Novice Svet24

Najprej smo se obrnili na »našo« Evo Hrovat Kuhar, psihologinjo, družinsko in vedenjsko terapevtko ter pedopsihiatrinjo, ki je vsakodnevno v stiku z osnovnošolci in njihovimi težavami. »Epidemija nam jo je zagodla na mnogo področjih in mislim, da se obsežnost nastale škode sploh še ni pokazala. Osnove normalnega življenja so se zamajale, marsikaj je postalo popolnoma drugače. V tem času se je število poskusov samomora povečalo kar za trideset odstotkov, kar jasno govori, da se tudi mladi niso dobro počutili in se je število duševnih stisk med njimi vidno povečalo.« Sicer med njimi ne opaža povečane agresivnosti, temveč povečano željo po tem, da bi izginili.

Sreča pri otrocih ni samoumevna

»Včasih se ljudem zdi, da so otroci srečni že zgolj zato, ker so otroci, in duševne stiske pripišejo razvajenosti. Ali razmeram v družini. Ali šoli. Ali … Zelo lahko je obsojati, nihče pa ne ve zares, kaj konkretno se v nekem hipu dogaja v mladi glavi,« opozarja. Zelo ljuba ji je primerjava osebnosti s skodelicami. »Če nam pade na tla steklena skodelica, se razbije, plastična morda le poči, kovinska zazveni in ostane nepoškodovana, morda s kakšno udrtino. Podobna stopnja stresa popolnoma različno vpliva na posameznike, to ni odvisno le od staršev in šole, ampak tudi od mnogih drugih dejavnikov: okoliščin, dejavnosti, življenjskega uspeha, načrtov, zaljubljenosti, odnosa do svojega telesa, primerjanja z drugimi, od otrokove trenutne stabilnosti.«

TOM telefon pregoreva

TOM telefon je varna oaza za otroke in mladostnike v stiski. Število klicev s samomorilnimi vsebinami se močno povečuje, omeni, »kar je po eni strani zastrašujoče, po drugi pa dejstvo, da mladostniki vseeno iščejo pomoč, pomirja«. Prepričana je, da je pogovor z usposobljenimi in empatičnimi svetovalci lahko prav tista brv, ki pomaga do varnega zavetja. A dodaja, da je težava tudi sistemska. »Pedopsihiatrov je v slovenskem prostoru odločno premalo. Na srečo je v šolah na voljo svetovalna služba, ki zmore otrokom pretanjeno prisluhniti in kjer ni treba čakati nekaj mesecev ali celo let na obravnavo,« je za konec povedala Eva Hrovat Kuhar.

Jaka Koren

Nataša Zupan Cvetežar, socialna delavka na OŠ Litija, je povedala, da so včasih problemi tudi pretežki in presegajo zmožnosti socialnih služb, zato si tudi oni želijo več sodelovanja z zunanjimi institucijami in boljšo psihosocialno oskrbo mladih, ki trenutno precej šepa. »Sama sicer delam na podružnici s prilagojenim programom, a se kolegice med sabo dosti pogovarjamo in opažamo porast tesnobnih stanj ter anksioznosti in depresije med osnovnošolci. Vedno več, ki jih obiskuje klasičen osnovnošolski program, je v stiski zaradi prihoda v šolo, zato so zelo veliko odsotni. To je povezano z anksioznostjo. V porastu je tudi samopoškodovalno vedenje, zaradi nekajmesečnega šolanja po spletu je močno izbruhnilo spletno nasilje in nadlegovanje, medtem ko na prilagojenem programu bolj opažamo vedenjske stiske v smislu čustvovanja, izrazitejši so razni uporniški odzivi in neupoštevanje pravil,« je opisala opažanja iz prakse.

Otroci doživljajo nekakšen postravmatski sindrom

Nataša Zupan Cvetežar meni, da so opisane težave osnovnošolcev nekakšen posttravmatski sindrom vsega, kar se je dogajalo zadnji dve leti. »Pri tistih otrocih, ki so že prej imeli nastavke anksioznosti ali so bili v stiski zaradi šole, so se te težave sedaj še potencirale. Ko so prišli iz varnega domačega okolja nazaj v šolski svet in ritem, jih je to spravilo v stisko. Gotovo jim tudi splošno dogajanje v družbi ni bilo v pomoč.« Iz domačega mehurčka so se znašli v okolju, ki jim prinaša izzive, zahteva pa tudi socialne kompetence, ki jih zadnji dve leti niso mogli razvijati, kar je lahko za marsikoga šok. Poleg tega so zadnji dve leti otroci ogromno časa preživeli za računalniki in telefoni, kar je omogočilo poglobitev spletnega nasilja. »Za nekoga, ki ima že tako slabo samopodobo in ni dobro vključen v skupino, je to zelo obremenjujoče. Za takšne otroke je lahko že en, na videz manjši incident dovolj, da jim spodnese tla pod nogami. Zato je treba takšne stvari čim prej opaziti, biti pozoren nanje in se z otroki pogovarjati o njih ter po potrebi poiskati pomoč.« Pogovor lahko dela čudeže, namigne. »Večkrat vprašajte otroka, kako se počuti, in ne zamahnite z roko, kadar vam govori o svojih problemih. Tudi njihove stiske je treba jemati resno.«