Marca smo vas prvič videli napovedovati vreme na televizijskih ekranih. Kako je bilo stati pred kamero in stopiti v čevlje Andreja Velkavrha, Branka Gregorčiča, žal že pokojnega Andreja Pečenka in drugih televizijskih vremenskih legend, ki smo jih gledali desetletja in se počasi umikajo vam, mlajšim generacijam?
Pravilno ste rekli, oni so res legende, in ko sem nekatere od njih prvič videla v živo na Agenciji RS za okolje, kjer so me zaposlili pred dvema letoma, sem kar malo upočasnila hojo. (smeh) No, saj so čisto običajni ljudje, zelo dostopni, prijazni vsi po vrsti, ampak saj veste, kako vznemirljivo je, ko neko televizijsko figuro prvič srečaš v živo. Televizijska vremenarka sem si sicer želela postati, odkar pomnim, tako sem nadrejenim kmalu po tem, ko so me zaposlili, to informacijo povedala in začelo se je čakanje, da bodo iskali nove televizijske moči.
In potem?
Je zazvonil telefon. (smeh) Klical je direktor Arsa in me povabil na razgovor. Sprva sem se zbala, da grem na zagovor zaradi kakšne morebitne napake, nato se je izkazalo, da iščejo nove televizijske obraze, čemur je sledila tudi konkretna ponudba za vodenje vremenske napovedi. Seznanili so me s tem, kako poteka delo, kakšen je urnik – in smo bili zmenjeni. Sledila je avdicija na nacionalni televiziji. Če želiš postati televizijski napovedovalec vremena, jo namreč moraš opraviti – no, ta je bila kar zahtevna.
Kako to mislite? So bile naloge, ki so vam jih naložili, težke? Kako je sploh bilo videti to?
Kot mlada meteorologinja brez vsakršne televizijske kilometrine in izkušenj nastopanja pred kamero sem dobesedno vpadla na sceno. Moja naloga je bila voditi vremensko napoved. Okoli mene je bil dobro uigran tim, v katerem vsi točno vedo, kaj so njihove naloge, vse jim je rutinsko in preprosto, zame pa je bilo vse novo. Največji izziv vodenja je, da zemljevid Slovenije, ki ga gledalci vidijo za voditeljem in na katerem predstavljamo vreme za različne predele države, za nas, napovedovalce vremena, ne obstaja. Studio je namreč bolj ali manj prazen prostor s kamerami in bobni – na njih se ti prikazuje tekst za govor, zraven pa je še manjši zaslon, na katerem vidiš to, kar vidijo gledalci – sicer pa je vse okoli, vključno z ozadjem, zeleno platno. V tej luči je kar zahtevno, saj moram pri kazanju po zemljevidu na pamet kazati območje, za katerega napovedujem vreme. Pomagam si z gledanjem zaslona na bobih. Ta plat je precej zahtevna, ampak se navadiš. Zdaj po dveh mesecih vodenja mi gre že veliko bolje in roke samo še občasno ne postavim na čisto pravo mesto, tako da jo moram hitro malo popraviti, da pokaže(m) pravo točko. (smeh) Zelo mi pomagajo vaje doma, pa akademija RTV Slovenija, skozi katero gredo vsi, ki nastopajo na radiu in televiziji. Zelo prav pride tudi opazovanje kolegov, njihove izkušnje, kakšen nasvet. Se pa vsak dan kaj novega naučim. Prejšnji teden sem denimo usvojila, da dež pade, sneg pa zapade. Zelo pomembna razlika.
Kakšni so vtisi domačih in prijateljev, ko vas gledajo kot novo TV-vremenarko?
So navdušeni in ponosni, ker sem končno dosegla to, kar sem želela. Mama je bila en teden po mojem prvem vodenju vremena tako slavna, da ni mogla normalno v trgovino. (smeh) Vsi so jo ustavljali in ji zastavljali vprašanja – veliko stvari jih je zanimalo, pa čestitali so ji. Prav lepo! Moram povedati, da so pohvalili moj videz. Na televiziji za to znajo poskrbeti; te naličijo, uredijo pričesko in poskrbijo za primerno obleko. Prav posrečeni so tudi moji prijatelji, ki, odkar vreme vodim jaz, tega ne zamudijo pod nobenim pogojem. Imajo prav na koledarju zapisano, kdaj ga vodi Eva Bezek.
Zakaj ste se odločili za študij meteorologije na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani?
K odločitvi je veliko prispevala Rahela Žabkar, ki je na naši srednji šoli res lepo predstavila meteorologijo in področje, s katerim se ukvarja – aerosole in vse, povezano z njimi. To je bilo ravno v času, ko se je več začelo govoriti o problematiki podnebnih sprememb in so šli moji sklepi v smeri, da če to študiraš, lahko pomagaš iskati rešitev za problem, s katerim se srečujemo globalno. S časom sem na faksu sicer ugotovila, da morda nisem toliko raziskovalne narave, sem pa dobra v komunikaciji, k čemur je pripomoglo tudi moje gledališko udejstvovanje. Tako da sem postala komunikatorica znanosti, kar pomeni, da pomagam znanost svojega področja, torej meteorologije, približati splošni in drugim javnostim. Res je dober občutek, ko lahko ljudem »daš« vreme.
Kaj vas skrbi kot mlado meteorologinjo?
Marsikaj. Trenutno so v tem pogledu najbolj vroča tema podnebne spremembe in ta problematika je za mnoge mlade, vključno z mano, eden ključnih razlogov, da nas je zaneslo na to področje. Potem ko se z njo seznaniš pobliže, ugotoviš, da so podnebne spremembe skupek problematik in da nikakor ne moreš obvladati vseh. Rešitve oziroma predlogi za njihovo naslavljanje so skupek rešitev oziroma usmeritev, ki jih predlaga kopica znanstvenikov, vsak s svojega področja. Kar zadeva podnebne spremembe, se mi zdi pomembo, da vsak od nas nekaj stori, pri čemer živim v prepričanju, da večina razume, da moramo zmanjšati svoj ogljični odtis, saj bi z vztrajnim zmanjševanjem izpusta ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov omejili podnebne spremembe. Naj orišem: če bi denimo vi na intervju, ki ga imava danes ob deveti uri namesto z avtom prišli z bolj zelenim javnim prevozom – vlakom, bi s svojim potovanjem z njim povzročili manj onesnaženja, a bi na drugi strani za premagovanje razdalje porabili veliko več časa, kar je neprilično, in nihče od vas ne pričakuje, da boste to naredili. Lahko pa storite kaj drugega in za manjše onesnaževanje okolja poskrbite na načine, ki so vam lažji, bolj dostopni.
Kako smiselno se vam zdi, da Slovenija glede na to, da svet okoli nas različno intenzivno ukrepa proti podnebnim spremembam, vlaga ogromne napore v nižanje ogljičnega odtisa? Do kod se vam zdi smiselno, da gremo v tem pogledu?
Noben napor ni zaman! Vsak, tudi najmanjši korak v tej smeri, nas napoti v boljšo prihodnost. Pa še dobre prakse lahko tujina, ne da bi se z njimi ubadala sama, od nas samo prevzame in jih implementira.
Kakšno je vaše mnenje o zapiranju jedrskih elektrarn v Nemčiji?
K odločitvi o opuščanju jedrske energije je v Nemčiji močno prispevalo protijedrsko gibanje, ki sloni na nesrečah v Černobilu in Fukušimi. Saj s tem, da jih skrbi varnostni vidik, ni nič narobe in v tej luči je dobro, da je prišlo do diskurza. Ampak tako pomembna odločitev, kot je zapiranje jedrskih elektrarn, mora sloneti na trdni osnovi, ne pa slediti pritisku javnosti. Da Nemčija zdaj spet stavi na termoelektrarne in kuri premog, je žalostno. Jedrske elektrarne so gotovo pot v bolj zeleno prihodnost. Pa še to: če Slovenija ne bi imela Nuklearne elektrarne Krško, ne bi bila energetsko tako neodvisna, kot je.
Nam lahko opišete, kako poteka vaš delovni dan in kakšno funkcijo na Agenciji RS za okolje sploh opravljate?
Delam v sektorju za izdelke in storitve, kjer za zunanje stranke, kot so na primer elektro podjetja, komunalne službe in druge, pripravljamo vremenske napovedi in analize za njihove specifične potrebe. Poleg tega moje delo obsega že prej omenjeno vodenje TV-vremena, se pa uvajam še za dežurno prognostičarko. To je 12-urno dežurstvo, med katerim si odgovoren za vse napovedi tistega dne, od tekstovnih do slikovnih. Oglašaš se tudi v programe radijskih postaj in odgovarjaš na morebitne telefone ter komuniciraš z mediji.
So vam kot meteorologinji kateri od zadnjih vremenskih pojavov, morda celo ekstremov, še posebej ostali v spominu? Ste morda kakšno vremensko ujmo doživeli na lastni koži?
Verjetno nedavne poplave na vzhodu, ker smo o njih poročali tudi na televiziji in je bilo zelo pomembno, da česa ne povem narobe. Drugače se me je osebno najbolj dotaknil žled pred leti, ker smo bili doma nekaj dni brez elektrike in posledično brez ogrevanja. Zdi se mi, da je bila za veliko ljudi izkušnja podobna.
Nam lahko poveste, kakšno poletje nas čaka?
Bolj težko pogledam v tako oddaljeno vremensko prihodnost. (smeh) Dolgoročnih napovedi na agenciji ne delamo. S tem se ukvarja Evropski center za srednjeročne vremenske napovedi s sedežem v Readingu v Združenem kraljestvu. Nekaj pa bo nedvomno: zelo vroče. (smeh)
Glede na to, da ste zaposleni na Agenciji RS za okolje, me zanima, katero okolje vam je najljubše, kje se najbolje počutite?
Moje najljubše okolje je plaža. Takoj pomislim na poletje in rahel morski piš. Brisača na ležalki pod drevesom, dobra knjiga in dobra družba. Najbolj mi ustreza sicer dokaj mirna plaža s pravo kombinacijo sence in sonca. Je pa plus, če je plaža blizu kakšnega dogajanja ali obmorskega mesta.
