Zaposlena na Filozofski fakulteti, kjer je oktobra začela delo pri novem projektu o zgodovini razstavljanja in delala kot kuratorica – nekaj dni pred volitvami je odprla svojo zadnjo večjo razstavo o umetnosti med obema vojnama v Cankarjevem domu –, si umetnostna zgodovinarka in političarka Asta Vrečko niti predstavljala ni, da bo le nekaj mesecev pozneje zasedla zahtevno in odgovorno funkcijo ministrice za kulturo. Čeprav je imela za sabo že nekaj let delovanja v politiki, odločitev ni bila lahka. »Tako kot vsak, ki razmišlja, da bi se podal v kaj takega, sem seveda tudi sama imela pomisleke. Vsak jih ima. To ni funkcija, ki bi si jo ljudje zelo želeli, sploh v situaciji, v kakršni smo se znašli. Politiki je treba tudi vrniti ugled. Vendar smo se na koncu v stranki odločili, da lahko z ekipo na področju kulture dosežemo napredek in spremembe, ki že zelo dolgo čakajo,« nam je razložila, ko smo se srečali v parku Navje, kamor pogosto prihaja z družino – partnerjem Sašem Slačkom, raziskovalcem na Fakulteti za družbene vede, in dveletno hčerko Varjo. Tudi zaradi nje je razmišljala, kaj bi pomenilo za njihovo družinsko življenje, če postane ministrica. Toda že prej je bila vajena del, ki niso bila vezana na osemurni delovnik. Kot raziskovalec imaš pač svoj ritem dela, vedno moraš opraviti kakšna raziskovanja, pripraviti razstavo, kar se vse da, če imaš podporo v partnerju in ožji družini, zato je s temi pomisleki hitro opravila.
Podpora bližnjih in sodelavcev
Sašo je v njej takoj videl dovolj močno osebo, ki bo kos pomembni funkciji, zato jo je pri odločitvi podprl. »Prav nič ni dvomil o meni,« se nasmehne. »To je tako visoka in odgovorna državna funkcija, kulturni sektor pa tako podhranjen in vedno na robu nekih političnih prioritet, da sem se spraševala, ali bom zmogla, ali sem res prava oseba za to mesto.« Ogromno ji pomeni mamina podpora, saj sta zelo povezani, in to, da je vedno pripravljena priskočiti na pomoč pri varstvu male Varje. Veliko oporo pa je našla tudi znotraj stranke. »Pri tako veliki odgovornosti je zelo pomembno imeti okoli sebe ljudi, s katerimi se lahko pogovoriš o težavah. Na ministrstvu in v stranki poskušamo čim bolj kolektivno sprejemati odločitve – navajeni smo se o vseh stvareh odkrito pogovoriti.«
S kulturo od mladih nog.
Ministrica, ki ima raje, da jo kličejo kar po imenu, »v kabinetu se vsi tikamo«, pravi, je bila s kulturo v stiku od malega. Očeta je izgubila že pri šestih letih, zato ju je s sestro vzgajala zgolj mama, specialna pedagoginja, ki je učila likovni pouk na šoli za otroke s posebnimi potrebami v Celju. Hčerama je želela približati čim več področij, zato ju je vodila v muzeje, galerije in gledališča po vsej Sloveniji. Končala je tudi nižjo glasbeno šolo klavirja, čeprav pravi, da od takrat naprej ni več igrala. »Kultura me je vedno zanimala z zgodovinskega, raziskovalnega vidika, ne toliko z ustvarjalnega,« priznava. »Ustvarjalci imajo zahteven poklic, za katerega je potrebne veliko nadarjenosti in še več trdega dela. Ni vsak za to. Jaz nimam ustvarjalne žilice. Sem bolj ljubiteljica kulture.« Lepe spomine ima na obiske otroškega Hermanovega muzeja, ki so ga v devetdesetih odprli v Celju in še vedno deluje. »Imeli so maskoto lisjaka Hermana. Takrat se mi je zdelo, da so muzeji prijazne institucije. Vse je bilo vedno zloženo in kategorizirano, pa razumljivo in prijazno do otrok. S sestro sva kar naprej prosili mamo, da naju je vozila tja. Tudi v knjižnici smo preživele veliko časa, doma smo namreč ogromno brale.«
Disleksija
Za Asto je bil trening branja toliko pomembnejši, ko so ugotovili, da ima disleksijo. »Do konca prvega razreda skorajda nisem znala brati,« se spominja. Zato je vsak dan delala vaje za disleksijo. »Ko mi je šlo že bolje, pa sem morala čim več brati in prepisovati.« Motnja se pri njej kaže z zamenjevanjem črk, številk v letnicah, ne vidi vedno svojih napak. Pri veliki večini teh neugodnosti jo rešuje pisanje na računalnik, ki popravlja napake. »Čeprav se zavedam, da je za možgane veliko bolje pisati z roko. Ampak tako naredim manj napak, pa še pisanje je čitljivo,« se nasmehne. Včasih pa je morala za vajo veliko pisati z roko. »Vsak dan po pouku sem prepisala eno stran iz časopisa Delo,« se spominja. Popisala je ogromno zvezkov, hkrati pa tako nehote začela spremljati politiko. »Mami je bila vedno na tekočem s političnimi zadevami, o katerih smo se veliko pogovarjale.« To je bil torej nekakšen uvod v politiko, ki se ji je zares zapisala šele mnogo pozneje. Zgodilo se je povsem spontano, ko je na Delavsko-punkerski univerzi na Metelkovi, kamor je zahajala na predavanja in bralne krožke (poleg študija Umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti), pozneje pa postala tudi članica programskega odbora. Tako je spoznala današnjega partnerja Saša, Luko Mesca, Miho Kordiša in nekatere druge ustanovne člane in članice Levice, ki je nastala iz prvotne Iniciative za demokratični socializem. »Ko je nastopila gospodarska kriza, se je družbena situacija močno zaostrila, tudi s protesti, in počasi smo se začeli pogovarjati, ali bi se politično organizirali, in tako se je začelo,« razloži.
Izkušnje so jo oblikovale
V življenju je preživela že toliko hudih stvari, ki so jo oblikovale in zaznamovale, da zna na življenje in dogajanje okoli sebe pogledati zelo racionalno. Po očetovem samomoru, ko so z mamo in sestro ostale same, so se vse tri močno navezale druga na drugo. Najtežja stvar zanjo, zaradi katere je kasneje poiskala pomoč strokovnjaka, da ji je pomagal prebroditi travmatične trenutke, pa je bila smrt njene takrat enaindvajsetletne sestre v prometni nesreči, ko se je današnja ministrica ravno pripravljala na zaključno fazo doktorata. »Nesreča se je zgodila zaradi neprilagojene vožnje, Alja je bila sopotnica. Težko je takšno nesmiselno situacijo sprejeti, ko se tako tragično v hipu konča mlado življenje,« razmišlja s solzami v očeh. Zaradi vseh izkušenj, ki jih je doživela, morebitnih kritik, ki jih ali jih še bo doživljala na delovnem mestu, ne jemlje osebno. »Politika ni lepotno tekmovanje. Ne zapišeš se ji, da bi te imeli vsi radi, ampak ker želiš nekaj spremeniti. Sprejemati moraš odločitve, ki ne bodo vsem všeč. Ampak mi smo tukaj zato, da bi delali najbolje za skupno dobro. Že s tem, ko si na določeni funkciji, si lahko tarča očitkov. Do tega je preprosto treba vzpostaviti distanco. Naša stranka pa je sploh pogosto na udaru, saj smo socialisti in ves čas opozarjamo na socialno problematiko, izkoriščanje in nepravičnosti. Ključno je, da je človek sam sebi zvest, pomirjen s sabo, ko veš, da si naredil vse, kar je bilo v tvoji najboljši moči in znotraj tvojih načel. Zame je najpomembnejše mnenje tistih, ki jih najbolj cenim.«
Delila sta si porodniško
Zanjo je seveda zelo pomembno mnenje njenega partnerja, s katerim sta se spoznala pri političnem aktivističnem udejstvovanju in sta par že skoraj desetletje. Ker sta oba politika in raziskovalca, seveda dobro razumeta drug drugega in se dopolnjujeta. »Porodniško sva si delila,« zaupa. »Tisto leto, ko se je rodila Varja, sem imela dve razstavi, eno v Zagrebu in drugo na Beneškem bienalu. Ti projekti so bili zastavljeni že pred njenim rojstvom, zato sva se pri skrbi zanjo menjavala. Oba namreč rada delava, kar delava – za oba je pomembna poklicna pot, politika in seveda najbolj od vsega družina. Znotraj tega poskušava najti ravnovesje. Ves prosti čas, ki ga imava, se trudimo preživeti skupaj. Dopuste in potovanja sva velikokrat združila tudi z najinim raziskovalnim delom.« Na vprašanje, kako se je njeno življenje z rojstvom deklice spremenilo, pove, da predvsem v tem, da se naenkrat znajdeš pred veliko odgovornostjo za to bitje, ki je sploh v začetku tako zelo odvisno od tebe. »Želiš si, da bo z njim vse v redu, da mu boš dal pomembne vrednote, ga naučil prijaznosti, strpnosti, solidarnosti in sočutja. Želiš si, da ga ne bi obremenjeval s svojo preteklostjo, temveč da bi mu predal vse, kar je v tebi dobrega, in mu seveda omogočiti, da najde v življenju svojo pot. Zato poskušava biti takrat, ko smo skupaj, res povsem prisotna in se ne pogovarjava o službi.« In kakšna punčka je Varja? Kolikor smo jo spoznali v parku, je simpatično in zelo samozavestno dekletce, ki natančno ve, kaj si želi in česa ne, ter zna svoje starše že prikupno zavrteti okoli prsta. Vrečkova pa dodaja, da je zelo nasmejana, igriva in radovedna. Trenutno jo zanimajo knjigice z lepimi ilustracijami. »Lepo je, če je otrok v stiku s čim več stvarmi,« pravi. Preživljanje dragocenega časa z družino je tudi njen ventil za sproščanje. Za svojo dušo pa rada pogleda kakšen film, serijo ali bere, nazadnje si je v kinu ogledala nadaljevanje filma Doctor Strange – obožuje namreč znanstveno fantastiko. Če pa jo vprašate, kaj je tisto, kar jo v življenju najbolj osrečuje, je odgovor na dlani – hčerka in družina, pa seveda obiski razstav in druženje s prijatelji!
