Naš sogovornik, katerega ime hranimo v uredništvu, pravi, da mu začasni režim (dokler ne določijo formalnega skrbništva) ne omogoča, da bi peljala svojega otroka na počitnice. S stiki, ki so mu jih sprva dovolili, ni mogel z otrokom kakovostno preživljati prostega časa, kaj šele, da bi aktivno sodeloval pri njegovi vzgoji.
Otroka je težko naučil kolesariti in plavati
»En teden sem ga imel dva delovna dneva po tri ure, teden zatem en delovnik po tri ure pa še šest ur ob koncu tedna, kar je premalo za otroka, ki še vedno potrebuje popoldanski počitek. Težko sem ga naučil že voziti kolo in plavati,« je jasen. Kasneje je dosegel, da lahko otrok vsak drugi konec tedna prespi pri njem. »Še vedno pa ga moram v začetku novega tedna peljati v vrtec, čeprav bi lahko ostal pri meni, sicer me sodišče oglobi za 500 evrov.«
Odnose z nekdanjo partnerico rešujeta na centru za socialno delo in koprskem okrožnem sodišču, kjer pa se postopki izredno vlečejo. Skrbništvo bodo dorekli s pomočjo sodnega izvedenca psihološke stroke, za katerega bo moral plačati 1500 evrov, vendar so izvedencu dali več kot eno leto časa. Z iskanjem ustreznega strokovnjaka so že pred tem izgubili veliko mesecev. »Sodišče upošteva tudi mnenje centra za socialno delo, ki mojim besedam, kljub vsem dokazom, ne verjame,« poudarja. »Želim si, da bi lahko imel otroka vsaj enkrat na leto za en teden in bi lahko šla skupaj na počitnice. Da je več z nono kot z mano, se mi zdi nedopustno.« Ne skriva, da si želi izključno skrbništvo, boji se posledic, ki jih bodo imeli vsi ti postopki na otroka.
V Sloveniji imamo premalo sodnih izvedencev
Na vprašanje, zakaj se zadeve tako vlečejo in ali se jih v dobro otroka res ne da malo pospešiti, na koprskem okrožnem sodišču odgovarjajo, da »gre za odprt postopek za ureditev družinskih razmerij, v katerem je javnost izključena«. Zato nam po navedbah Barbare Franca, namestnice predsednice sodišča, informacij skladno z zakonom o nepravdnem postopku ne morejo posredovati. Tudi Tjaša Rodman, direktorica Centra za socialno delo Južna Primorska, pravi, da konkretnega primera zaradi varovanja osebnih podatkov in zaščite mladoletnih oseb ne morejo pojasniti. »Na hitrost obravnave zadev, o katerih odloča sodišče, center za socialno delo ne more vplivati. Centri za socialno delo smo že večkrat opozorili na zelo dolge roke, v katerih sodni izvedenci podajajo mnenja. Težava je v tem, da je v Sloveniji premalo sodnih izvedencev, kar ima za posledico dolgotrajne postopke.« Ob tem priznava, da se postopki lahko še podaljšajo – ko gre za zelo konfliktne razpade partnerskih zvez, v katerih se nekdanja partnerja ne moreta uskladiti o starševski skrbi za otroke.
Tisti, ki menijo, da je strokovni delavec pristranski ali nestrokoven, pa se lahko pritožijo. »Vsak ima možnost pogovora z nadrejeno osebo strokovnega delavca. Druga možnost je, da zaprosijo za prisotnost strokovnega delavca, ki ga poznajo in mu zaupajo. Če je nezaupanje preveliko, lahko dajo pobudo za zamenjavo strokovnega delavca ali pa zaprosijo za prisotnost dveh delavcev. Skrajna možnost je, da zahtevajo prenos zadeve na drugo enoto centra ali zamenjavo krajevne pristojnosti centra za socialno delo.« Pritožbo vloži posameznik pisno in na center za socialno delo, kjer je potekal postopek. O prenosu krajevne pristojnosti na drugi center za socialno delo odloča ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Rodman omenja še, da so se tisti, ki vodijo enote centrov, pripravljeni pogovoriti z vsemi strankami.
Urejeni odnosi ne prinašajo travm
Postopki za ločitev staršev in dodelitev skrbništva nad otroki se vlečejo in vplivajo na življenje otrok, pogosto tudi na oblikovanje njihovega značaja. Mojca Juriševič, dr. psiholoških znanosti in redna profesorica na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, opozarja, da je pri razvezah staršev bistveno, koliko so starši zreli, čustveno in na splošno. »Starša se lahko sporazumno ločita in, če imata v mislih dobrobit otrok, lepo uredita odnose. Otroci v tem primeru nimajo travm oziroma hujših posledic. Seveda so vsi otroci žalostni in prizadeti, ko gredo starši narazen, vsi si tudi želijo, da bi se starša ponovno združila,« pojasnjuje Mojca Juriševič. Nadalje je pomembno, kako se starši ujamejo v novih partnerskih zvezah in kako se potem ujamejo z otroki. Kaj pa se zgodi s tistimi, ki so prepuščeni nezrelim odnosom, torej staršem, ki so bolj kot na otroke usmerjeni nase? Juriševičeva opozarja, da se dogajajo različne žalostne zgodbe in da se različno odzovejo tudi institucije, vpete v te postopke. Nekatere vzgojno-izobraževalne institucije in centri za socialno delo oziroma ljudje, zaposleni v njih, pa tudi širša družina, sosedje, prijatelji ... postopke zelo dobro vodijo, kar je nadvse pomembno, ko družina ne funkcionira najbolje. Zato niti v teh primerih otroci nimajo večjih travm.
Ni dovolj delo po predpisih in protokolih
»Težave nastanejo, ko se otroci znajdejo v družini z nefunkcionalnimi odnosi in ko institucija, ki bi morala imeti kompenzatorno vlogo, te vloge ne opravi. Cela vrsta stvari gre lahko narobe, če ne vzpostavijo človeških odnosov z ljudmi, ki so v ločitvenih postopkih, pa čeprav delajo po predpisih in predvidenih protokolih.« Centri za socialno delo se odzovejo različno, poudarja Juriševičeva in dodaja, da na morebitne travme otrok vplivajo predvsem konkretni dogodki, njihova starost in koliko so 'opremljeni' za soočanje z nasiljem, drogami, alkoholom ... Ločitev je lahko samo še dodaten dejavnik, ki vpliva na čustveni in socialni razvoj otroka. Če pa gre za enkratni izjemni dogodek, je manj verjetno, da bodo posledice hude. »Ljudem najbolj škodijo stvari, ki se dogajajo vsakodnevno in trajajo dalj časa.« Ko se v čustveni stiski znajdejo mlajši otroci, ne razumejo, kaj pomenijo posledice, ker njihovi možgani ne zmorejo predvidevanja. Starejši otroci od višjih razredov osnovne šole dalje in mladostniki pa lahko zadeve bolje razumejo in tudi predvidijo, kaj bo sledilo.
