»Tako sem srečna! Ko bi vi mene le lahko videli v srce! Tam notri sem spet stara štirideset let!« so bile prve besede Ane Krašovec, upokojene kuharice iz Velenja, ko sva se srečali. Izjemno energijo ima, neverjetno veselje do življenja, opazi lepe stvari, ki jih mnogi jemljemo za samoumevne, dan je prekratek za vse, kar bi še rada v življenju počela, predvsem pa se ne neha smejati.
Ko sva si segli v roke, nisem mogla skriti občudovanja nad to gospo, ki še danes zardi, kadar jo kdo pohvali, tega pač ni bila vajena. Samozavest prihaja počasi, saj je bila več kot štirideset let ujeta v kilograme, ki so se na koncu samo še kopičili. Dokler je niso skoraj zadušili. Takrat ji je v glavi nekaj kliknilo in začela se je njena preobrazba. Že prej je nekajkrat shujšala za trideset kilogramov, tako je ostalo leto, dve, a ker ni bila vztrajna, je vse dobila nazaj, z obrestmi. Tokrat ji je vesolje naklonjeno. Pravi, da ji ob strani stojijo angelčki.
Debeli so vedno veseli
Spet se lahko lepo obleče, kot takrat, ko je bila mlada in gibčna. Ponovno lahko obuje čevlje z visoko peto, ki jih je še vedno hranila v omari. Nekje globoko v sebi je ohranila vero, da jih bo enkrat spet obula. Morda si ni mislila, da bo toliko časa trajalo, a je vendar tudi zanjo posijalo sonce – z veliko dela in truda seveda. Zdaj živi s polno paro, kot bi želela nadoknaditi leta, ki jih je presedela za mizo in na kavču, ko je bilo vsako gibanje zaradi prevelike teže prenaporno.
»Že ko sem se oblekla, sem bila vsa prepotena,« pravi. Čedalje bolj je izgubljala voljo po druženju. »Želela sem si na veselice, letalski miting – letala imam tako rada, pa sem si mislila, le kam bom sedla s to svojo težo, in sem ostajala doma.« Vedno bolj zaprta vase, depresivna, brezvoljna. »Še možgani se polenijo, na koncu sem gledala samo še lahkotne filme, pri katerih ni treba razmišljati. Zdaj spet berem knjige!« Gospa je zelo duhovita, rada se šali. Tudi prej se je, znala se je celo pošaliti na svoj račun. Ampak …
»Saj poznate tisti pregovor, da so debeli vedno veseli. Smo, toda to je krinka, obrambni mehanizem. Nikoli ne bom pozabila, kako so me ljudje gledali, kaj si bom naložila na krožnik, ko sva šla z možem v toplicah na zajtrk. Še ko sem šla za mizo, so gledali za mano. Včasih sem krožnik dvignila visoko v zrak, da niso mogli videti, kaj je na njem. Tudi na bazenu sem čutila, da me gledajo. Sem slišala kdaj, da je ena ženska rekla drugi, poglej jo! Pa sem kar bleknila, naj pohiti, sicer bom prej v vodi in me ne bo videla,« se žalostno nasmehne ob spominu na tiste dogodke. Je pa hvaležna svojemu možu, da ji je ves ta čas stal ob strani, nikoli ji ni rekel, da mora shujšati.
Naraščanje teže
Kilogrami so se ji začeli kopičiti po dveh porodih v zgodnjih dvajsetih letih. Sprva je mislila, da ji teža ostaja od porodov, potem pa je postajala čedalje obilnejša. Pri tridesetih je imela že več kot sto kilogramov. Zdravniki so jo pošiljali na preiskave, a niso našli posebnega vzroka za kopičenje kilogramov.
»Ko že imaš določeno težo, moraš res pojesti več kot običajno. Kljub temu pa nisem pretiravala. Vsi so se čudili, kako se lahko ob takih obrokih tako redim. Mislili so, da jem naskrivaj.« Pri petdesetih pa so ugotovili, da ima težave s ščitnico, saj je bila nenehno utrujena. »Kar nekaj časa je trajalo, da smo našli pravo razmerje tablet. Potem nisem bila več tako zaspana.« Se je pa seveda zaradi debelosti gibala vedno manj. In vedno manj je bilo oblačil, ki bi ji bila prav.
»Imela sem dvoje doma narejene hlače. Ene za doma, druge pa sem oblekla, ko sem šla k zdravniku. Hčerka pa mi je sešila malo večjo jakno. Že pri oblačenju sem se spotila, v ogledalo pa se nisem niti pogledala, saj vidiš samo salo, karkoli oblečeš, ni lepo.« Obula je lahko le crocse, ki so se edini prilagodili njenim zaobljenim in zateklim stopalom. »Bili so ponaredek, ampak sem jih rada nosila. Potem pa jih je na bazenu nekdo zamenjal. Kar razjokala sem se, po eni strani zato, ker je bil človek zagotovo žalosten, ko je videl, da ima ponaredek, po drugi strani pa sem bila z novimi nezadovoljna. Niso bili tako fini kot prejšnji.«
Prelomni trenutek
Nekega jutra spomladi 2019 se je zbudila s težavami pri dihanju. »Nisem mogla vdihniti, kot da ne bi imela zraka. Zelo sem se ustrašila in šla zgodaj zjutraj na urgenco. Zdravnik me je malo okaral, da ni nič čudnega, ko pa me vsa ta teža tako stiska. Poslal me je v Topolšico na preiskave.« Dotlej kljub teži ni imela večjih težav z zdravjem, razen da so jo bolele kosti. V Topolšici pa so začeli odkrivati eno stvar za drugo. Predpisali so ji tablete za krvni tlak, sladkor, nekaj za pljuča, srce, odkrili so ji lise na pljučih, zaradi njih so celo posumili na raka. Takrat se je v njeni glavi nekaj zgodilo. Ustrašila se je za svoje življenje. Odločila se je, da mora ukrepati, saj ni želela jemati vseh tistih tablet, in pot je bila seveda v hujšanju.
Že tiste tri dni, ko je bila v bolnišnici, skoraj ni jedla, ker hrana ni bila najboljša. Njena odločitev je še bolj dozorela, ko je videla, kako nespoštljivo so ravnali z zajetno slepo gospo. »Takrat sem pomislila, da bi še enkrat poskusila shujšati. Začela sem z lažjo hrano, nato sem naredila načrt. Na televiziji je bila tudi neka oddaja o hujšanju, potem je še hčerka kupila knjigo, malo sem jo pregledala in začela po svoje. Naredila sem si nekakšno svojo ločevalno dieto. Prvi dan sem zjutraj jedla sadje, za kosilo meso in kuhano zelenjavo ali solate, za večerjo pa enako, samo polovico manjšo porcijo, zraven pa je bila obvezna juhica. Drugi dan sem jedla recimo riž ali krompir, pa stročnice so lahko zraven, brez mesa, in juho. Tretji dan je lahko bila zelenjavna pica ali lahka juha, zvečer pa imaš sladek dan … Lačna nisem bila, sem si pa želela več mesa, sem bolj mesojedka. Ampak zdaj je že bolje. Ko sem po mesecu dni prišla k zdravniku na preverjanje sladkorja v krvi, sem bila 15 kilogramov lažja in stanje se mi je že popravilo. Drugi mesec sem izgubila še petnajst kilogramov. Takrat še nisem imela toliko motivacije, saj sem že prej kdaj shujšala za trideset kilogramov. Ko pa so zdravniki začeli opažati mojo spremembo in so mi hlače postale prevelike, potem pa so že padale dol, sem bila že močno zagreta. Do novembra, ko smo praznovali 50. obletnico mature, sem izgubila 50 kilogramov.«
»Moje življenje se je obrnilo za tisoč odstotkov. Včasih še sama ne morem verjeti, da sem to res jaz. Kadar grem mimo izložbe, dvakrat pogledam, koga vidim v odsevu, včasih se celo obrnem, ker mislim, da nekdo hodi za mano.«
Razmišljati začneš drugače
Takrat jo je pri gibanju začela ovirati odvečna koža, ki ji je ostala po hujšanju, še bolj pa kila na trebuhu. »Zdravnica mi je dala napotnico za operacijo, ker pa je bilo takrat ravno obdobje covida, so bile čakalne vrste dolge. Razmišljala sem, da zaradi svoje starosti ne morem čakati.« Čeprav z možem živita skromno s svojima pokojninama, se je odločila za samoplačniški poseg, zanj je porabila del svojih dolgoletnih prihrankov. A bilo je vredno vsakega centa, saj je potem končno začela zares živeti. (Operacije odstranjevanja odvečne kože stanejo od 2.500 do 3.600 evrov, op. a.)
»Dr. Mirana Križančiča, mojega zlatega kirurga, sem našla po naključju. Presrečna sem, da sem ga, ima zlate roke in dobro srce! Celo tako mi je šel na roke, da je kilo operiral na zdravstveno zavarovanje!« Do operacije je shujšala že sedemdeset kilogramov. »Po njej pa sem jih izgubila še dvajset, čeprav nisem mislila več hujšati. Nikoli si nisem mislila, da mi bo celo zdravnik rekel, naj ne hujšam več.« Z dr. Križančičem sta se veliko pogovarjala. »Tudi z njegovo pomočjo sem začela drugače razmišljati o sebi. Zdravniki pravijo, da začneš drugače razmišljati, ko izgubiš toliko kilogramov, in to je res!«
Dan ima premalo ur
Za Ano se je pravo veselje takrat šele zares začelo. Kmalu po operaciji je sicer zbolela za covidom. Bolezen, pa tudi hujšanje, sta ji precej oslabila mišice, zato so ji svetovali, naj gre na fitnes, ki ga zdaj obiskuje že leto in pol. Lepo natrenirano telo bi ji zavidale še pol mlajše. Pri tem zelo pohvali svojega prijaznega trenerja Nejca. Danes je meja zanjo samo še nebo, se smeji. Ogromno je stvari, ki jih počne in bi jih rada še doživela. Najprej je v tandemu skočila s padalom. Potem si je lani za rojstni dan podarila panoramsko vožnjo z letalom.
»Prej rojstnega dneva sploh nisem praznovala, zaradi vsega, kar se mi je v zadnjem času zgodilo, pa se mi je zdelo, kot da plavam med oblaki, zato sem si rekla, da si bom vsako leto podarila vožnjo, da bom res med oblaki!« Spustila se je po jekleni vrvi (zipline), prvič se je postavila na drsalke, jahala konja in si izpolnila dolgoletno željo po supanju. »Ponovno sem začela kolesariti, poskusila bi smučati, spet hodim v hribe. V mladosti sem bila zagrizen hribolazec, že vse življenje rada hodim. Prej dolgo zaradi teže nisem mogla, zdaj pa spet obiskujem planine. Vsak dan hodim vsaj uro in pol. Vpisala sem se na tečaj računalništva in uporabe pametnega telefona.« Hodi na izlete po Sloveniji in se druži. Toliko let je presedela, da ne želi zamuditi nobenega lepega trenutka več.
Dan je zanjo prekratek. Zato vstaja največkrat kar ob petih in že takrat skuha kosilo, da se lahko potem posveti vsem aktivnostim, ki jih načrtuje za tisti dan. Energije ima ogromno! »Zadnjič je bil v nekem mestu lunapark. Možu sem rekla, da bi šla na atrakcije, če bi bila vsaj dvajset let mlajša. Pa se zadaj moje rame dotakne gospod in pravi: 'Kdo pravi, da ste stari?' In mi da žetone. Rekel je, da je lastnik lunaparka. Ogromno lepih stvari se mi dogaja, kot bi se lepile name. Vedno se najde luknja zame, četudi je vse polno. Nasproti mi prihajajo sami dobri in prijazni ljudje.«
Najbolj ponosna je mama
Bližnji so ponosni na njen dosežek, njena največja oboževalka pa je njena devetdesetletna mama, ki je tudi sama na njeno pobudo shujšala nekaj kilogramov, zaradi česar se zdaj bolje počuti. »Postala sem samozavestnejša. Rada bi pomagala drugim, pa četudi samo z nasmehom, ki me čisto nič ne stane. Zgodbe vam nisem zaupala, ker bi se hotela reklamirati, temveč so me spodbudili zdravniki, naj govorim o tem. Mogoče se dotakne še koga starejšega, ki je prepričan, da se ne da nič več storiti – a se da. Bili bi brez bolečin in starost bi bila lepša. Sama sem zaradi fitnesa veliko gibčnejša. Ko telovadiš, se ti uravna krvni tlak, pa tudi psihično si zadovoljnejši. Moje življenje se je obrnilo za tisoč odstotkov. Včasih še sama ne morem verjeti, da sem to res jaz. Kadar grem mimo izložbe, dvakrat pogledam, koga vidim v odsevu, včasih se celo obrnem, ker mislim, da nekdo hodi za mano,« je bila hudomušna.
Njena dieta je postala njen življenjski slog, tukaj je zelo skrbna, saj ve, kako hitro lahko zapadeš v stari vzorec prehranjevanja. Včasih se seveda tudi pregreši, a se hitro vrne v utečene tirnice. Edina nagrada, ki si jo vsak dan privošči, je skodelica latte machiatta. Prav tako vztraja pri telovadbi. Ima še veliko načrtov, zato si želi še naprej veliko dobre volje, predvsem pa da bi ji služilo zdravje. »Čuvajo me angelčki,« je prepričana. Vsem polaga na srce, naj svojim sanjam sledimo do konca, leta so samo številke!
