Doktorica kriminologije, ki je otroštvo in mladost preživela v Celju, poudarja pomen vključenosti obsojencev v socialno okolje. Nekdanja direktorica ženskega zapora na Igu po skupno dveh desetletjih dela v zaporskem sistemu nima nobene slabe izkušnje z obsojenci. Dodaja, da pri vzpostavljanju odnosov z njimi najbolj štejeta zaupanje in primerna komunikacija.
Že kot deklica je velikokrat dejala, da bo odvetnica in da bo delala s storilci kaznivih dejanj. Njena želja, da bi delala v kriminoloških vodah, je verjetno povezana s tem, da je tudi nekaj njenih stricev delovalo na tem področju. Med dodiplomskim študijem socialne pedagogike je kot prostovoljka sodelovala z Upravo RS za izvrševanje kazenskih sankcij. V Zavodu za prestajanje kazni Dob je štiri leta sodelovala z obsojencem. Pomagala mu je z razbremenilnimi in s svetovalnimi pogovori, nudila mu je učno pomoč, saj je želel dokončati izbrani šolski program. »Pomagala sem mu pripraviti različna zaprosila, podpirala sem ga, ga spodbujala. Med opravljanjem prostovoljnega dela se je moje navdušenje za kriminologijo le še okrepilo,« pravi sogovornica, ki se je takoj po diplomi zaposlila v Prevzgojnem domu Radeče.
Se je pri vašem delu z mladimi izkazalo splošno prepričanje, da je družina bistvena za vzgojo otrok? So za to, da mladi zaidejo na stranpoti, največkrat krive prav neurejene razmere v njej?
Največkrat je tako, a ne vedno. Zgodi se tudi, da na stranpoti zaidejo otroci oziroma mladi iz izrazito urejenih družin. Socialne vezi v družini so sicer eden ključnih varovalnih dejavnikov. Če niso močne, spoštljive, če v družini ni ljubezni, razumevanja in podpore, to lahko pripelje do odklonilnega vedenja posameznika. Tudi raziskave pritrjujejo temu, da večina oseb, ki izvršijo kazniva dejanja, prihaja iz okolij s šibkimi družinskimi vezmi. Pogosto so doma prisotni različne oblike nasilja, alkohol ...
So se vas zgodbe mladih močno dotaknile, sploh morda takrat, ko ste s sodelavci videli, da pri kom s prevzgojo niste najbolj uspešni?
Zgodbe mladih so se me seveda dotaknile. A kot strokovnjakinja v penološko-kriminoloških vodah sem se morala pri delu hitro naučiti razmejiti to, kar lahko naredim, in to, česar ne morem. Naučiti sem se morala razumeti, do kod seže moj vpliv. Naučila sem se tudi, da sem stvari, ki sem jih doživela v službi, izklopila, ko sem prišla domov. Če se tega ne bi naučila, bi bil ta poklic vsekakor prenaporen in bi se preveč zažrl v moje zasebno življenje. Ko je bilo kaj zelo stresnega in zahtevnega, sem razmišljanje o mladoletniku »odnesla« s seboj domov, a sem se sčasoma naučila, da sem o delu dokončno razmislila že med vožnjo iz službe. Ko predavam študentom, poudarim, da strokovnjaki niso tisti, ki bi lahko vplivali na spremembo posameznikovega vedenja. Vsak posameznik mora sam pri sebi sprejeti odločitev, da bo spremenil svoje vedenje, strokovnjak pa mu lahko pri tem pomaga.
Nato so vam ponudili mesto direktorice ženskega zapora na Igu. Zakaj vam je to delo predstavljalo izziv?
Pri delu z mladoletnimi storilci kaznivih dejanj v Radečah sem dobila ogromno izkušenj. Radeška »šola« je bila zame ena najlepših, delo z mladoletniki je res nekaj čisto posebnega. V vodenju ženskega zapora sem videla strokovni izziv. Ženske so posebna skupina, so ranljivi del naše družbe, v zaporih je le majhen delež ženske populacije. Verjetno se za to zahtevno delovno mesto ne bi odločila, če ne bi imela neizmerne podpore svojega moža. Pogodbo sem najprej podpisala za določen čas, saj sem želela videti, ali se bom znašla v vlogi direktorice. Že po prvih dneh sodelovanja s sodelavci in z obsojenkami sem se našla. Imela sem odprte roke glede strokovnega razvoja zavoda, prav tako sem imela vso podporo za vpeljavo sprememb pri delu z obsojenkami.
Na Igu zaporno kazen prestajajo tudi obsojenke, ki so storile huda kazniva dejanja. Kaj je bil temelj tega, da ste lahko sodelovali z njimi?
Ljudje smo zelo različni. Sama sem v osnovi zaupljive narave, dokler moje zaupanje ni zlorabljeno. Pri delu z ljudmi, ki prestajajo zaporno kazen, je po mojem mnenju ključno vzpostaviti dvosmeren odnos zaupanja. Kot direktorica sem odločala o zelo pomembnih stvareh, tudi o tem, ali so lahko obsojenke ali pripornice odšle v park ali ob koncih tedna domov. Moje zaupanje je bilo zelo velikega pomena, saj ženski zapor, ki je na vrhu hribčka, ni ograjen. Ko gre obsojenka na sprehod, ima številne možnosti za pobeg.
A kako zaupati ljudem, ki so že v osnovi označeni kot problematični?
Za vzpostavitev zaupanja sta zelo pomembna način komunikacije in osebni pristop. Večkrat na teden sem se sprehodila po vsej »hiši«, da bi pogledala, kaj dekleta počnejo. Zanimalo me je, kako so, z njimi sem poklepetala. Nisem želela, da me dojemajo le kot avtoriteto in nekoga, ki odloča o njihovem življenju v zaporu. One so spoznavale mene in jaz njih, spremljala sem vse, kar se jim je dogajalo. Ko sem vstopila v njihove prostore, sem jih prva pozdravila. Že ta izraz človeškega spoštovanja jim je dal sporočilo. Preden sem vstopila v sobo, sem potrkala na vrata, da sem jim dala vsaj občutek zasebnosti, ki je v zaporu skoraj ni. Gre za malenkosti, ki imajo izjemen vpliv. K vzpostavitvi zaupanja so seveda prispevali tudi številne delavnice, pogovori, sestanki vodstva zapora z obsojenkami, kjer smo lahko drug drugemu povedali, kar smo želeli.
Pravosodno ministrstvo vam je pred časom zaupalo vzpostavitev sistema probacije. Za kaj gre?
Gre za to, da se kazen zapora izvrši v skupnosti, in ne za rešetkami. Sodišče obsojencu največkrat določi neke naloge in obveznosti, kot je delo v splošno korist. Lani je bilo obsojencem naloženih 470 tisoč ur dela. Sodišče lahko obsojencem določi tudi prestajanje hišnega zapora. Osebam, ki so pogojno obsojene, na primer naloži, da morajo dokončati šolanje ali se zaposliti. Tistim, ki imajo težave z zasvojenostjo, lahko naloži obvezno zdravljenje.
Verjetno sodišče takšne alternativne kazni izreče le za storilce kaznivih dejanj, ki družbi ne predstavljajo hujše nevarnosti.
Tako je, ne govorimo o morilcih, posiljevalcih in podobno. Glede na našo zakonodajo lahko hišni zapor prestaja obsojenec, ki mu je bila dosojena kazen zapora do devetih mesecev. Delo v splošno korist lahko opravljajo osebe, ki so jim izrekli kazen zapora do dveh let. Ne gre torej za težka kazniva dejanja, prav tako ne za kazniva dejanja, povezana s spolno nedotakljivostjo. Večinoma gre za obsojence, ki so storili premoženjski delikt. Sledijo kazniva dejanja različnih oblik nasilništva znotraj družine.
Pri svojem delu sicer opažate, da smo Slovenci izrazito kaznovalno naravnani, kajne?
Splošno slovensko prepričanje je, da je treba vse obsojence zapreti, nekateri bi vsakemu drugemu dosodili dosmrtno kazen. A tudi če bi bilo tako, bi v družbi še vedno obstajali posamezniki, ki bi storili huda kazniva dejanja. Primer, da to drži, so Združene države Amerike. Kljub izjemno visokim zapornim kaznim kar od 50 do 75 odstotkov obsojencev kaznivo dejanje ponovi. Na Norveškem, kjer namenjajo poudarek vključevanju zapornikov v družbo in vključevanju zunanjega okolja v zaporski sistem, je stopnja povratništva približno 20-odstotna.
Ko sem vodila zapor na Igu, bi bilo zame najlažje zakleniti vsako sobo zapornic ter jim onemogočiti stike in gibanje po hodnikih. Veliko težje je pustiti vse odprto. A če želimo, da se obsojenka nauči spoštovanja pravil in vrednot družbe, ne gre drugače. Način dela z zaporniki je podoben kot pri vzgoji otroka. Otroka za življenje ne pripravimo tako, da ga zapiramo med štiri stene, ampak tako, da ga vključujemo in mu omogočimo različne izkušnje.
Kaj še vpliva na to, da človek stori kaznivo dejanje?
Vedno se je treba vprašati o vzrokih v ozadju. Ti so pogosto povezani s slabimi življenjskimi razmerami, stiskami, z nezmožnostmi, zlorabami drog in alkohola. Vprašati se moramo tudi, zakaj je posameznik sploh zabredel tako globoko, da ima težave z zasvojenostjo ali nasilništvom. Morda je bil sam žrtev nasilja in je ta vzorec prenesel v svoje odraslo življenje.
Če želimo, da bi bilo povratništva manj, je treba zaprte osebe vključevati v okolje, družba mora opraviti svojo nalogo. Velikokrat poudarim, da bi moral biti zapor zadnja možnost. Če je človek zaprt, izgubi službo in stanovanje, prekinejo se njegove socialne vezi, družinske vezi se pogosto razrahljajo. Obsojenec zaradi kazenske kartoteke težko najde novo zaposlitev. Pogosto mu ne preostane drugega, kot da ponovi kaznivo dejanje. Zato mora družba tem ljudem omogočiti, da si uredijo osnovne stvari, da se zaposlijo, dobijo bivališče in lahko preživijo. Seveda je nato od posameznika odvisno, ali bo to, kar mu okolje ponuja, sprejel ali ne. A če mu okolje ničesar ne ponuja, je to velika težava.
Morda prepogosto pozabljamo, da se lahko vsak med nami hitro znajde med storilci kaznivih dejanj.
Velikokrat gre za skupek nesrečnih okoliščin, in ne za namen, da bi nekomu škodovali. Morda človek na poti v službo v megli zbije kolesarja in nato zaradi strahu ter drugih neobvladljivih čustev pobegne. Če kolesar umre, se voznik verjetno ne more izogniti zaporu, saj mu ni nudil nujne pomoči in je zapustil kraj prometne nesreče. Ta posameznik, ko prestane kazen, za prihodnjega delodajalca ne predstavlja grožnje. Izvajalci sankcij, pri katerih obsojenci opravljajo delo v splošno korist, velikokrat za stalno zaposlijo nekdanje zapornike. Ugotovijo namreč, da so dobri delavci, da so zanesljivi in niso noben bavbav.
Ko kršitelji in obsojenci opravljajo delo v splošno korist, družbi nekaj prispevajo. Medtem ko ima država z obsojenci, ki so v zaporu, stroške.
Delo v splošno korist je lahko samo tisto delo, ki ima znake neprofitnega ali humanitarnega dela. Mogoče je tudi, da obsojencu naloge ponudi zavod, ki sicer ima dobičkonosno dejavnost, a so naložene naloge neprofitne narave. Komunalna podjetja na primer ustvarjajo dobiček, javno dobro pa je, da imamo državljani čiste in urejene ulice ter izpraznjene koše na javnih mestih. Obsojenec za opravljeno delo, od katerega ima korist lokalna skupnost, ni plačan, saj je to, da ga opravi, njegova kazen. En dan zapora odsluži z dvema urama dela. Če obsojenec kazen prestaja v zaporu, to državo stane približno 80 evrov na dan. Strošek probacije pa je približno dva evra na dan.
Tudi strokovno znanje obsojencev je nekaj, kar lahko družba unovči.
Prav na podlagi znanj in izkušenj obsojencev iščemo organizacijo, kjer bi lahko opravljali delo v splošno korist. Neki obsojenec je bil po izobrazbi informatik, zato smo uredili, da je za enega od zavodov za šport zasnoval spletno stran. Imeli smo tudi primer posameznika, ki je bil izobražen na gradbenem področju in je opravljal gradbeni nadzor. Ustanova, s katero je sodeloval, je prihranila precej stroškov, saj ji ni bilo treba najeti nadzornika na trgu. Imeli smo tudi skupino, ki je bila zelo dobro usposobljena za to, da je prepleskala prostore bolnišnice. Sicer pa je delo, ki ga opravljajo obsojenci, zelo različno, od pomoči starejšim, pomoči osebam s posebnimi potrebami do pomoči pri izvedbi športnih in kulturnih dogodkov.
Kako je s pripravljenostjo ustanov, da izrazijo potrebo po tovrstnem sodelovanju?
Uprava za probacijo ima podpisanih več kot 900 sporazumov z različnimi ustanovami in organizacijami, ki jih strokovno imenujemo izvajalci sankcij. Sliši se veliko, vendar je na nekaterih območjih države tovrstnih možnosti še vedno premalo. Izkušnje organizacij, ki v svoje vrste sprejemajo obsojence, so zelo različne, a večinoma so dobre. Nekateri izvajalci, ki imajo vendarle slabe izkušnje, sodelovanja ne prekinejo, saj želijo pustiti odprte možnosti drugim obsojencem, da se izkažejo. Nekateri izvajalci pa želijo zaradi slabih izkušenj sodelovanje z nami prekiniti.
Ali obsojenci in kršitelji odslužijo svoje kazni ali iščejo poti, kako bi se delu izognili?
Vedno se najdejo tudi takšni, ki se želijo svojim obveznostim na različne načine izogniti, a jih je malo. Večina jih svoje obveznosti opravi, seveda pa potrebujejo spodbudo ali tudi opozorila, kaj bo sledilo, če dela ne bodo opravili.
Je med obsojenci še veliko takšnih, ki bi bili primerni za delo v splošno korist? Bi to lahko prineslo tudi razbremenitev zaporov?
Približno 50 odstotkov ljudi, ki pri nas prestajajo zapor, prestaja kazen zapora do dveh let, kar pomeni, da bi lahko opravljali delo v splošno korist. Med cilji vzpostavitve uprave za probacijo je bilo med drugim to, da bi sodišča pogosteje izrekala alternativne oblike prestajanja kazni. Prostora je še veliko, a je to povezano tudi s številom sodelavcev uprave. Če bi želeli res dobro nadzorovati, ali osebe izvajajo, kar jim je naložil pravosodni organ, bi moral en svetovalec imeti od 20 do 30 zadev. Če ima svetovalec od 30 do 40 zadev, še lahko nekako normalno dela. Pri nas ima en svetovalec v povprečju 50 zadev. Čeprav smo se od začetka delovanja kadrovsko okrepili, vsekakor še potrebujemo nove moči. Na leto namreč obravnavamo do približno 3700 primerov.
Kako se na to, ko se obsojenci vrnejo iz zaporov, odzove družba? Jih dovolj spodbuja za normalno življenje?
Ko je posameznik v zaporu, ga usmerjajo sodelavci konkretnega zavoda. Nimamo pa sistema, da bi mu lahko pomagale različne organizacije, če posameznik sam ne izrazi želje po sodelovanju. Od vsake osebe, ki prestane kazen, je torej odvisno, ali bo reševala svoje težave in ali bo poiskala pomoč na centru za socialno delo ter na zavodu za zaposlovanje. Da bi preprečili visoko stopnjo povratništva, bi morali vsi sistemi v družbi delovati z istim ciljem in z obsojencem sodelovati vse od začetka prestajanja zaporne kazni. Mislim, da se premalo obsojencem, ki zapustijo zapor, uspe zaposliti. Ker je zaposlitev eden najpomembnejših varovalnih dejavnikov, da človek ne ponovi kaznivega dejanja, je prav omogočanje dela zapornikom tako pomembno. Veliko stvari bi lahko izboljšali. Ena od njih je, da kaznovanost ne bi bila izločitveni kriterij, zaradi katerega delodajalci nekdanjega obsojenca ne sprejmejo v službo.
