Po letih nizke inflacije se Evropa sooča z naraščajočo inflacijo. Kdaj in zakaj se je začela valiti inflacijska kepa?
Vzroki po eni strani ležijo v dozdajšnjih makroekonomskih politikah. Od leta 2010 imamo zaradi reševanja tedanje globalne ekonomsko-finančne krize iz leta 2008 ekspanzivno monetarno politiko. Centralne banke so se na tisto krizo pravilno odzvale in skušale s poplavo denarja v obtoku vzdrževati likvidnost in s tem pomagati bankam pri oživljanju gospodarstva. Fiskalna politika se je takrat odločila za nasprotno pot, zadolženost držav in proračunski primanjkljaji so bili zlasti v Evropski uniji (EU) osrednji problem. Zato smo povsod imeli varčevalne politike, namesto dodatne potrošnje so države zapovedale varčevalne ukrepe. S tem so dejansko poglabljale recesijo. Fiskalna politika takrat ni sodelovala pri razreševanju krize.
Ko je leta 2020 nenadoma prišla kriza zaradi covida-19, se je ekspanzivna monetarna politika še vedno nadaljevala. Dejansko je s svojo monetizacijo podpirala veliko strukturno transformacijo v EU na področju energetskega opuščanja ogljičnih virov in digitalne prenove industrije 4.0. Med razreševanjem pandemične krize so se na široko odprla fiskalna vrata za različne oblike subvencij gospodarstvu in gospodinjstvom, dodatnega financiranja začasne odsotnosti z dela pa tudi dodatnega nagrajevanja zdravstvenega osebja, nakupa opreme in podobno. Odgovor na pandemično krizo je zdaj tudi ekspanzivna fiskalna politika. Denar se je zlival k različnim deležnikom, ki pa ga zaradi epidemije niso mogli trošiti, nalagal se je v obliki prihrankov v bankah, finančnih naložbah, kriptovalutah …
Ko je prišlo leto 2021 in so se pandemične razmere začele sproščati, sta oba makroekonomska ukrepa še kar naprej pospeševala potencialno povpraševanje in tudi ponudbo. Nastal je silovit odboj glede na leto 2020, potrošnja prebivalstva se je zelo povečala, podjetja so pohitela z zaostalimi investicijami, država je še vedno trošila brez omejitev, tudi mednarodni trgi so oživeli. Vsepovsod, v ZDA, Evropi, Sloveniji. Silovit potrošni sunek, podprt z monetarno in fiskalno politiko, je sprožil prve inflacijske preboje že sredi leta 2021, torej pred zapleti z energenti pozimi in še pred ukrajinsko-rusko vojno.
Toda problem ni samo na strani ekonomike povpraševanja. Težave so se začele kopičiti že leta 2020 na strani ekonomike ponudbe. Pandemična kriza je v globalizacijskem procesu zaprla t. i. ponudbene poti in pretrgale proizvodne in dobavne verige, zlasti z azijskih držav, ki so ključni dobavitelji svetovne industrije. Ponudbeni šoki so zaustavili ponudbo. Imeli smo vznik potrošnje, hkrati pa zamik ponudbe. To je spet povzročilo pritisk na cene. Imeli smo klasično tržno neravnovesje s šoki, ki so bili vedno bolj obsežni in pogosti.
Lanska pozna jesen in zima sta prinesli največ težav na energetskem področju. Razlogov je vnovič zelo veliko. Začelo se je z relativno politično orientirano transformacijo energetskih virov. Zelena energija je sicer dobrodošla, toda pozimi, ko jo najbolj potrebujemo, ima najnižje možnosti in zmogljivosti proizvodnje. Pri transformaciji v brezogljično družbo se upravičeno hiti, hkrati pa nimamo tehničnih energetskih rešitev niti prilagojenih prenosnih mrež, kar v ozadju sproža vrsto energetskih šokov. Začeli so nastajati zastoji pri dobavah nafte in plina, ker je bila gospodarska rast v letu 2021 izjemno visoka. Energetski šoki so postali največja grožnja rasti in višjih stroškov.
Spomladi leta 2022, po spektakularnem začetku ukrajinsko-ruske vojne, je bilo jasno, da bosta prizadeti dve najpomembnejši področji, ki po navadi vplivata na inflacijo. Prvo je energetsko področje, kar je povezano s sankcijami proti Rusiji, drugo pa je prehrambno, saj je Ukrajina svetovna dobaviteljica žit in gnojil. Rusija je prav tako pomembna dobaviteljica nafte, z desetino svetovne proizvodnje, še bolj pa plina. Hkrati je tudi velika izvoznica žit. Agrarni sektor je glede proizvodnih in prodajnih verig veliko bolj občutljiv od industrijskih proizvodov. Podobno je energetski sektor ključna infrastruktura gospodarske rasti in blaginje prebivalstva. Na drugi strani pa sta ceni hrane in energije neposredna gradnika inflacije gospodinjstev, ki je temeljno merilo določanja stopnje inflacije na državni ravni.
Nenadoma so razmere sila podobne tistim v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko smo imeli naftne šoke, visoke cene energentov, inflacijo in stagnacijo. Te razmere po navadi najbolje izkoriščajo naftni proizvajalci, takrat in danes, z omejeno ponudbo vzdržujejo visoke cene. Ko se je EU odločala za sankcije, šesti paket se povsem odreka ruski nafti, v veliki meri tudi plinu, so s tem neposredno vplivali na rast cen nafte. Cene so šle v območje od 100 do 140 dolarjev na sodček in zgodba se je ob plinu v tem občutljivem zimsko-spomladanskem obdobju prevesila v t. i. stroškovne šoke. To je bil dokončen inflacijski pritisk, ki naznanja, da stopamo v obdobje večje in srednjeročne inflacije.
Glede sankcij so torej reči jasne. Namesto da bi EU škodovala Rusiji, so ji z energetsko inflacijo celo pomagali. Ruski dohodki naftne industrije kljub sankcijam rastejo in se preusmerjajo drugam. Ne pozabimo, vojno je obsodila večina držav v slavni resoluciji Združenih narodov (ZN), za gospodarskimi sankcijami stoji samo zahodni venček držav okoli ZDA, EU in Velike Britanije, 168 držav sveta sankcij ne želi izvajati. Opec in ZDA, ki naj bi v Evropi nadomestila ruske energente, so izvrstno izkoristili te razmere. EU bodo prodajali od tri- do štirikrat dražje energente, zlasti plin, v primerjavi s starimi ruskimi dobavami. Gospodarske sankcije na energetskem področju so ne samo strel v prazno glede Rusije, temveč strel v koleno same EU. To bomo najbolje videli in doživeli čez šest mesecev.
Nekateri ekonomisti ste že lani svarili pred naraščajočo inflacijo.
Lansko jesen so vsi skušali miriti, saj se je takrat zdelo, da bo inflacija kratkočasna. Vsi so videli glavne razloge v oživljanju potrošnje in v ponudbenih šokih, ki bi jih lahko na neki način zgladili, ko je začela pandemija popuščati.
Toda ozadja inflacijskih šokov so bila širša, bolj kompleksna, nepredvidljiva in težko obvladljiva. V ozadju se je začela prebujati inflacija v smislu inflacijskih pričakovanj. Inflacija je namreč hkrati monetarni fenomen, vedno je podprta s količino denarja, in psihološki problem. Ko začnemo inflacijo tako ali drugače vgrajevati v svoje poslovne odločitve in graditi inflacijo od spodaj navzgor, potem se začne inflacija sama obnavljati.
To se zgodi, ko inflacija doseže območje med sedmimi in desetimi odstotki. To je tista meja, ko se ljudje, gospodinjstva, poslovnih subjekti in nosilci državnih ekonomskih politik in centralnih bank začnejo zavedati, da inflacija postaja problem. Inflacija se nato začne najprej vgrajevati v prepričanje, kako se inflaciji izogniti, kako jo preskočiti. Potrošniki hitijo z nakupi, investitorji z investicijami, podjetniki se želijo zaščititi z višjimi cenami, sindikati zahtevajo usklajevanje plač z višjimi cenami in podobno. Vse to dviguje cene in pospešuje inflacijo. Inflacijska pričakovanja postanejo njeno gibalo, inflacija se začne sama obnavljati. To je tisto, česar se ekonomisti po navadi najbolj bojimo. Zdaj se gibamo nekje na tej meji.
Danes je jasno, da inflacija ne bo kratkoročna. Trenutno ni odpravljen niti en razlog, ki poganja inflacijo, vse makroekonomske politike se nadaljujejo. Imamo vedno bolj globoke in bolj resne težave na strani prehranskih in energetskih verig. Imamo idealne pogoje vstopa v daljše inflacijsko obdobje. Inflacijo bi lahko pognalo do deset ali morda tudi več odstotkov, trajalo bi nekaj let, da se zadeve umirijo in vrnejo na prejšnje stanje.
Ali pristojne institucije niso dovolj resno vzele grožnje inflacije oziroma so jo podcenile?
Ekonomske politike po navadi vedno čakajo. V zadnjih desetih letih smo se borili s tem, da centralne banke v nobenem primeru, kljub ekspanzivni monetarni politiki, niso mogle spraviti inflacije na želeno raven dveh odstotkov. Ko je prišlo do teh odbojev, je ekonomska politika to v povprečju ocenjevala kot pot k normalizaciji cen, redki smo bili tisti, ki smo v težavah videli tveganja pred pravo inflacijo.
Res pa je, da smo vendarle otroci inflacijskih obdobij, še zlasti to velja za Jugoslavijo, konec koncev tudi za Slovenijo. Vedeti moramo, da je bila eden izmed svetovnih rekorderjev v zadnjih 15 letih Srbija z 10-, 15.000- odstotno hiperinflacijo. To ni daleč nazaj in to ni daleč od nas. Tudi v Sloveniji smo se srečevali z nekaj stoodstotnimi inflacijami v kriznih šokih v socialističnih časih in nastanku nove države. Ko ljudje enkrat doživimo inflacijsko ekonomijo, tudi kot strokovnjaki, smo na to malo bolj občutljivi, saj vemo, kako inflacija nastaja in kako se reproducira.
Ekonomska politika je dolgo časa verjela, da to ni tako nevarno. Na srečo so se centralne banke v zadnjih desetletjih osamosvojile. So izrazito tehnokratsko vodene institucije, neodvisne od neposrednih političnih interesov vlad. S svojim javnim komuniciranjem poskušajo z vidika inflacije delovati čim bolj pomirjajoče, zato vedno reagirajo zadržano. Z vidika spodbujanja gospodarske rasti so v svojih komunikacijah veliko bolj aktivistične, kadar recimo napovedujejo znižanje obrestnih mer in spodbujajo investicije.
Lani je bilo običajno, da so vlade in centralni bankirji sporočali, da je treba počakati in da gre verjetno bolj za začasne sunke, situacija pa naj bi se v naslednjih mesecih stabilizirala. Morda bi se celo normalizirala, če se ne bi začele dogajati druge krize, kot je vojna kriza in reakcije nanjo.
Verjetno bo imela inflacija tudi psihološki vpliv na »zapiranje denarnic« in zmanjšanje potrošnje.
Absolutno, čeprav se lahko zgodi tudi obratno. Pri inflaciji imate neki čuden fenomen. Ljudje v nekem danem trenutku ocenjujejo, da bodo jutri cene še višje, in začnejo trošiti na zalogo. S tem pospešujejo inflacijo. Ko pride do takšnega preboja, pridemo do t. i. inflacijskih rent. Kdo je hitrejši pri nakupu, pridobi. Temu pravimo učinek podplatov, ker začenjate tekati po trgovinah in iskati nižje cene hitrih nakupov.
Če pogledamo zgodbo Jugoslavije v prvi polovici oziroma v sredini osemdesetih let, je bila prva reakcija, ko ste dobili plačo v dinarjih, da ste tekli za prvi vogal in tam dinarje poskušali zamenjati za nemške marke. Nemška marka je držala vrednost. S tem ste pridobili nekaj dni, morda tednov, da ste v tuji valuti ohranjali kupno moč svojih nominalnih dohodkov. To je bila »markanizacija« naših dohodkov, ko smo vse vrednotili v markah, čeprav to ni bilo uradno plačilno sredstvo. Vrednejše stvari ste vrednotili in morda tudi kupovali, če je šlo za gotovinske nakupe, v nemških markah. To je bil »socialistični spopad« z inflacijo, ko so ljudje s tujo valuto reševali razvrednotenje nominalnih dohodkov, ali pa hiteli z nakupi v dinarjih, da so dobili diferencialno cenovno rento. Inflacijsko renta nastane, če prehitite naslednje zvišanje cen. Na kratek rok ste rešili problem, na dolgi pa ste s hitrimi nakupi samo še povečali rast cen.
To se že dogaja, nekateri podjetniki že kupujejo na zalogo.
To je del splošne inflacijske psihologije, tistih slovitih inflacijskih pričakovanj višjih cen jutri, zato kupujte danes, čim prej …
Tudi na ekonomski fakulteti razprava in poučevanje inflacije zadnji dve desetletji ni bila posebno čislana in potrebna tema. Zato so bila to bolj ekonomskozgodovinska predavanja o nečem, kar danes ne obstaja. Zdaj postaja politika cen znova zelo aktualno predavanje, ne samo makroekonomsko, ampak tudi poslovno. Politika cen je konec koncev poslovna politika, o kateri pred nekaj leti naši poslovneži niso niti v sanjah razmišljali.
Vse se začne, ko je prek politike cen oziroma zvišanja cen relativno enostavno doseči kratkoročen ekonomski učinek. Po eni strani, da se zavarujete, in po drugi, da vsaj začasno nekaj profitirate. Tako se začenja inflacija graditi od spodaj navzgor, pri podjetniških odločitvah in ravnanjih gospodinjstev. To je tisto, kar je najbolj nevarno, saj inflacija postane del naših vsakdanjih preračunavanj.
Ko začnejo potrošniki, podjetja in država to vgrajevati v nakupe oziroma cene, se začenja inflacija indeksirati. Ko bodo sindikati ob sedem-, osemodstotni inflaciji zahtevali desetodstotno nominalno povišanje plač, ko bomo indeksirali pokojnine in socialne transferje pa vse prihodke in stroške, imamo inflacijo povsod.
Če boste vprašali poslovneža, kakšna bo jesenska proizvodnja, bo danes že kalkuliral tudi cene proizvodov. Takoj bo pogledal današnjo informacijo o pričakovani, načrtovani letni inflaciji, recimo pri 7 odstotkih, in rekel, da bo dvignil ceno za 10 odstotkov, zato, da ima nekaj rezerve. Ko to počno tudi drugi, bo inflacija konec leta dejansko deset, ne sedem odstotkov. Pred tem se je dobiček delili le, če je bila dosežena večja produktivnost.
Od sedem do deset odstotkov? Največje posledice zaradi vojne v Ukrajino verjetno prihajajo šele jeseni?
Trenutno ni odpravljen niti en sam razlog za inflacijo. EU je zaradi nevarnosti stagnacije že razglasila, da lahko gospodarsko rast še naprej spodbujamo s fiskalnimi ukrepi in zadolževanjem brez posebnih omejitev. Če smo rekli, da bomo začeli leta 2022 oziroma 2023 zaostrovati pogoje proračunskih primanjkljajev in zadolževanje, je to zdaj prestavljeno na konec leta 2024. Monetarna politika naj bi dogajanje redno spremljala in se prilagajala, a se ji ne sme muditi. Ne bi smela prehitro dvigovati obrestnih mer, zato da bi gasila inflacijo, saj bi s tem vplivala na stagnacijo.
V tem hipu pa se nič ne spremeni. Pogovarjamo se o šestem paketu sankcij in nimamo pojma, ali nas bo jeseni zeblo. Zelo lepo je, če vam predsednica Evropske komisije (EK) reče, da se bomo pač malce topleje oblekli. Slovenija je podalpska država, na srečo imamo smučarsko opremo še doma, da lahko hodimo po stanovanju tudi v kombinezonu. To je rezultat tega. O miru, kot vidite, se ne želi pogovarjati nihče. Vsi trenutno prodajajo orožje in verjamejo v svojo zmago.
Če se vrneva k inflaciji. Kakšni instrumenti so za brzdanje inflacijske rasti na voljo?
Predvsem se moramo zavedati, da z vidika ekonomskih politik nismo zelo samostojni, robne pogoje določa EK na fiskalni strani in Evropska centrala banka na monetarni. Država ima ozek manevrski prostor. Toda trije koraki ukrepov so relativno jasni, čeprav spominjajo na krizni menedžment. Država mora najprej poskrbeti za dobavo proizvodov, da bodo trgovine s prehrambnimi izdelki relativno dobro založene. Vzdrževati je treba tisti del kmetijstva, ki nam je na voljo. Kar pa se tiče energetike, mora v tem obdobju poskušati narediti vse, da bi jeseni zagotovili temeljne vire. Če temu dodamo še pripravo na morebitno vrnitev pandemije, smo pri treh temeljnih področjih neposrednega ukrepanja. Če tega ne bo, smo pred grobo racionalizacijo ponudbe, izbiro, koliko hrane nam pripada, koliko bencina in nafte, plina. Podobno velja za zdravstvo.
Drugi korak se tiče makroekonomske regulacije cen. Cene energentov in hrane lahko regulira tako, da zameji cene nekje med visokimi tržnimi in nizkimi socialno pogojenimi cenami. Tu so trije ukrepi. Zniževanje davkov za določene skupine proizvodov, recimo DDV, trošarine, odbitki pri cenah elektrike … Na drugi strani se lahko dogovori po celotni verigi, da vsi skušajo iskati nekaj stroškovnih rezerv. Na koncu mora poskrbeti za kompenzacijo, pokritje višjih stroškov, nižjih prihodkov nekaterih ključnih proizvajalcev in dobaviteljev … To je pri naftnih derivatih relativno enostavnejše, ker je veriga čistejša, pri prehrambnih pa je to zelo komplicirano.
Delne zamrznitve cen, ki so enostaven ukrep, niso dolgoročno vzdržen ukrep. Država sicer s tem delno amortizira skoke cen, toda v tržnem gospodarstvu z zasebnimi podjetji je treba te omejitve cen pokriti, zapovedano izgubo podjetij mora država kompenzirati. Seveda so pomembne izbire. Morda so to tiste posebne okoliščine, ko bi bilo dobro ustaviti ali vsaj odločiti nakup slavnih osemkolesnikov in denar nameniti blaženju inflacije.
Če strnem, bo treba čim bolj zagotavljati ponudbo. Cene bo treba spustiti pod tržne, a ne prenizko, in hkrati kompenizirati izgubo za celotno posamezno verigo. S fiskalnimi ukrepi pa bi morali pomagati zlasti tistim, ki so kljub vsemu najbolj prizadeti. To pa so po navadi socialno najbolj ogrožene skupine. To je tisti tretji korak, ki ga potrebujemo.
Že med epidemijo se je situacijo reševalo z boni oziroma vavčerji. Se bomo morali navaditi na bone za hrano, gorivo in druge osnovne potrebščine?
Da se razumemo, Počivalškovi boni so bili nebeška darila. Dobil sem jih tudi jaz, pa jih, kot reče gospod Golob, ne potrebujem. Boni kot univerzalno sredstvo so bili namenjeni temu, da se pospešuje in ohranja pri življenju turizem, gostinstvo in druge dejavnosti. Ti delitveni boni za osnovna živila in energente pa pridejo v poštev takrat, ko zaškripa v ponudbi, ko moramo racionalizrati delitev in opuščamo tržne rešitve. Zato sem rekel, da je prva stvar, da se pokuša v vsakem primeru poskrbeti, da ne zaškripa pri razpoložljivih sredstvi na ponudbeni strani. Tu so pomembne količine in pika. Če pride do tega, bi to pomenilo konec sistema, tukaj ni več ekonomije. Ekonomisti postanemo dispečerji.
Kaj torej prinaša jesen? Nezadovoljstvo v javnosti bi lahko hitro naraslo.
Prejšnja vlada Janeza Janše je imela dobre ekonomske rezultate, toda volitve je izgubila zaradi politične represije. Golobova vlada bo zagotovo politično delovala drugače, z večjim spoštovanjem demokracije in prava, političnih svoboščin in človekovih pravic, bolj mirno in znosno, toda imela bo veliko večje realne probleme na ekonomskem področju. Aktualna vlada se bo soočala z ekonomskim, ne političnim nezadovoljstvom.
Ekonomija je tista, ki lahko ogrozi njeno politično prihodnost, zato bo morala na tem področju vpreči vse sile, da bo imela prave politike in pravilne mere ukrepov, tudi pravočasnih. V naslednjih treh mesecih mora pripraviti ukrepe tako na prehrambnem kot tudi na energetskem področju in tudi na zdravstvenem, kar je sicer že obljubila, zato da bo jeseni lahko politično normalizirana družba ekonomsko preživela. Ekonomske razmere se bodo zlasti jeseni zaostrile, to velja tudi za prehrano in energetiko.
