V besednjaku otrok tretje kulture beseda dom ne obstaja. »Ti otroci se ves čas premikajo med različnimi kulturami, večinoma so brez korenin in imajo drugačno identiteto ter drugače odraščajo. Ker obiskujejo mednarodne šole, običajno slabo govorijo jezik države, v kateri začasno bivajo, tudi stikov z domačini ne vzpostavijo. Čeprav imajo zelo širok svetovni nazor in nimajo predsodkov do barve kože in religij, ne poznajo niti kulture dežele, v kateri so dobili potni list. Nikamor in hkrati povsod pripadajo. So kulturni kameleoni z velikim jezikovnim in kulturnim bogastvom, hkrati pa zaznamovani s procesi žalovanja. Če moja sinova vprašate, kaj sta po narodnosti, rodila sta se na Danskem ter imata slovenski in danski potni list, se bosta včasih označila samo za Slovenca, drugič samo za Danca, ali pa bosta povedala, da sta oboje. Čeprav govorita oba jezika, se dogaja, ker si prevajata iz angleščine, da se čudno izražata.«
Od kod poimenovanje otroci tretje kulture?
Za prvo kulturo se šteje država, iz katere izvirajo starši, druga kultura je država, v katero so se preselili starši, tretja kultura pa pomeni način življenja otrok, ki nikamor zares ne sodijo, in prav to jih povezuje ter jim zagotavlja pripadnost.
Vi ste se na Dansko preselili leta 1995. V Köbenhavn ste prišli zaradi ljubezni in študija.
Moža sem spoznala v Ljubljani, ko je na fakulteti za družbene vede opravljal del magisterija. Na Danskem sem končala dva magisterija: komunikacije ter srečevanje kultur in jezikov. Oba študija sta mi pomagala, da lažje razumem, kako svet doživljata najina otroka.
Iz Danske ste se zaradi moževe službe v diplomaciji najprej preselili v Zagreb in tam bivali šest let, potem v Pariz, kjer ste še danes. Za sinova ste že od malega skrbno izbirali ustanove, kjer se bosta šolala, začenši s predšolsko vzgojo.
Mlajšega sva vpisala v danski vrtec, starejšega, ker v vrtcu niso imeli prostora, pa v predšolski oddelek britanske šole. Izkazalo se je, da je bila odločitev dobra, saj je prišel med vrstnike, katerih starši so bili tujci. Med njimi se je počutil dobro, saj so živeli podobno kot on.
Ko ste se leta 2007 iz Danske preselili v Zagreb, ste sinova vpisali v ameriško šolo. To je bila zanju posebna izkušnja.
Res je. Bila je zelo ameriška šola. Vse od opreme do knjig in šolskih potrebščin je bilo ameriško. Tudi učni načrt. V tej šoli je bil čisto poseben svet. Vanjo so hodili otroci tujih poslovnežev, politikov, advokatov, diplomatov, vrhunskih športnikov, estradnikov. Šolnina na tej šoli je visoka, okoli 20.000 evrov na otroka smo plačevali. Veliko Lukasovih in Leonovih sošolcev je imelo telesne stražarje, svoje šoferje, celo svoje kuharje. Ti otroci so se med seboj povezovali na čisto svoj način. Ko je Leon pri petih letih začel obiskovati vrtec v tej šoli, ni znal niti besedice angleško. In ko mu je enkrat eden od otrok nekaj rekel, se je začel smejati. Ko sem ga vprašala, kaj mu je otrok rekel, je povedal, da ne ve, ve pa, da je bilo nekaj smešnega. Kar nekako se je vklopil v nov jezik.
Ko ste se po šestih letih preselili v Pariz, je bilo za sinova kar težko, tudi zato, ker ste se preselili konec decembra.
Prvi izziv je bilo najti ustrezno šolo. V Parizu nimajo veliko mednarodnih šol, tiste, ki so, so pa zelo drage. Ker je bila v ameriški šoli šolnina 50.000 evrov na otroka, sva z možem iskala naprej. Na srečo sva našla britansko šolo s sprejemljivo šolnino. Nato smo začeli iskati še stanovanje, ki bi bilo blizu šole. Take selitve sploh niso preproste. Otroka pa sta morala dobesedno čez noč prekiniti odnose z vsem, kar sta imela v Zagrebu. Ni bilo več ljubljenih ljudi in krajev, kamor sta zahajala, nič več kluba, kjer sta trenirala, ne prijateljev, ki sta jih imela tam. Sredi šolskega leta sta prišla v povsem novo okolje, v razred neznanih otrok. Vse sta si morala začeti graditi na novo.
Take selitve so za otroke verjetno zelo naporne. So morda zato bolj nagnjeni k depresiji?
Niti ne. Ker se družijo samo z otroki, ki živijo podobno kot oni, o tem ne razmišljajo veliko. Sploh mlajši otroci se hitro prilagodijo. Gredo pa otroci ob takih selitvah čisto nezavedno skozi proces žalovanja. Dostikrat je to žalovanje za vsem, kar so izgubili, prikrito in udari ven šele v odrasli dobi. S temi problemi sem se precej ukvarjala in razvila kar nekaj tehnik, ki so jima pomagale. Ne da bi se prav dobro zavedala, sem že dolgo nazaj začutila, da bi bilo dobro, da bi naša družina nekje vrgla sidro. Izbrali smo Ljubljano, tu smo kupili stanovanje in sem se lahko vračamo. V Ljubljani živijo tudi moji starši, obe moji babici sta še živi. Pomembno se mi je zdelo, da otroka začutita neko pripadnost. Ko sta obiskovala britansko šolo v Parizu, smo v Ljubljano prihajali vsakih šest tednov, saj so imeli v šoli na šest tednov dva tedna počitnic. Fanta sta tako prihajala v okolje, kjer poznata jezik. Kultura pa jima vseeno ni bila blizu. V Sloveniji ju še vedno kdaj kdo čudno pogledata, ker po kosilu rečeta: »Hvala za hrane.« Na Danskem je namreč navada, da ne greš od mize, dokler se ne zahvališ za hrano: »Tak for mad.« Sklanjatev jima že ves čas dela probleme, saj si prevajata direktno iz angleščine. Ti otroci so kulturni kameleoni. Sinova ne vesta, kaj v določenem okolju pričakujejo od njiju, ampak početa to, kar počnemo doma. Čeprav že osem let živimo v Parizu, fanta nista postala del francoske kulture, tudi jezika ne znata dobro. Ko se je Lukas lani odločal, kje bi opravljal vozniški izpit, je izbral Berlin, v katerem je takrat študiral. Presodil je namreč, da mu nemščina bolj leži kot francoščina.
»Kadar ju ljudje sprašujejo, od kod sta, jih najprej vprašata, ali želijo dolgo ali kratko razlago. Jih zanima, kje je njun dom v tem trenutku, ali kje sta se rodila, kateri državi pripada njun potni list, ali pa morda to, v katerih krajih in državah sta doslejj živela, se šolala in v kateri državi imata največ prijateljev?«
Koliko jezikov govorita sinova?
Njun glavni jezik je angleščina. Sicer pa govorita tudi slovensko, dansko, hrvaško, nemško, francosko, italijansko in špansko.
V njuni šoli v Parizu ste ustanovili združenje staršev. Začeli ste tudi organizirati delavnice in predavanja o otrocih tretje kulture.
Z delavnicami in predavanji sem začela že v Zagrebu. V sodelovanju z direktorico ameriške šole sem začela delati s starši, ki so potrebovali podporo. Razložila sem jim, da z njihovimi otroki ni nič narobe in da je njihovo obnašanje povezano s fazami žalovanja ob pogostih selitvah. Čeprav sinova ne obiskujeta več britanske šole v Parizu, še vedno sodelujem z njo. Ravno te dni pripravljam mednarodni teden.
Delavnice prirejate tako za starše, otroke kot tudi za učitelje.
Z delavnicami ustvarjamo dobro podlago za vse, kar tak način življenja prinaša, hkrati pa otroke usposabljam, da bodo znali čim bolje premagovati izzive. Pomemben del njihovega življenja se ves čas odvija na kaki drugi lokaciji, običajno dogodki sovpadajo, tako da veliko pomembnih zamudijo. Njihovi prijatelji in družine so namreč razpršeni po vsem svetu. Ta njihova visoka mobilnost je sposobna ustvariti lepe in trdne prijateljske ter družinske vezi, sočasno pa jim prinaša tudi veliko bolečine.
Kako konkretno je videti življenje otrok tretje kulture?
Ker se ves čas premikajo med različnimi kulturnimi svetovi, se naučijo, da jih nekako prižigajo in ugašajo v sebi. Nekam pridejo in že morajo oditi. Moj starejši sin Lucas je šel predvčerajšnjim z vlakom v Chamonix na obisk k bivšemu sošolcu, po rodu Angležu. Včeraj sta skupaj odpotovala v Torino, kamor sta predlani hodila v šolo, obiskat še enega sošolca, ki je pol Francoz, pol Šved. Vsi trije so se potem odpeljali na letališče v Malpenso po Leona, ki je priletel iz Amsterdama. Zdaj bodo šli vsi skupaj za nekaj dni smučat v Chamonix. Potem se bosta fanta pripeljala k nama v Pariz. Ti otroci se namreč družijo tako, da se iščejo in dobivajo na različnih koncih sveta. Na tak način si izražajo pripadnost. Težko si je namreč ustvariti prijateljstva, če nikjer ne poženeš korenin. Tudi študij imajo razpršen po svetu. Lukas je po končani srednji šoli nadaljeval študij na univerzi École Supérieure de Commerce de Paris (ESC). Eno leto je študiral v Parizu, drugo leto v Torinu, tretje leto v Berlinu. Kam bo šel naprej, še ne ve. Leon, ki je bil tudi sprejet na ESC, pa se je odločil, da študij nadaljuje na Univerzi Amsterdam.
Kakšno prihodnost imajo ti otroci?
Ne glede na to, ali gre za poslovno, zasebno ali romantično zadevo, se bodo vedno odločili, da jo speljejo z nekom, ki živi enako kot oni. Ti otroci nikamor ne sodijo, so kot neka nova rasa. Si pa znajo med seboj pomagati in se podpirajo. Večinoma imajo velike probleme, ko odrastejo. Ker nimajo korenin, ne vedo, kam sploh spadajo, so zelo nemirni. Ta nemir jih vleče naprej po svetu. Meni kot mami je to težko sprejeti, saj ne vem, ali bosta sinova sploh ostala na isti celini kot midva z možem.
