Matija je odraščal z glasbo. Njegov oče mu je že kot dojenčku igral na kitaro in harmoniko, mali pa je ob glasbi navdušeno ploskal. Tako zelo čustven je bil, da se je ob žalostnih zvokih tudi razjokal. In še danes svoja čustva izrazito pokaže, pravi njegova mama. »Nikoli ni veliko jokal, večkrat pa naju je zjutraj zbudil s petjem, tudi uspaval se je tako, da si je pel.« Ker mu je bila očetova harmonika tako zelo všeč, sta mu kupila pomanjšano – igračko. »Bala sem se, da mu bo prinesla samo pet minut veselja, kot pri vseh novih igračah, a se je izkazalo, da je bila to ena najuporabnejših igrač. Včasih je še zaspal z njo. Očka mu jo je moral velikokrat popraviti, za druge igračke pa odtlej sploh ni več kazal zanimanja. Pa jih je imel veliko.«
Kadar je zaslišal glasbo, predvsem zvok harmonike, je stekel po svojo in igral. Očka pa sploh ni več mogel igrati harmonike, ne da bi se mu sinko pridružil. Velikokrat sta skupaj zapela. S petjem je nadaljeval v pevskem zboru v vrtcu, prvič pa je nastopil v vrtcu pred vstopom v šolo, ko je imel skoraj šest let. Ob očetovi spremljavi na diatonično harmoniko je pred številnim občinstvom zapel pesem Če bi bil jaz slavček. »Po tem nastopu so nam vzgojiteljice začele govoriti, naj ga vpišemo v glasbeno šolo, kar sva midva seveda že nameravala.«
Igranje je igra
»Pravo harmoniko je želel imeti že pri petih letih, pa sva raje počakala, da se v glasbeni šoli sreča še z drugimi inštrumenti. Najprej so mu predlagali klavir, vendar se ni pustil pregovoriti. Pravzaprav nama je tudi njegova učiteljica pevskega zbora v osnovni šoli svetovala, naj mali igra inštrument, ki si ga bo izbral sam. Za nasvet sem ji še danes hvaležna.« Kako tudi ne, saj je že od nekdaj jasno, da je Matija rojen za igranje diatonične harmonike. Vadi namreč, ne da bi ga kdorkoli moral spomniti na to. Res pa je, se smeji mama, da je harmonika vedno nekje na vidnem mestu. »Na začetku je vsakič, ko je pritekel mimo, malo zaigral in se potem šel naprej igrat. Zdaj pa se že tako zatopi v igranje, da kar pozabi na čas. Na Youtubu najde novo pesem in jo začne preigravati že kar po posluhu, nato pa jo dokončata skupaj z učiteljem harmonike Martinom, ki ima za Matijo velik posluh in mu dovoli, da se razvija v smer, ki ga najbolj zanima.«
Ni skrivnost, da ga najbolj privlačijo Slakove in Modrijanove viže, všeč pa so mu tudi Mladi Dolenjci in drugi narodno-zabavni ansambli. »S harmoniko se pravzaprav igra. Še midva se ob njem učiva, samo slediva njegovim željam.« Odkar obiskuje glasbeno šolo, je postal vešč nastopanja, saj imajo vsako leto kar nekaj koncertov. Mama in očka pa sta bila še posebej ponosna nanj, ko je v svoji osnovni šoli v Šmartnem na dan čebel skupaj z učiteljem, bodočim ravnateljem, zaigral in zapel znano Slakovo pesem Čebelice.
Na velikem odru
Ko ga je mentor in učitelj harmonike Martin Juhart vprašal, ali bi nastopil v oddaji V petek zvečer, je bil Matija navdušen, da bo nastopil na velikem odru, kot mu je že v vrtcu napovedala ena od vzgojiteljic. »Odločen je bil, da bo šel. Očitno je to navdušenje krotilo njegovo tremo,« se nasmehne mama Marina in prizna, da sta bila tista z največjo tremo verjetno onadva z možem, ko sta sina gledala na odru, saj sta mu tako zelo privoščila dober nastop. »Vedela sva, da mu bo uspelo, to preprosto čutiš, ko vidiš, kako odločen je otrok.« In Matija je bil odličen, čeprav je na televizijskem odru stal prvič in je imel pred nastopom samo eno vajo. Pravzaprav so ga vrgli v morje in izvrstno je splaval. Ter užival. »Zelo je bil ponosen, ker je imel čast nastopiti z Mladimi Dolenjci. Nastop pa je bil, vsaj zame, izredno nabit s čustvi,« priznava mamica, ki je na televiziji komaj zadrževala solze. Z navdušenjem so ga po nastopu v šoli sprejeli tudi sošolci, prav vsak si ga želi na svojem rojstnem dnevu, se smeji desetletnik, ki si sicer v življenju najbolj želi postati muzikant in imeti svoj ansambel.
Čeprav se rad uči, riše in piše, je harmonika še vedno glavna v njegovem življenju. Računalniške igrice ga sploh ne zanimajo. Telefon pa uporablja predvsem za poslušanje novih pesmi na Youtubu, ki se jih potem nauči na harmoniko. Kako pa je on videl svoj nastop na televiziji? »To je bilo tako lepo doživetje, da ga z besedami ne morem opisati,« se znajde. Mi pa ne dvomimo, da bomo o mladem harmonikarju še veliko slišali!
