Koprčanka Eugenija Carl je ena izmed najprodornejših novinark nacionalne televizije, ki je trn v peti marsikateremu politiku, gospodarstveniku, zdravniku in drugim, katerih nepravilnosti je razkrivala v svoji tri desetletja dolgi karieri. Društvo novinarjev Slovenije ji je leta 2013 zaradi razkritja črne gradnje Vitoslava Türka in razkritja preprodajalcev zelenjave podelilo nagrado za izjemne novinarske dosežke. Prav tako je bila leta 2013 za svoje delo kot raziskovalna novinarka izbrana za Slovenko leta. Zaradi skrajno žaljivih opazk je leta 2013 tožila tedanjega koprskega župana Borisa Popoviča, leta 2016 pa še predsednika SDS Janeza Janšo. Na obeh tožbah je zmagala.
Po šestih letih sojenja zaradi žaljivega tvita Janeza Janše je višje sodišče le dan pred zastaranjem potrdilo obsodbo. Kako ste doživljali sojenje?
To je bil že moj drugi takšen postopek, saj sem imela bližnje sodno srečanje s koprskim županom Borisom Popovičem, zato mi je bilo morda malce manj stresno kot kolegici Mojci. Popoviča sem zaradi njegovih besed tožila tako kazensko kot odškodninsko, postopek pa je prav tako trajal šest let. Na trenutke sem podoživljala sojenje iz Kopra. Ni bilo lahko, med sojenjem so se znova odpirale žalitve. Twitter in komentarji pod članki so bili ponovno polni žaljivih opazk.
Zavestno sem se odločila, da tega ne bom brala. Bilo je naporno, ker je bilo veliko izigravanja. Ob tem me je jezilo, kako lahko nekdo na takšnem položaju izigrava in se norčuje iz sodstva, iz sodne veje oblasti, ki bi jo moral kot predsednik vlade kot prvo spoštovati.
Imela sem mešane občutke; jeza, žalost in začudenje, kako je kaj takšnega sploh mogoče. Ob tem so se mi postavljala vprašanja, ali se splača, in zakaj sem se spustila v sodni postopek, saj je to skoraj mučenje samega sebe.
Ko je bil Janša na koncu pravnomočno obsojen, sem si rekla: Imam zadoščenje in bilo je vredno. Sovražni, žaljiv diskurz se mora enkrat nehati. Ljudje ne morejo več. Takšni so tudi odzivi družbe, v tako sovražni klimi ne gre več naprej.
Takšen diskurz se je na družbo preselil iz politike.
To se je razširilo kot neke metastaze iz gostilniških in političnih krogov, v obdobju družbenih omrežij pa je zadeva eksplodirala do nerazpoznavnosti.
Poudarjate, da gre tudi za zmago žensk.
Ja, kot sem povedala že v izjavi po sodbi višjega sodišča, je to zmaga za vse ženske in za vse novinarke. Ne nazadnje tudi za moške, ampak veliko manj kot za ženske, saj smo ženske dosti lažje tarče. Ženska se bo morda bolj čustveno odzvala, ko ji nekdo stresa opazke o njenem telesu, nacionalnosti, ali ko ji rečeš, da je prostitutka. Spolna konotacija v slabšalnem smislu. Ta zmaga ni toliko moja zmaga kot zmaga za drugačno družbo, v kateri želim, da odraščajo moji otroci ali vnuki, če hočete.
Pred obravnavo ste vprašali, ali bo Janša strahopetec ali bo prevzel pošto. Pošte ni prevzel.
Ja, to je (ne)dejanje strahopetnosti. Zdi se mi, da se rad primerja z ukrajinskim predsednikom Zelenskim. Zelenski je vitez, on bi prevzel pošto. Ne skriva se v kleti ali drvarnici, ko je bitka ali »bitka«. On gre na fronto s svojimi možmi.
Če si ga polomil, bodi junak do konca in prevzemi odgovornost. Si državnik, in ne kakšen sadilec krompirja, pa ne želim omadeževati nobenega poklica. Skratka, prevzemi odgovornost, opraviči se, bodi mož in pridi na sodišče. A to se ni zgodilo.
Javnost tega še ne ve. Ko je sodnica prebrala poročilo detektiva, da premierja ni, je že pisala sklep, da seje ni mogoče opraviti, saj sodišče ni dobilo povratnice, da je bilo vabilo na obravnavo prevzeto. Sklep so že tiskali, ko se je oglasil njegov odvetnik Franci Matoz in povedal, da je bil njegov klient vendarle pravilno obveščen in ni nobenih zadržkov, da seja ne bi potekala.
Čisto možno je, da je med tem odvetnik dobil kakšen esemes. Z navodilom. Ta zaplet je bil po mojem mnenju del taktike. Janša je očitno presodil, da mu manj škodi obsodba kot zgražanje javnosti. Da je še en pregon zaradi neudeležbe oziroma že kar kroničnega nedvigovanja pošte proti njemu zastaral. Da mu za njegov politični pedigre, za njegovo politično preživetje manj škodi, da bo obsojen.
Kljub temu je bilo to presenečenje.
Ja, ampak to je po mojem mnenju del taktike, ne more biti naključje. Vedo, da se bodo pritožili in kako diha vrhovno sodišče. Mogoče bodo celo čakali na trenutek, ko bo dežurni vrhovni sodnik primerna oseba. Ne vem, ne morem trditi, da se to res dogaja, a je v javnosti, tudi strokovni, precej informacij, da naj bi se dogajalo tudi to.
Kot ste dejali, ste na koncu vendarle začutili zadoščenje.
Danes si mislim, da je bilo vredno, ne glede na zlivanje gnojnice po meni. Poskušali so me novinarsko in profesionalno diskreditirati in degradirati. Norčevali so se naprej, ampak sem očitno dobila debelo kožo. Prve takšne ali podobne žaljivke, natolcevanja, raznašanja čenč … so bile izrečene pred desetletjem, tudi jokala sem zaradi tega. Zdaj pa imam debelo kožo, vendar to ne pomeni, da bom dovolila še komu, da mi reče kakšno tako. Hočem reči, zaradi tega mi niso padli standardi, kaj dovolim raznašati o sebi.
V zadnjih letih ste bili poleg žaljivk deležni tudi groženj, od pisemskim pošiljk z belim prahom do žuganja mladeniča pred svojo hišo, ki vam je namenil besede: »En dan! En dan!« Ali je policija postopek glede slednjega začela?
Mislim, da postopek poteka. Eno grožnjo sem dobila tudi prek messengerja, vendar do postopka ni prišlo, saj so na policiji zamudili neke roke, čeprav so od Facebooka dobili podatke.
Kakšna pa je bila grožnja?
»Če te vidim v samotni ulici, ti bom oči izkopala.«, »Me veseli, da slišim, da boš morda gnila v zaporu, te bom prva čez okno posc**a.«, »Uživaj v poletju, pa da bi ti kateri od staršev v vročini crknil.« Grožnje so. Če me vprašate, ali me je strah, vam povem, da ni prijetno, vendar upam, da v Sloveniji še nismo v takšni fazi, da bi novinarjem pod avto podtikali bombe. Ne moreš pa vseskozi živeti pod to paranojo. Da bi te strah tako ohromil, da bi ves čas hodil z očmi na hrbtu. Še vedno verjamem, da nismo Belorusija ali Bližnji vzhod.
Zmage dosegate tudi kot kolektiv na RTV Slovenija. Odgovorna urednica Jadranka Rebernik, ki jo je imenovalo novo vodstvo nacionalne televizije, se ni strinjala z nastopom mandatarja Roberta Goloba po njegovi izvolitvi, a je Golob na koncu kljub temu bil v studiu.
Zjutraj na sestanku je operirala z argumentom, da je bil Golob v studiu že prejšnji teden. Tak urednik bi moral takoj leteti.
Prejšnji teden Golob ni bil še niti mandatarski kandidat.
Vsi vemo, kako diha ta odgovorna urednica in na kakšni misiji je. Očitno je bilo dovolj negodovanja v uredništvu, da se je potem odvilo drugače.
Pa v bistvu ni tak problem odgovorna urednica Jadranka Rebernik, ona pač ideološko vsiljuje pravila igre. Problem so nižja uredniška mesta, ki so bila izpolnjena pod tem vodstvom. Kolegice so se očitno odločile, da bodo sledile agendi uničevalcev javnega zavoda. Kot je rekel Marcel Štefančič: »So rekli, da ne bomo imeli Goloba. Ja, imeli bomo Goloba, in smo ga imeli.« Zakaj? Ker so imeli urednico z dovolj poguma in s hrbtenico. Zdaj pa gledamo lojalnost in upogibanje za lastne ugodnosti. V nobeni normalni državi na tem svetu se ne bi zgodilo, da bi odgovorni urednik samo pomislil, da novoizvoljenega premierja ne bi imeli v studiu.
Mislim pa, da če bilo obratno in bi zmagal Janša, bi mu znali odstopiti še dodaten ali ločen programski čas, kar se je ne nazadnje že zgodilo. Ko se Janša ni želel udeležiti Tarče z drugimi gosti, je pač brez težav takoj zatem dobil ločen prostor, da je lahko gospod tam razlagal svojo resnico.
Na normalni televiziji bi rekli: »Ne želite priti v oddajo, v redu, tudi prav.« Ne, mi smo namesto takega odgovora servilno pokleknili in zagotovili programski pas za gospoda, da je serviral svojo resnico. To je to. To je ta ideološka uzurpacija RTV Slo.
Razpoloženje na nacionalki je verjetno precej napeto?
Pod tem vodstvom so prosperirali oportunistični in upogljivi ljudje, ki so se zavestno ali naivno usedli v naročje propagandizma. Vse to, kar novinar ne sme biti. Lotevajo se šibkejših. Močnejše so odstranili, s šibkejšimi pa lahko manipulirajo in opletajo vse za končni cilj –podreditev ali uničenje javnega medija.
Reciva bobu bob. Pritiski na delo so obstajali že prej. Zakaj je zdaj drugače?
Na televiziji sem že trideset let, in vedno so bili pritiski. To, kar se dogaja zdaj, pa je masaker – polnokrvna razgradnja in uničenje, buldožiranje. Uničevanje avtonomije, kredibilnosti, ugleda, padec profesionalnih standardov.
Kaj takega se še ni nikoli dogajalo. Seveda so bili pritiski, bolj ali manj smo jih odbijali, a so neki profesionalni standardi ostajali. Zdaj ni nobenih standardov, oglejmo si le predvolilno soočanje, ki ga je vodil Igor Pirkovič. To je slika te televizije danes. Ampak ali je kdo od »generalnega vodstva« in »generalnega uredništva« to problematiziral? Ne, oni se zjutraj primejo za roke in si rečejo: »Super smo bili, gledanost je bila odlična.« Jaz pa pravim: Predvajajte erotični film, pa boste videli, kako dobro gledanost bomo imeli. Gledanost je merilo? Gledanost je lahko na nacionalni televiziji deloma merilo, ne more pa biti absolutno merilo. Mi imamo drugačno poslanstvo, nismo komercialni medij.
Bili ste tudi kritični do predsednika republike Boruta Pahorja, ki je verjetno s svojim molkom pripomogel k situaciji.
Očitno mora kaj vrniti. Gre za princip »nič ne vidim, nič ne slišim«, škljoc na Instagram. On je absolutno razvrednotil predsedniško funkcijo. Oglejmo si na primer italijanskega predsednika, ki se kritično oglasi, ko se napada medije, ko se jim jemlje avtonomija in kredibilnost. Jasna in glasna sporočila posreduje javnosti v primerih rasizma, nacionalizma, odnosa do beguncev … Naš predsednik države pa nam ponuja svoja fotodoživetja, medtem ko simpatizira z Janšo.
Kakšna pa je največja razlika med mandatom prve Janševe vlade (2004–2008), ko se je SDS prvič lotil nacionalne televizije, in iztekajočim se mandatom?
Takrat so očitno še imeli malce sramu, danes pa to delajo popolnoma brezsramno, ker vedo, da je to njihova zadnja priložnost. Še bodo opletali z repom. Oglejmo si samo to histerijo pri nastavljanju kadrov, prek katerih bodo še obvladovali podsisteme. Radiotelevizija Slovenija je le odtisek, karikatura dogajanja v državi. Posledice bomo čutili še dolgo, tako kot se je RTV po prvi eskapadi tedanje politično nastavljene dvojice še zelo dolgo zdravila.
Ali ni glavna razlika med novinarstvom in »novinarstvom« Nove24 ...
Propagandizmom.
..., da so v času levosredinskih vlad mediji, ki naj bi bili po očitkih Janše pristranski in levo-, če že ne popolno komunistično usmerjeni, razkrivali nepravilnosti levosredinskih vlad, medtem ko je Nova24 namenjena le diskreditaciji političnih nasprotnikov in hvaljenju SDS, lika ter dela Janeza Janše.
Absolutno. Vsi, tudi jaz sem objavljala takšne kritične zgodbe, in še naprej jih bomo. Robert Golob ne more imeti miru, ker je izpolnil pričakovanja ljudi, državljanov, ki so se skoraj plebiscitarno odločili, da je dovolj s starim režimom. Golob ne bo užival nobenih ugodnosti, oziroma vsaj ne bi jih smel uživati pri profesionalnih novinarjih. Če ga bodo on in njegovi »biksali«, bomo tam. Jaz bom tam.
Povejte mi, kateri novinar bi problematiziral poteze svojega zdravnika, ki je kandidiral kot župan, in to takoj po volitvah. Jaz sem šla k svojemu zdravniku in mu povedala: »Jaz sem novinarka, vi ste moj osebni zdravnik, poročala bom tudi o vas.« Rekla sem mu, da če ima kakšne zadržke, lahko v času njegovega mandata zamenjam osebnega zdravnika. Odgovoril je, da s tem nima nobenih težav.
Mogoče rabimo več takšnih.
Jaz pravim, da moraš v vseh situacijah ohraniti integriteto in profesionalnost – pod vsemi režimi, levi, desni, tistimi na pike ali na rožice. Sama ne zamolčim nobene teme, ker bi bila politično občutljiva. Teme se ne lotim le, če novinarsko ne stoji.
Na Radioteleviziji Slovenija sem zato na strani tistih, ki se borijo za profesionalne standarde in avtonomijo, čeprav želi vodstvo prikazati, da se borimo za plače. Vodstvo sicer zelo arogantno pristopa k pogajanjem ob stavki, sindikata, oziroma stavkovnih zahtev sploh ne jemlje resno.
Ker jim ni v interesu?
Seveda, ker se še vedno čutijo močne. Ta sila osi med generalnim direktorjem RTV Grahom Whatmoughom, predsednikom programskega sveta Gregorčičem in predsednikom nadzornega sveta Rončevićem. Z jasno zarisano politično akcijo. Ta zgodba se mora zaključiti z zahtevo sveta delavcev in sindikata za revizijo, in nato s kazenskimi ovadbami, če se bo izkazalo finančno in programsko uničenje RTV. Ker oni se gredo sistem »požgane zemlje«.
Zaposlene na RTV Slovenija je razburila tudi sprememba statuta, ki jo je sprejel nadzorni svet in po kateri se bosta prvi in drugi program razdelila na dve enoti oziroma bosta imeli ločeni uredništvi.
Noro, a premišljeno. Deli in vladaj. Zdaj imamo polarizacijo novinarjev. Kar je najbolj žalostno, je pa to, da so eni pač pristali na razgradnjo informativnega programa na »enki«. Najboljše stanje najverjetnejšega scenarija, kaj se bo dogajalo, je tisti famozni posnetek govora programskega svetnika Slavka Kmetiča, ko je na nekem dogodku javno povzel pogovor med sabo in odgovorno urednico informativnega programa, češ da Rebernikova ne najde novinarja, ki bi naredil Masleša »case«. Če pa bi že kdo, bi ga gotovo prikazal kot »good guya«. No, morda bodo pa zdaj, po 30. maju, v »svoji« ekipi našli koga, ki bo Maslešo »nabijal« za vsako ceno.
Kaj se bo zgodilo s tretjim programom?
Tretji program je čisto nepomemben. Tam bi po mojem mnenju itak moral biti samo parlamentarni program. Mene skrbi prvi informativni, ki diha na škrge oziroma je tik pred zlomom. Kronično primanjkuje novinarjev, ljudje en za drugim odhajajo, izgorevajo, so na dolgotrajnih bolniških in obolevajo. Hudo obolevajo, ne gre le za na primer dvodnevne migreno. Dogajajo se prefinjeni pritiski. V centrali v Ljubljani je nevzdržno. Tukaj v Kopru smo malce ločeni, vendar vsrkavamo to psihotično stanje.
Novih zaposlitev ne dovolijo, medtem ko brez težav zaposlijo 28 ljudi za novo oddajo Panorama in preuredijo »superdesk« s hladilnikom, snemajo spote in lepijo jumbo plakate. Po drugi strani pa ni denarja za mlajšega dežurnega. V Kopru deset let nismo zaposlili nobenega za polni delovni čas. Povprečna starost je 50 let, najmlajša v redakciji jih ima 40. Odšlo je šest ljudi, ne smemo nadomeščati. Regionalni centri so popolnoma podhranjeni. Na dopise, prošnje, poročila … regionalnih vodstev in urednikov generalni direktor sploh ne odgovarja.
Mandatar Robert Golob je že pred časom napovedal spremembe zakona o radioteleviziji Slovenije. Kako oblikovati sistem, da politika na primer ne bi imenovala večine svetnikov v programskem svetu?
Politike iz RTV se ne bo dalo nikoli odpraviti. To je strašanska utopija. Lahko da bo veliko bolje; da pa bi politika dvignila roke nad najpomembnejšim javnim medijem ...
Zakaj so se zdaj tako brutalno vkopali na RTV? Ker so pred nami še dvoje volitve v supervolilnem letu. Zavlačevali bodo, kolikor se bo dalo, pa če bo treba predlagati 16 referendumov in vlagati ustavne presoje.
Kako gledate na poročila Ukoma, v katerih naj bi direktor Uroš Urbanija, sicer prvi odgovorni urednik Nove24, dokazoval pristranskost novinarjev nacionalne televizije?
To so prosti spisi od Urbanije. On je v svojem ideološko obarvanem domišljijskem svetu in piše poročila. Naj jih piše, naj jih napiše milijon, da se bomo še norčevali. Kar je skrb vzbujajoče in žalostno, je, da jih vodstvo in uredniki jemljejo za relevantne. To je problem. Da se ob pripravi prispevkov sliši: »Joj, spet te bo Ukom vlačil po zobeh.«
Če bi mene Urbanija vlačil po zobeh, je to zame super kompliment. Priznati moram, da sem kar malo užaljena, da se še nisem znašla noter. Ker če se znajdeš v njegovih poročilih, pomeni, da si super novinar. (smeh)
Po hodnikih RTV se že dolgo šepeta, da bo Urbanija prevzel mesto direktorja TV Slovenijo.
Naj pride, bo samo še eden več, ki ga bo treba »nesti ven«. Naj gredo do konca in naj pokažejo vse. Posledica tega bo sicer uničenje, ampak naj se pokažejo v vsej svoji luči. Javnost ni neumna.
Stavka se nadaljuje, v kakšni obliki, se še pogovarjamo, seveda pa jo bo treba zaostriti. Na drugi strani je namreč neresno jemanje naših zahtev, ker si ta trenutek, kot rečeno, lahko to pač privoščijo.
Ko SDS lomasti po RTV Sloveniji, ji uredništva preostalih medijev sicer izkazujejo podporo, tudi s članki, a gre le za moralno podporo. Podobno je bilo, ko je Urbanija eno leto preprečeval financiranje STA, od katere so odvisni praktično vsi drugi mediji. Zadnja novinarska stavka je potekala daljnega leta 2004 na dan parlamentarnih volitev.
S podporo je tako, marsikdo se boji in se ne izpostavlja. To razumem, ljudje imajo otroke in položnice za plačati. Na zasebnem mediju, vemo, si lahko hitro na cesti. Je pa to tudi stvar egoizma, pragmatičnosti …
Stavka na RTV je odlično razkrila, kdo je kdo. Kdo si resno prizadeva v bitki za novinarski ceh, avtonomijo medija in profesionalne standarde in se je do konca izpostavil, kdo pa se je skril v mišjo luknjo, vzel ravno tisti dan dopust, delal od doma, ali pa denimo »zapakiral« oddajo, da se v napoved ni dalo več umestiti stavkovnega sporočila, in šel na dopust, potem pa se na dan stavke prikazal skoraj v prvi vrsti, a brez črne majčke. Strahopetno, oportunistično, zlizano. Kolaboranti pri meni uživajo samo prezir. Da v nesreči in stiski drugega vidiš priložnost zase, je vredno vsega obsojanja. In RTV je zdaj poln vojnega dobičkarstva, zapakiranega v floskule o »profesionalnem izzivu« in »reševanju razmer« ter »samo opravljamo svoje delo«. Če uporabim metaforo – pazniki, ki so odpirali plinske pipe v taboriščih, so tudi samo opravljali svoje delo.
