V začetku julija, ko je to začelo zanimati revijo Reporter, sta zakonca Musar javno objavila podatke o svojem premoženju. Aleš Musar je razkril, da je lastnik družinske hiše, sedem let starega avtomobila znamke peugeot, 100.000 evrov vrednega starodobnika in nemške družbe Aulon, ki ima v lasti tudi Rusko dačo. Knjigovodska vrednost nemške družbe znaša dva milijona evrov. Navedel je še, da ima za 800.000 evrov finančnih naložb in dobrih 10 tisočakov na banki.
Toda v tej premoženjski kartici ne piše, da je Musar še vedno solastnik ene najbolj zaželenih nepremičnin v Ljubljani. Gre za dobrih 24.000 kvadratnih metrov veliko zemljišče v Mostah, ki je po trenutnih cenah na nepremičninskem trgu vredno okrog 10 milijonov evrov. Musar ga je skupaj z ostalimi lastniki pridobil s poceni nakupom nekdanje tovarne gradbenih strojev SCT Strojegradnja. Ko so jo pozneje poslali v likvidacijo, je delo izgubilo 127 ljudi.
Danes razkrivamo, da je Aleš Musar poskušal solastništvo zemljišča v zadnjih letih na različne načine prikriti.
Poslovilno darilo Darka Horvata
Nekdanja ljubljanska tovarna SCT Strojegradnja je bila do leta 1997 del poslovnega sistema SCT. Ob privatizaciji je prešla v roke Aktive Group, ki jo je ustanovil največji domači pidovski tajkun Darko Horvat. Tam se je poslovno kalil Aleš Musar, kamor ga je Horvat pripeljal za projektnega vodjo enega od skladov. V Aktivi je nekaj časa delala tudi Nataša Pirc Musar, ki je bila zadolžena za odnose z javnostmi.
Leta 2003 sta oba zapustila Aktivo, takrat pa je novega lastnika dobila tudi SCT Strojegradnja. Horvat jo je za dva milijona evrov prodal trem nekdanjim sodelavcem iz Aktive: Alešu Musarju, Roku Habincu in Marku Koniču. Ti so ga kupili prek družbe S.T. Hammer, ki so jo ustanovili na britanskem otoku Jersey, v znani davčni oazi. Najbolj jih je zanimalo zemljišče, na katerem je stala tovarna. Na njem so namreč načrtovali več deset milijonov evrov vredno gradnjo prestižne stanovanjske soseske K 66.
Podjetje SCT Strojegradnja je dočakalo žalostni konec. Že leta 2009, ob izbruhu krize v gradbeništvu, so ga Musar, Habinc in Konič poslali v likvidacijo. Delo je izgubila večina zaposlenih. Sindikati so takrat opozarjali na »nejasno zadolževanje podjetja«. Delničarji iz vrst zaposlenih, združeni v družbo pooblaščenko, so lastnikom očitali, da finančno izčrpavajo podjetje, kar so ti zanikali.
Več let skrival, da je spet solastnik zemljišča
Na pogorišču podjetja je ostalo zemljišče, ki so ga Musar, Habinc in Konič v poznejših letih prenašali na različna podjetja iz Slovenije in tujine. Še v prejšnjem desetletju je Mestna občina Ljubljana (MOL) načrtovala, da bo na tem območju zrasel Projekt Šmartinka, nova soseska z nebotičniki. Eden od teh bi stal tudi na njihovem zemljišču.
Potem so se Musar, Habinc in Konič leta 2016 uradno razšli. Nekaj časa se je zdelo, da bo šel Musar svojo pot. Svoj delež v podjetju S.T. Hammer je prodal. Koliko je zanj dobil, ne razkriva. »Kot je običajno v poslovnem svetu, velja tudi za to prodajo zaveza o nerazkrivanju, ki sem jo podpisal,« nam je pojasnil Musar. Po nekaterih ocenah je zanj iztržil približno šest milijonov evrov. Kam je vložil kupnino? »Vlaganja po prodaji deleža so razvidna iz javno objavljene premoženje kartice. Seveda pa neto vrednost vključuje tudi poravnavo predhodnih obveznosti in stroške vlaganj, zlasti v družbo Ruska dača,« je odgovoril.
Toda nekatere poslovne vezi med dolgoletnimi sodelavci so ostale – med njimi tudi zemljišče v Mostah. Že leta 2017 je namreč Musar spet postal njegov solastnik – in to po prijateljski ceni. Njegova nemška družba Aulon je takrat od Koničevega finančnega holdinga AG za slabih 1,5 milijona evrov odkupila polovico projektnega podjetja Centralni park Ljubljana, ki je bilo uradni lastnik zemljišča.
Toda pozor: Musar je poskušal prikriti, da je spet solastnik zemljišča. Kar tri leta se namreč kot družbenik podjetja, ki je imelo v rokah zemljišče, ni vpisal v sodni register. Tega ni bilo mogoče ugotoviti tudi iz letnih poročilih holdinga AG. Kot družbenik se je Musar razkril šele leta 2020. Takrat je zemljišče prešlo pod zdajšnjega uradnega lastnika: podjetja CPLJ, ki ga Musar obvladuje skupaj s Koničem.
Kaj pravi Aleš Musar?
Zakaj v premoženjski kartici, ki jo je javno objavil, ni razkril, da je solastnik zemljišča? »Posredna naložba v družbo CPLJ (lastnico zemljišča, op. p.) je razkrita v javno objavljeni premoženjski kartici, saj je ena izmed naložb družbe Aulon. Delež v CPLJ torej predstavlja del premoženja družbe Aulon, za katero so podatki o knjigovodski vrednosti razkriti, in ne mojega dodatnega premoženja,« je pojasnil Aleš Musar.
Toda v isti kartici je Musar vendarle navedel tudi nekaj posamičnih naložb – ob Ruski dači še podjetje STH Ventures, ki je vredno nekaj sto tisoč evrov, torej vsaj dvajsetkrat manj kot zemljišče v Mostah. Zakaj je omenil nekatere naložbe, daleč najbolj vredne pa ne?
Kot nam je dejal Musar, je »od posrednih naložb izpostavil tiste, ki so bile v javnosti večkrat omenjene«. A dogajanje okrog podjetja SCT Strojegradnja je bilo pred leti tema številnih medijev. O njem je bilo napisanih več deset novinarskih prispevkov. Je Aleš Musar ocenil, da bi razkritje solastništva zemljišča obudilo tudi zgodbo o likvidaciji podjetja, ki je dajalo kruh skoraj 150 zaposlenim? Je presodil, da bi njegova poslovna preteklost škodila kandidaturi Nataše Pirc Musar?
Januarja letos, pet mesecev prej, preden je Nataša Pirc Musar sporočila, da bo kandidirala za predsednico republike, sta sicer Aleš Musar in Marko Konič zemljišče poskušala prodati. Toda javno neznani kupec naj bi si tik pred sklenitvijo posla premislil. Na vprašanje, ali je sodeloval pri pogovorih o prodaji zemljišča in kdo je bil predvideni kupec, nam je Aleš Musar odgovoril, da »bi razkrivanje dogovorov o prodaji deležev in zemljišč predstavljalo kršitev zaveze o nerazkrivanju«. Po oceni več poznavalcev nepremičninskega trga bi lahko Musar in Konič za zemljišče po trenutnih cenah iztržila od devet do 11 milijonov evrov.
