Učenci z odločbami o usmeritvi namreč rešujejo ali pišejo enak pisni preizkus kot učenci brez odločb. Razlika je le v tem, da imajo učenci z odločbo o usmeritvi zakonite prilagoditve pri ocenjevanju znanja. "Namen prilagoditev je omogočanje izenačevanja možnosti. Usvajanje oziroma doseganja standarda znanja, ki se izrazi z oceno, pa je seveda neodvisno od kakršnegakoli statusa otroka," je pojasnila Natalija Vovk Ornik, vodje oddelka za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami na Zavodu za šolstvo RS.
Slovenski izobraževalni sistem tako otrokom s posebnimi potrebami omogoča izobraževanje v rednih osnovnih šolah z dodatno strokovno pomočjo, ki se lahko izvaja kot svetovalna storitev ali učna pomoč. "Noben sistem ni optimalen, tako tudi ne na področju zagotavljanja vzgojno-izobraževalnih pravic, pogojev in pomoči otrokom in mladostnikom s posebnimi potrebami, še posebej ker gre za živ sistem, na katerega vpliva mnogo dejavnikov in je podvržen regulaciji pravil, ki jih pri zagotavljanju pravic izobraževalnih otrok pričakujejo EU, država sama, njen sistem in navsezadnje starš oziroma skrbnik otroka," so izpostavili na šolskem ministrstvu.
Največ otrok ima primanjkljaje na posameznih področjih učenja
Odločbo o usmeritvi je v lanskem šolskem letu imelo 14.829 učencev s posebnimi potrebami oziroma skoraj osem odstotkov vseh osnovnošolcev. V primerjavi s šolskim letom 2015/16 se je število otrok povečalo za okoli dva odstotka. Tudi v osnovnih šolah Spodnjega Podravja se srečujejo s podobnimi številkami. Po besedah Natalije Vovk Ornik je razlogov za povečanje števila otrok z odločbami lahko več: napredek medicine, številčno močnejše generacije osnovnošolcev, vpliv okoljskih dejavnikov, ozaveščenost strokovne in laične javnosti glede posebnih potreb posameznika … V obdobju zadnjih petih let opažajo povečanje števila otrok, ki imajo prepoznanih več primanjkljajev, ovir oziroma motenj. Iz podatkov je razvidno, da je največja skupina otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja (42,7 %), sledi skupina otrok z opredeljenimi več primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami (29, 8 %) ter skupina otrok z govorno-jezikovnimi motnjami (13,3 %).
Na odločbo se lahko čaka tudi pol leta
Osnovne šole na osnovi odločbe zavoda za vsakega otroka s posebnimi potrebami pripravijo individualiziran program (IP), v katerem se določijo organizacija in izvedba dodatne strokovne pomoči, cilji in oblike dela na posameznih vzgojno-izobraževalnih področjih ter druge potrebne prilagoditve, določene v odločbi o usmeritvi. Postopek usmerjanja namreč poteka tako, da starši pošljejo vlogo z vso potrebno dokumentacije (mnenje vrtca oziroma šole, psihološka ocena ...) na zavod za šolstvo. Člani strokovne komisije vlogo natančno pregledajo, jo točkujejo in določijo prilagoditve v šoli. Zakonsko določen rok od uvedbe postopka do izdaje odločbe je dva meseca, vendar je ta rok v praksi težko izvršljiv. V povprečju se čas po oddani vlogi za usmerjanje do izdaje odločbe giblje med tremi do šestimi meseci. V času od leta 2015 dalje se število postopkov, ki so bili rešeni v krajšem časovnem obdobju, postopoma povečuje.
»Odločba ni stigma«
Največkrat je otrok upravičen do dodatne strokovne pomoči (DSP), ki jo izvajajo strokovni delavci – defektolog, logoped, pedagog, socialni pedagog in psiholog. V odločbah so zapisani tudi napotki, kako ravnati s konkretnim otrokom, kot so denimo sedenje na mestu, ki učencu omogoča čim boljšo zbranost, preverjanje ali ocenjevanje znanja v prvih šolskih urah z vmesnim odmorom, podaljšan čas pisnega preverjanja … Na OŠ Ljudski vrt Ptuj je imelo pred desetimi leti tovrstne odločbe tri odstotke učencev, danes pa že okoli deset odstotkov.
Po besedah ravnateljice Tatjane Vaupotič Zemljič bi zato nujno potrebovali več šolskih svetovalnih delavcev. Ob tem je poudarila, da je med otroki z odločbami tudi veliko izjemno nadarjenih učencev, ki bi brez prilagoditev težje sodelovali pri pouku oziroma nikakor ne bi mogli doseči rezultatov, ki so jih dejansko sposobni. Po drugi strani ima dodatno pomoč vse več otrok, ki so učno manj uspešni in se borijo za dvojke, trojke.
Na šoli v zadnjem času opažajo tudi veliko vedenjskih motenj, ko je znova potreben drugačen pristop učiteljev. "Za vsakega otroka pripravimo individualiziran program. Prilagoditve so zelo različne, prav tako pričakovanja staršev. Soočamo se seveda tudi s posameznimi pritiski staršev glede ocen. Ocene so pomembne, saj odločajo o nadaljnjem vpisu, pridobitvi štipendije. Odločba nikakor ni stigma, zaradi katere bi otrok bil manj vreden v nekem okolju, ampak mu je v pomoč." Nekateri starši namreč v procesu postopka usmerjanja občasno izražajo, da je odločba o usmeritvi za otroka neke vrste stigma oziroma nalepka, s katero bi imel pozneje v življenju določene omejitve, na primer pri zaposlovanju …
Dvojke in trojke za starše niso več sprejemljive
Ker število odločb v zadnjih letih narašča, so nekateri krivdo za to pripisali tudi izsiljevanju staršev. Odločba namreč prinaša različne ugodnosti, s pomočjo katerih lahko otrok dosega boljše ocene. Vse večkrat so namreč starši tisti, ki dajo pobudo za dodatno strokovno pomoč, ko niso več zadovoljni z ocenami, saj gre trend v smer, da dvojke in trojke niso več sprejemljive ocene v osnovni šoli. Temu v Zvezi aktivov staršev Slovenije odločno nasprotujejo. Prav tako menijo, da starši ne morejo vplivati na strokovno in neodvisno oceno strokovnjakov ter ne morejo izsiliti želene odločbe. Nekateri s prstom kažejo na komisije na zavodu za šolstvo, ki odločijo, ali je otrok upravičen do odločbe ali ne.
V vsakem primeru velja, da so otroci s posebnimi potrebami posebej ranljiva skupina otrok in mladostnikov, za katere je nujna posebna skrb države. Učenci s posebnimi potrebami, ki so vključeni v »redne« osnovne šole, morajo osvojiti minimalne standarde znanja. Če programa ne zmorejo, imajo možnost usmeritve v prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom. "Ta je manj zahteven od programa 'redne' osnovne šole in vključuje več praktičnih vsebin, ki jih učenci potrebujejo za samostojno življenje," je dodala Vovk Ornikova.
