Novice Svet24

Nataša Juhnov

Romska skupnost, ki v Sloveniji šteje med 12 in 15 tisoč pripadniki, je osmega aprila svetovni dan Romov obeležila na osrednji prireditvi od svetovnem dnevu Romov v Murski Soboti, kjer je bil slavnostni govorec predsednik Borut Pahor. Ta je v nagovoru pozval k medsebojnem spoštovanju, ob tem pa še dejal, da bi rad videl, da bi se ključni problemi Romov reševali hitreje. Ti so namreč še vedno, tudi v letu 2022, vseprisotni.

Zgodovinske okoliščine

V pogovoru z Jožekom Horvatom - Mucem, predsednikom Zveze Romov Slovenije (ZRS), je ta opisal dinamiko spreminjajočega statusa romske skupnosti v Sloveniji. Če je ta včasih živela na marginah, so po Mucevih besedah obdobje tranzicije zaznamovali revolucionarni premiki. Romi so pri osamosvojitvi dosegli vpis v ustavo, četudi »le« kot etnična skupina in ne polnopravna manjšina, enakopravna Madžarom in Italijanom, predvsem pa so se Romi, kot opisuje Horvat, začeli dejavno pogovarjati z vsemi relevantnimi institucijami. Po pričevanjih dolgoletnega predsednika ZRS so po tem odločevalci živeli v zmotnem prepričanju, da »so naredili vse, kar je bilo treba«, do zmanjšanega angažmaja pa je prišlo tudi pri Romih.

Glede vloge različnih vlad pri napredku romske skupnosti Horvat ugotavlja, da je vsaka vlada naredila nekaj, a nobena dovolj. Na vprašanje, kdaj je sam čutil, da ima romska skupnost na vladni strani ustreznega sogovorca, Muc odgovarja, da verjetno v času vladavine Janeza Drnovška, saj da je ta najbolje razumeval problematiko. V času tokratne predvolilne kampanje pravi, da je seveda interesa med politiki za romske težave več, kot je je več tudi za vse ostale prebivalce, ki lahko dajo glas njihovim kandidatom. V tem predvolilnem času je bil Muc, na lastno presenečenje, sicer izpostavljen, da se je skupaj z delegacijo SAB udeležil potovanja v Sarajevo, za kar pravi, da je čista neresnica, nastala na zeljniku »novinarja« Bojana Požarja.

Viden napredek

Mediaspeed

Rahela Hojnik Kelenc, direktorica Ljudske univerze (LU) Lendava, ki ima za seboj dve desetletji aktivnega dela s tamkajšnjimi Romi, predvsem ženskami in otroci, poudarja zgodovinski vidik premikov v družbi. S pogledom petdeset let nazaj namreč lahko ugotovimo, da so bile tako rekoč vse romske ženske nepismene. Dejstvo, da danes, kot poudarja Hojnik Kelenčeva, otroci v njenem okolišu vsi po vrsti zaključujejo osnovno šolanje in nadaljujejo z izobraževanjem na srednjih šolah, ki jih tudi dokončajo, je uspeh že sam po sebi. Sploh pomembno vlogo pri razvoju otrok in emancipaciji ženska pa ima predšolska vzgoja, tako da se otroci v romskih naseljih z večinsko kulturo srečajo že od malih nog.

Dejavnik revščine

Pot prekmurskih Romov, četudi še vedno zahtevna, daje dober zgled, ki bi ga morali implementirati tudi drugod v Sloveniji, predvsem v jugovzhodnem delu, kjer so odnosi med večinskim prebivalstvom in Romi slabši. Pri razlagi, zakaj je tako, Muc poudarja, da v jugovzhodni Sloveniji še vedno nimajo pravih sogovornikov. »Romska problematika se na državni in lokalni ravni še vedno praviloma rešuje prek projektov, ne pa sistemsko,« sporoča Horvat, ki vztraja, da samo tako lahko postane reševanje položaja Romov neodvisno od politične volje posameznih vlad in razpisov. Muc na očitke, češ da Romi ne sprejemajo odgovornosti, ki izhajajo iz dodeljenih pravic, pravi, da je na državi, da ustvari pogoje za vse prebivalce, vključno z Romi, za dostojno življenje. Oba sogovorca poudarjata, da revščina, bolj kot vse kulturne razlike, determinira usodo Romov v Sloveniji.

Pomen izobraževanja

Hojnik Kelenčeva poudarja, da lahko samo z izobrazbo dosežemo večjo delovno aktivnost Romov, s čimer se lahko prekine »transgeneracijska revščina«. Iz svojih izkušenj prek dela z romskimi materami ugotavlja, da jih je, povsem normalno, strah, ko se ob določeni starosti poskušajo dodatno izobraževati. Na LU Lendava imajo zaposlene tri Rominje. »Pogovarjati se je treba s skupnostjo, ogromno truda je treba vložiti v komunikacijo.« Ta proces opolnomočenja opisuje Hojnik Kelenčeva.

Tudi Muc daje fokus na komunikacijo; novost, ki jo je na tem področju uvedla aktualna vlada, je bila Delovna skupina za obravnavo romske problematike, ki je bila dana v upravljanje Antonu Olaju, preden je dobil stolček na vrhu policije. Muc ugotavlja, da je ta skupina delovala na nižji ravni od Vladne komisije za zaščito romske skupnosti, ki je obstajala pred tem. Kot poudarja Muc, v ZRS menijo, da je vprašanje Romov takšno, da bi moralo biti zaupano enemu od ključnih ministrov, saj bi le tako lahko ustrezno naslavljali probleme.

Nedvomno slovenske Rome in slovensko družbo nasploh čaka še dolga pot do normalnega sobivanja, ki ga ne bodo zaznamovali razni predsodki. Največ, kar lahko vsi storijo pri tem, je pri najmlajših. Razne krivice, ki so se dogajale romskim otrokom, kot so bili prešolanje teh na šole s posebnimi potrebami ali oblikovanje segregiranih razredov, so vse bolj stvar preteklosti. To, da je Nejc Stojanović letos kot prvi Rom sploh v Mestni občini Novo mesto srednjo šolo končal oz. maturiral v rednem programu, je razlog za optimizem, a hkrati pokazatelj, kako veliko dela je še za postoriti, da dosežemo enakopravno družbo.