Jurij Juhant je tisti moški z nežno dušo in toplim nasmehom, ki na številnih posnetkih horjulskega zavetišča na Facebooku k sebi ljubeče stiska kužke in muce. Vsak njegov gib izraža predanost, ljubezen in sočutje do bitij, ki so pri njih našla zatočišče. Prav noben dan ne mine, da se ne bi pocrkljali, pravi in s pogledom ljubeče objame svojo kosmato četico.
Z lastnico zavetišča Horjul Polono Samec je že deset let pomemben steber horjulskega zavetišča, čeprav si pred tem ni predstavljal, da bo kdaj zapustil pisarniško službo. Ko je spoznal Polono, pa se mu je življenje obrnilo na glavo, se smeji. »Neizmerno sem hvaležen življenju, da sva se našla in sem stopil v ta svet. Polona je fascinanten človek visokih moralnih in etičnih načel; ne odstopa, kadar je prepričana, da ima prav. Poleg tega je neverjetna z živalmi, trdo dela in je željna svoje znanje predajati naprej. Takšnega mentorja si človek lahko samo želi. Kadar gre za dobro živali, je nepopustljiva in brezkompromisna – vzame jo za svojo, takoj ko postane horjulček. Imava zelo podobne poglede na življenje. Naučila me je nekaj zelo pomembnega, in sicer kako z žensko energijo, ženskimi čuti in čustvi reševati težave v zavetišču. Kako prideš naproti travmatiziranim živalim, da začutijo stabilno okolje, kjer jim bomo povrnili dostojanstvo in jih rehabilitirali, da bodo lahko našle nov dom.«
Horjul je družinsko zavetišče, saj Jurij in Polona z otrokoma tam tudi živita. To daje zavetišču večjo stabilnost, je prepričan Jurij. V skrb za živali vključujeta tudi svoja otroka, ki spremljata tako stiske in bolečine kot tudi vesele trenutke s horjulčki, le tiste najtežje primere, ko pridejo živali hudo mučene in poškodovane, jima prihranijo. »Pogovarjamo se tudi o smrti, ki je sestavni del življenja, vidita namreč, da kakšne živalce ni več med nami. Ko pride čas za evtanazijo zaradi bolezni ali starosti živali, s Polono praviva, da smo se do slovesa drug od drugega naučili vse, kar se je dalo, in da so to pač življenjske lekcije. Zahvaliva se jim za vse, kar so nas naučile, ostanejo pa nam lepi spomini, da smo drug drugemu polepšali življenje!«
Za pet minut v ledeno vodo
Delo je fizično in psihično naporno, vsak dan je izpostavljen težkim in čustveno napornim živalskim usodam, še bolj pa so včasih naporni ljudje, zato se je zelo pomembno pogovarjati in drug drugega dvigniti, kadar je hudo. »Sicer bi izgorel,« priznava. Vedrino ohranja tudi z veliko humorja, ki razkadi še tako temne oblake. Ima pa še tretji ventil, pravi. »Za od pet do deset minut se potopim v čeber ledene vode, potem pozabim na vse težave. Sicer pa, ko vse prespim, sam sebe prepričam, da bo vse v redu. Sicer te pa nobena literatura ne pripravi na to, kar te čaka v zavetišču.« Jurij mora energijo usmerjati tja, kjer se prizadevanja vidijo. »Če poskrbiš za urejenost na lokalnem področju, se bo poznalo tudi na širši ravni in bomo vsi napredovali pri skrbi za te čudovite živali, kužke in muce, ker so lumpe, maze, tigrčki, ki ti lahko res ogromno dajo!«
Še Bjork se je omehčal
Dan mu polepšajo veseli pogledi, mahajoči repki, zadovoljno predenje in kakšen moker pasji poljubček, ampak tisto, čemur se pa nikoli ne bi odrekel, je delo na terenu, pravi. »Večinoma imam dobre izkušnje, najditelji psov ali mačk sodelujejo, pomagajo, skupaj smo od jutra do večera. Če so se prej bali, kaj bo z mucami ali kužki, so potem veseli, ko vidijo, da bomo dobro poskrbeli zanje. To je zame ena najlepših nagrad! Vedno je kakšna žival v zavetišču, ki s svojim vedenjem izstopa, da si jo za vedno zapomniš. Tisti, ki ti povzročajo največ preglavic, so največja šola.« Spomni se Bjorka, psa, za katerega ni mogel nihče skrbeti, ko je bil njegov lastnik hospitaliziran. »Iskat sem ga šel na Jesenice, lovila sva se, bil je nezaupljiv, lajal je, se mi umikal, ampak sem vztrajal in ga na koncu ujel v zanko. Bil je zelo netipičen kuža. Večina se hitro odpre, pri njem pa smo čakali dva meseca, da se je počasi začel sproščati, navajati na rutino in je dojel, da je v varnem okolju. Vsakič, ko smo se mu približali, nas je nahrulil, bil je brez kondicije, zamaščen. Ampak smo ga uspeli omehčati. Zdaj mu pomenimo vse, je vesel, teče, druži se z drugimi psi,« je zadovoljen Jurij, ki je s sodelavci v imenu vseh horjulčkov iz srca hvaležen vsem, ki podpirajo njihovo delo. »Vsak dan sprejemam kot šolo, to bom delal, dokler bo šlo. Če bomo ugotovili, da ne gre, bomo kakšno občino izpustili, kakšno žival manj vzeli, da bomo še naprej lahko dobro skrbeli zanje.«
Luka Vrbančić, prostovoljec v brežiškem zavetišču
Luka, privlačen mlad moški, za katerim se verjetno ozre marsikakšna mladenka, pravi, da je svoje življenje posvetil psom. Lepo ga je gledati, kako se s svojimi štirimi kosmatinci igra nežno in hkrati razposajeno, kot z otroki, živali ga namreč obožujejo. Saj imam ljubico, se smeji, belgijsko ovčarko Zaro. »Zelo je posesivna, vse bi naredila, da bi mi ugajala. Me pa tudi najbolj ujezi, kadar mi uničuje pohištvo,« se smeji prostovoljec v brežiškem zavetišču za živali.
Čeprav so psi v njegovem življenju že več kot dvajset let, vse odkar je oče k družini pripeljal prvega psa, Bena, se je njegova ljubezen do njih poglobila, ko je začel zahajati v brežiško zavetišče. Po ločitvi pred štirimi leti in pozneje še razhodu z dekletom, s katerim sta skupaj delala v pasjem varstvu, se je znašel na tleh. Vseskozi je bil obkrožen s psi, potem pa naenkrat te tople pasje pozornosti ni bilo več. Še ko je bil poročen, je ženi večkrat dejal, da bi rad hodil pomagat v zavetišče, ampak takrat sta imela svoja dva psa in ni bilo časa. »Potem pa sem se neko jutro spomnil svoje želje in se odpravil. Tam so bile tri psičke in peljal sem jih na sprehod. Naslednji dan sem pomisli, da me gotovo čakajo, pa sem spet šel. Lepo mi je bilo. Spominjam se, da sem razmišljal, da bi tudi svoj zadnji dan na zemlji želel preživeti s tistimi tremi psičkami, samo da ne bi bile same.« Medtem ko je prej pogosto živel med oblaki, ga je delo v zavetišču, pravi, prizemljilo. »Našel sem, kar sem vse življenje iskal.« Svojo ljubezen razdaja bitjem, za katera ve, da ga nikoli ne bodo izigrala.
Pet razposajencev
Kar pet jih je našlo prostor pod njegovo streho. Pred časom je malo iz mesta kupil hišico s kar nekaj zemlje, kjer bo imel varstvo za pse. Pred kratkim je dal odpoved v bližnji pivnici, v kateri je delal zadnjega pol leta, saj bo čez mesec dni končno zaživela Ronova hišica, veselo pravi. Medtem ko sedimo v zimskem vrtu v hiši njegovih staršev, se zunaj na trati veselo preganjajo štirje psi in pripravijo pravo predstavo. Prepričamo se lahko, da mu ni nikoli dolgčas. Peti kuža, trinajstletna Šiva, pa je medtem v stanovanju, saj je vendar že gospa v letih, ki se ji ne da več preganjati z »mladimi mulci«. Belgijska ovčarka Zara je prva zavetiščarka, ki je pred dvema letoma našla prostor v njegovem srcu in domu. »Težko življenje je za njo, bila je tepena, zanemarjena, imeli so jo na kratki verigi, v zavetišče je prišla vsa shujšana in ranjena. Če je ne bom vzel, mi bo žal, sem si rekel, in zdaj veselo kroji moje dneve.« Malega mešančka Hudinija je sam ulovil, a mu je kuža dal precej vetra, preden se je sploh pustil ujeti. »Mislil sem, da ga bom oddal, pa sem ga na koncu oddal sebi,« se navihano smeji. Pred pol leta je čez mejo v Brežice pribežal begunček, še en belgijski ovčar Zeus. Nihče ga ni iskal. Ker je Luka začutil, kako zelo sta si podobna, se mu ni mogel odreči. »To je moj mali vesoljček,« pove in pogladi psa ter ga spusti v zimski vrt, saj je zelo radoveden kuža in najde vsako špranjo, skozi katero pobegne »pošnofat« svet. Ronu, ki je prišel zadnji, decembra, pa se žal ne smemo približati. Medtem ko sta z Lukom velika, zaupljiva prijatelja, so mnogi za tega nemškega ovčarja še vedno grožnja.
Ron
To je tisti kuža, ki je zaradi svoje žalostne zgodbe pred meseci polnil časopise. Leta je živel zanemarjen, na metrski verigi, med stroji in pločevino. Nihče se ni ukvarjal z njim. Bog ve, kaj se je dogajalo v njegovi glavi, ko je pred tremi leti močno pogrizel žensko, ko so ga slučajno spustili z verige. Začasno so ga odvzeli in namestili v zavetišču, dokler mu ne bi lastniki uredili bivališča, kot veleva zakon za nevarne pse. Direktor zavetišča je Luka opozoril, naj ne hodi k tako nevarnemu psu. »Ko sem se mu prvič približal z roko, bi mi še glavo odgriznil,« se spominja. Po dveh tednih pa se je sprostil, lahko je šel k njemu v boks, bil je povsem miren na povodcu, postala sta velika prijatelja in bila na dobri poti socializacije. A Rona so na žalost morali vrniti lastnikom, ki so le za silo uredili pogoje, kot jih veleva zakon, pravi Luka. Psa je hotel odkupiti, vendar mu ga niso hoteli prodati, ampak so ga še naprej mučili v neprimernih razmerah. Po dveh letih so ga inšpektorji spet našli zanemarjenega in ranjenega v blatu ter ga za vedno odvzeli. »V zavetišče je prišel s povsem praznim pogledom, v očeh se mu je videlo, da ne bi več dolgo zdržal. Skoraj dve leti se nisva videla, pa me je spoznal,« je vesel Luka. »Vsega sedem mesecev se poznava, a imam občutek, kot da sva skupaj vse življenje.« Če ne bi bilo Luka, bi ga po vsej verjetnosti evtanazirali, ker takšnega psa ne moreš oddati. Blizu dovoli samo še drugemu sprehajalcu v zavetišču, Lojzu, ter Aneji, veterinarski tehnici in Lukovi prijateljici, s katero bosta imela skupaj varstvo za pse. »Med nama je posebna vez, kot da sva se morala srečati,« pravi Luka, ki je bil vesel, da se je Ron dobro ujel s preostalimi kužki, ko ga je pripeljal domov.
Umirjeno življenje
S svojimi kosmatinci živi umirjeno. »V življenju sem dosti potoval, se zabaval, veliko doživel, zdaj pa potrebujem samo še mir in pse. Zelo sem nezahteven, nič drugega si ne želim.« Ko ga pobaramo, ali svojega življenja ne bi delil še s kakšno sorodno človeško dušo, se nasmehne, da je sicer svoj prostor pod soncem našel s svojimi psi. »Če se pa najde kakšna punca, ki ji bo takšno življenje ustrezalo, bo seveda super. Vendar jaz lahko nudim le doživetja v pravljični hišici s prijaznimi štirinožci, v kino, na večerje, zabave, na dopuste pa ne hodim, vse to sem že dal skozi,« se prijazno nasmehne.
