Žabe se namreč vsako pomlad množično odpravijo do mrestišč, kjer se razmnožujejo, običajno se vračajo v vode, kjer so se izlegle, in to pot brez težav prehodijo same. Včasih pa je pri tem dobrodošla človeška pomoč – njihove selitvene poti namreč prepredajo ceste in številne žabe končajo pod kolesi avtomobilov. Prav dvoživke predstavljajo najpogostejšo skupino žrtev na cestah – od 60 do 90 odstotkov vseh povoženih vretenčarjev. Točk, na katerih dvoživke v Sloveniji na migracijskih poteh ogrožajo ceste, je ogromno, na le peščici od njih pa se izvajajo akcije prenašanja, ki živalim omogočajo varen prehod ceste. Prenašanja organizirajo različna društva (lani je bilo teh točk 28), na Večni poti v Ljubljani za to že od leta 2008 skrbi Herpetološko društvo, ki vsako pomlad postavi ograje in nato vsak večer skupaj s prostovoljci žabe prenaša na drugo stran, kjer jih spustijo v posebej za to zgrajene luknje v ograji živalskega vrta, da pridejo do tamkajšnjega ribnika, kjer se razmnožujejo.
Žabe so strašno zanimive
»Dvoživke so pomemben člen ekosistema, so plenilke in uravnavajo denimo število žuželk. Obenem predstavljajo pomemben vir hrane ostalim vrstam, na primer pticam, kačam, tudi vidra si postreže z njimi. Zanimiv primer, ki lepo ponazori prepletenost v prehranjevalni verigi, je odnos žab in kačjih pastirjev: dokler sta tako žaba kot kačji pastir v vodi v obliki ličinke, ličinke kačjih pastirjev plenijo paglavce, ko se preobrazijo, pa se vlogi zamenjata in odrasle žabe lovijo kačje pastirje,« razloži Maj Kastelic, član Herpetološkega društva in študent biologije, ki se mu pridružimo pri pobiranju žab. Najprej nam pokaže, kako žabo prijeti, kako določiti njeno vrsto in spol, ter natrosi še cel kup zanimivosti o teh bitjih. Da se tudi žabe levijo, a njihove odvrgle pretesne kože ne vidimo (tako kot na primer kačjo), ker jo pojedo, da imajo krastače strupene žleze, ki so nevarne za druge dvoživke, za ljudi pa ne, da pri nas obstajajo modre žabe … »Pri dvoživkah me fascinira marsikaj. Njihov življenjski cikel, kako se premikajo, razmnožujejo in prehranjujejo. V grlu namreč nimajo tako močnih mišic kot mi, s katerimi bi pogoltnile hrano, zato hrano navzdol po grlu potisnejo s svojimi očmi, ki se tako rekoč ugreznejo v jamice,« pravi Maj. »Pri delu z dvoživkami mi je všeč tudi to, da sem na svežem zraku in da je zraven element vode. Že od mladih nog me namreč vleče, da bi zabrodil v vsako mlako, ki jo vidim. Mogoče sem tudi jaz po svoje žaba,« se pošali 20-letnik.
Tja v vedru, nazaj same
Ko začnemo s svetilkami oprezati za žabami, nam pove, da krastače in rjave žabe večino časa preživijo na kopnem. »Živijo v gozdovih in se v vodi le razmnožujejo.« Migracije do mrestišč so praviloma množične in zgoščene v krajšem časovnem obdobju, vračajo pa se zelo razpršeno. »Nekatere se vrnejo v svoje kopenske habitate takoj, ko odložijo mrest, spet druge se vrnejo šele jeseni. Ko se selitev na mrestišče zaključi, ograjo podremo in dvoživkam omogočimo, da se vrnejo same. Tudi takrat jih ogrožajo ceste, a je selitev preveč razpršena, da bi bilo smiselno vsako noč pregledovati cesto. Tudi povozov je takrat manj, ker gre le za posamezne osebke,« pojasni Maj. Letno na Večni poti prenesejo od 1500 do štiri tisoč dvoživk, odvisno predvsem od vremena. »Če je pomlad topla in polna dežja, brez vmesnih ohladitev, praviloma naštejemo veliko dvoživk. Lani je bilo padavin malo, kar je močno vplivalo na selitev in smo jih našteli le 1582.« Največ je krastač, sledijo sekulje in rosnice, najdejo se tudi kakšna zelena rega, zelena žaba, močerad in navadni pupek, enkrat so videli celo velikega pupka.
Ljubezenski objem – a brez parjenja
Večina krastač, ki jih najdemo, je moškega spola. Maj pojasni, da je samcev, ki so dvakrat manjši, veliko več kot samic. Samce ločimo po odebeljenih in temnejših prstih na sprednjih nogah, saj se z njimi oprimejo samice. Temu pravimo ljubezenski objem ali ampleksus, a dvoživki se takrat ne parita, izvemo. »Žabe in krastače imajo namreč zunanjo oploditev, tako kot ribe, kar pomeni, da ni neposrednega parjenja med samcem in samico. Samec si je s tem, ko je zajahal samico, zagotovil večje možnosti za uspešno razmnoževanje in lažjo pot do vode – samica ga na mrestišče odnese na svojem hrbtu. Tam v vodo na primerno mesto odloži od 1500 pa vse do nekaj tisoč jajčec (mrest), samec pa istočasno v vodo spusti semensko tekočino in jajčeca oplodi. Iz teh se izležejo paglavci, ki pa so plen mnogo različnih organizmov, zato zelo malo žab doseže odraslo dobo.«
Nekje že imajo žabje podhode
Vsako najdeno žabo člani društva skrbno popišejo. »To je pomembno, ker nam omogoča spremljanje populacije skozi leta in nudi podatke o večjih zgostitvah prehajanja dvoživk, kar je ključnega pomena ob izgradnji podhodov za dvoživke.« Želijo si namreč, da bi tudi na Večni poti žabe dobile svoj varen predorček pod cesto in jih ne bi bilo več treba prenašati. »Tovrstne podhode so v Sloveniji po podatkih iz leta 2018 do zdaj gradili v Pomurju, in sicer na dveh odsekih pri Radencih ter med Cankovo in Kuzmo, v Posavju med Impoljco in Zavratcem, na Gorenjskem v Škofji Loki, med Gorenjo vasjo in Trebijo, na Primorskem med Podgradom in Ilirsko Bistrico ter v Škocjanskem zatoku. Prehodi za dvoživke so lahko učinkovit ukrep, če so pravilno umeščeni v prostor. Ko so enkrat zgrajeni, pa je pomembno, da se redno vzdržujejo in čistijo, kar je ključnega pomena, da ostanejo funkcionalni in jih dvoživke uporabljajo za prečkanje ceste,« pojasni Maj in doda, da se v zadnjih nekaj letih z umeščanjem trajnih ukrepov na slovenskih cestah ukvarjajo v okviru projekta Life Amphicon. Za zdaj načrtujejo izgradnjo podhodov s trajnimi usmerjevalnimi ograjami na štirih od trinajstih najbolj problematičnih slovenskih odsekih, trije od njih so na Ljubljanskem barju, eden na Radenskem polju pri Grosuplju.
Številni prostovoljci
Večne poti za zdaj še ni na seznamu, zato bodo še naprej v poštev prišli prostovoljci s svojimi vedri. Oziroma vedri, ki jih priskrbi društvo, saj ne želijo, da bi se vedra uporabljala na več različnih lokacijah in bi se s tem pojavila možnost prenašanja kakšnih okužb (npr. hitridiomikoza, rana virus) na žabe. Na srečo se akcije vsako leto udeleži veliko prostovoljcev. »Lani nam je pomagalo nekaj čez dvesto ljudi, česar smo zelo veseli. Struktura prostovoljcev pa je zelo raznolika: od takšnih, ki dobro poznajo dvoživke, do takšnih, ki pri nas prvič v življenju v rokah držijo krastačo ali žabo. Prihajajo mladi, stari, družine in šole …« Lahko poskusite, morda se bodo tudi vam prikupile te male živalce, ki zvečer pridejo iz lukenj v zemlji in odskakljajo proti vodi.
