Čeprav je od objave razpisa minilo že sedem mesecev, ta še vedno ni zaključen. Nanj so se prijavili štirje kandidati. Poleg sedanjega vodje državnega odvetništva Groznika še dva višja državna odvetnika (Igor Kovačič in Simon Umek) ter Robert Marolt. Slednji je bil državni sekretar na ministrstvu za pravosodje v času prve Janševe vlade (ko je bil pravosodni minister Lovro Šturm), državni sekretar pa je bil tudi v času druge Janševe vlade, in sicer na notranjem ministrstvu, ki ga je vodil Vinko Gorenak.
ZAČUDENJE OB IZBIRI
Kako to, da razpis traja že več kot pol leta? Na pravosodno ministrstvo so novinarji Reporterja naslovili vprašanje, v kateri fazi je postopek in zakaj še ni zaključen. Pravijo, da je ministrstvo po opravljenem postopku v skladu z zakonom o državnem odvetništvu predlog za imenovanje generalnega državnega odvetnika prejšnji mesec posredovalo vladi.
Po besedah virov je minister za pravosodje Marjan Dikaučič med kandidati izbral sedanjega generalnega državnega odvetnika Groznika, kar je pri poznavalcih sprožilo nekaj začudenja. Groznika je namreč na predlog Cerarjeve vlade septembra 2016 na to mesto imenovala levosredinska koalicija v državnem zboru. S čim si je prislužil zaupanje sedanjega ministra za pravosodje? Dvomimo, da bi slednji predlagal nekoga, ki ne bi bil po volji premierja Janeza Janše.
TERJAJO VEČ DESET TISOČ EVROV
Morda si je Groznik pridobil zaupanje tudi zato, ker državno odvetništvo od vidnega protestnika zoper vlado, Jašo Jenulla, terja več deset tisoč evrov za stroške policije pri varovanju protestov. V eni zadevi so zoper Jenulla neposredno vložili odškodninsko tožbo, v dveh pa so mu poslali poziv k plačilu pred vložitvijo tožbe. Toda viri Reporterja menijo, da bo imelo državno odvetništvo na sodišču precej težav Jenullu dokazati tako vlogo organizatorja kot upravičenost višine stroškov ter vzročno zvezo glede domnevne škode. Nekaj je »ulično pravo« v stilu, »saj se ve«, drugo je dokazovanje.
V članku v Pravni praksi je Groznik zapisal, da je odločitev o vložitvi tožbe ali pravnega sredstva »tako ali tako še predmet neodvisne sodne presoje«. Drži, vendar kaj to pomeni za avtonomijo državnih odvetnikov? Kako naj nekdo zastopa zahtevek ali tožbo, če meni, da ni utemeljena? In kdo ga lahko k temu prisili?
OPRAVIČILO V OBLIKI ČLANKA
Potem ko so na te okoliščine opozorili pred nekaj tedni, je Groznik, kot kaže, sebi v opravičilo spisal članek v reviji Pravna praksa, v katerem »pojasnjuje vlogo državnega odvetništva«. Če strnemo: tudi če državni odvetnik recimo meni, da zahtevek v imenu države za povračilo stroškov zoper posameznika ni utemeljen, je v skladu s 16. členom zakona o državnem odvetništvu na koncu dolžan upoštevati stališče vlade. Iz tega se da razbrati, da se na državnem odvetništvu sicer niso strinjali z vložitvijo tožbe in zahtevkov zoper Jenulla, vendar je vlada pri tem vztrajala.
Konec koncev je imel Groznik, če meni, da so zahtevki zoper Jenulla neutemeljeni, vlada pa je pri tem vztrajala, možnost, da se svoji funkciji preprosto odpove. S tem vložitve tožbe morda ne bi preprečil, bi pa ravnal načelno in v zaščito ustave. Tako pa kaže, kot da želi ugajati vsem: Janševi vladi z denarnimi zahtevki zoper Jenulla, bodoči (najverjetnejši) Golobovi pa z opravičevanjem, da je tako pač moral ravnati. Vprašanje je tudi, ali imenovanje generalnega državnega odvetnika za šestletni mandat sploh spada med tekoče posle, ki naj bi jih opravljala vlada po državnozborskih volitvah.
