. Funkcija župana je videti lepa, ampak kdor jo opravlja, ve, da je materialno odgovoren za napake, če bi jih naredil. Nobena druga funkcija nima te materialne odgovornosti. Bojim se, da bomo vse pogosteje dobivali župane, ki bodo ali že upokojeni ali pa dvomljivega slovesa, zato bi bilo prav status župana končno urediti.
Biografija
Obramboslovec in politik Dr. Vladimir Prebilič je izredni profesor na katedri za obramboslovje Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Diplomiral je iz zgodovine in geografije, obramboslovje pa si je izbral za magisterij, doktorat in nadaljnjo znanstveno kariero. Ob njej se je že zgodaj odločil tudi za politiko. Sprva je sodeloval s SD; v Kočevju je bil občinski svetnik te stranke, v organizacijskih strukturah SD pa tudi član predsedstva stranke in predsednik njenega odbora za obrambo. Nato se je odločil za samostojno politično pot in bil leta 2010 kot kandidat liste Moja Kočevska prvič izvoljen za župana Kočevja. S to listo je zmagal na vseh dosedanjih lokalnih volitvah. Da ga zanima tudi državna politika, je jasno pokazal s kandidaturo na lanskih volitvah za predsednika republike. Pred začetkom kampanje so mu ankete napovedovale dva ali tri odstotke glasov, nato pa je s prepričljivim nastopom naredil velik preboj, dobil 10,66 odstotka glasov in se uvrstil na četrto mesto. Sledila je vnovična županska kandidatura, zdaj pa napoveduje, da je to gotovo njegov zadnji županski mandat. Že pred lanskimi državnozborskimi volitvam so s še nekaterimi župani razmišljali, da bi nastopili na njih, vendar so ugotovili, da je bazen že poln in da bi bil uspeh dodatne opcije vprašljiv. Zdaj se javnost sprašuje predvsem, ali bo Prebilič kandidiral na volitvah v Evropski parlament, kjer si ga na listi kandidatov želi tudi stranka Vesna, ki ga je podprla že kot kandidata za predsednika. Tudi če se bo za to odločil in uspel, pa Prebilič ne pušča več nobenega dvoma, da je dozorel njegov čas za vstop v nacionalno politiko in nastop na volitvah v državni zbor, predvidoma leta 2026.
