Šel je po nekdanjo ženo in njuno hčerko, nazaj pa je prišel brez njiju, a s prijateljevo družino.
Robert Mramor s Kozjanskega se je ob prvih vesteh, da se v državi, kjer živita njegova nekdanja partnerica in njuna hčerka, nekaj dogaja, zbal zanju. Vedel je, da ju mora čim prej spraviti na varno, vendar se je odločil, da bo to storil kar sam. Zadnji februarski konec tedna se je tako odpravil na skoraj dva tisoč kilometrov dolgo pot v Ukrajino, ne da bi vedel, ali bo sploh lahko dosegel cilj, mesto Krivi Rog. Namenoma ni razmišljal o nevarnostih, ki bi mu utegnile pretiti. »Ko imaš nekoga rad, ko ti nekdo pomeni vse na svetu, pač ne razmišljaš, kaj vse gre lahko narobe,« nam je povedal v pogovoru.
Ko je bivšo partnerico obvestil, da bo prišel, ga je od tega hotela odvrniti, češ da nima občutka, da se bo vojna res začela. »Ko pa se je zgodil prvi napad, prav v mestu, kjer živita, bombardirali so namreč tamkajšnje letališče in vojaško bazo, me je panična klicala, da sta se le odločili za odhod in naj pridem ponju. Najprej sem jima sicer svetoval, naj storita kot drugi, se evakuirata z vlakom ali avtobusom, ker da je zame prenevarno, če pridem. Najbolj sem se bal, da ne se ne bi mogli vrniti, pa tudi sicer so mi potovanje tja vsi odsvetovali.«
Premislila si je
Na poti večjih težav ni imel. Na madžarsko-ukrajinski meji so ga brez pomisleka spustili naprej, Ukrajinci pa so želeli vedeti, kam gre. Seznanili so ga, da vstopa na vojno območje in se morda ne bo mogel vrniti, vendar jim je dejal, da gre za njegovo družino in da bo tvegal. Opazoval je lahko dolgo kolono vozil iz nasprotne smeri, ko so ljudje, ki so se odločili zbežati, čakali na prestop meje.
Med premagovanjem razdalje se je na lastne oči srečal z vojno; videl je pogorele in od bombardiranja uničene objekte in avtomobile. Jasno mu je bilo, da je resno. Prometa ni bilo veliko, je opisoval razmere. Ves čas je doživljal kontrole. »Na vsakih 30 ali 40 kilometrov, ali pred naselji, so Ukrajinci postavili barikade, da bi preprečili vstop Rusom. No, tam so me preverjali. Načeloma ni bilo težav in so mi pustili, da nadaljujem pot.« Ko je po skoraj dva tisoč kilometrih in 24 urah vožnje prispel na cilj, mu je nekdanja žena sporočila presenetljivo novico, da ne želi zapustiti mesta, saj da je prenevarno, da so razstrelili nekaj avtomobilov, in bosta s hčerko raje ostali.
Potni list in orožje
Povedala mu je, da bosta raje izbrali vlak in tako odpotovali proti Poljski. Tam da ju lahko počaka. »Odločila se je in ni bilo druge, kot da to sprejmem. Nisem pa šel nazaj sam. Pridružila sta se mi žena mojega ukrajinskega prijatelja in njen sinček. Prosil me je, naj ju odpeljem na varno, on pa se je odpravil v vojno, borit. Tako smo se odpeljali nazaj v Slovenijo. Iz mesta smo lahko prišli. Na kontrolah so me ponovno spraševali, kdo sem in kdo sta ženska in otrok. Da bi se izognili sitnostim, sem jim rekel, da je to moja družina. Po poti je bilo vse več vojske. Bolj ko smo se bližali meji, več so od nas zahtevali na kontrolah; bolj so preverjali dokumente, nekateri so celo preiskali avtomobil. Sumili so, da sem Ukrajinec, ki bi rad zbežal iz države,« je opisal Robert.
Ob vrnitvi v Slovenijo so nameravali eno noč prespati v Ternopolu. A ravno ko so tja prispeli, so se oglasile sirene, ki so naznanjale nevarnost zračnega napada, zato so se odločili oditi iz kraja, na bolj varno. Našli so si drug hotel. Naslednje jutro je trojico čakala pot do meje z Romunijo. V kraju Črnovice so ugotovili, da je kolona za izstop iz države dolga več kot deset kilometrov, in tako so se odločili, da gredo raje proti Madžarski; mejo so prečkali na mejnem prehodu Mukačevo.
Rešil vsaj njiju
Ko so naposled le prispeli v varno Madžarsko, si Robert še ni oddahnil, saj sta bili njegova bivša žena in hčerka še vedno v Ukrajini, nekaj skrbi se je lahko otresla prijateljeva žena, od vsega hudega je kar zajokala. »Šele takrat se je zavedela, da je zapustila dom in moža, ki se je šel bojevat. Kar težko je bilo videti ta prizor,« pripoveduje Robert, zadovoljen, da če že ni uspel rešiti svoje družine, je lahko pomagal vsaj dragemu prijatelju. Ukrajinki s sinčkom je ponudi tudi streho nad glavo, njegovi prijatelji pa so zbrali veliko osnovnih potrebščin, da lahko zaživi.
Ocenjuje, da je misijo izpeljal še zadnji čas, »zdaj si ne bi več upal v Ukrajino«. Pričal je paniki, strahu med ljudmi, kako so se domačini povezovali in branili svoje domove, četudi z lovskimi puškami. »Je bilo kar intenzivno doživetje. Najbolj se me je dotaknilo, ko sem na meji srečeval avtobuse, polne žensk z otroki. To videti je bilo nekaj najtežjega. Mladina je hodila od avta do avta in prosila za hrano. Grozno,« čustveno opiše. Ima še nekaj prijateljev, ki ostajajo v vojnih razmerah v Ukrajini, in je še v stiku z njimi. Včasih mu pošljejo kakšno fotografijo ali posnetek dogajanja in – »ja, ti prikazujejo tudi grozljive reči, trupla«, je povedal.
