Mnoge Slovenke, predvsem Štajerke in Korošice, ki imajo do oskrbovanca le dobro uro vožnje, so delo dobile na ustno priporočilo in na začetku nekatere med njimi delale nekaj časa na črno, nato pa so si uredile status samostojnega podjetnika. Slovenske negovalke imajo to prednost, da je tik za mejo ogromno slovenskih družin, tako se veliko lažje spopadajo z novim okoljem in uradnimi postopki kot Romunke, Bolgarke, Čehinje ali Madžarke, ki so nevešče jezika in večinoma prepuščene zaposlitvenim agencijam. Te aktivno nagovarjajo tudi na slovenskem trgu delovne sile, a pod oglasi se vedno najdejo komentarji že izkušenih negovalk, ki pozivajo svoje bodoče kolegice, naj trdo prigaranega denarja nikar ne odstopajo agencijam in naj gredo na svoje.
Slovaška negovalka, ki je prva leta od sedaj skupnih 20 let delala brez pogodbe, je lani za nemški spletni portal povedala, da imajo zaposlitvene agencije resnično moč ter da se polovico dela še vedno opravi na črno. Kljub temu da se položaj negovalkam v Avstriji izboljšuje, pa še nimajo toliko pravic kot v Švici, kjer so se negovalke organizirale v sindikat in imajo dodatno plačano delo preko urnika ter dodatek za pripravljenost (včasih je treba kakšno noč vstati tudi 12-krat). Agencije pa zaradi nižjih stroškov dela iščejo delovno silo v vedno revnejših državah. Zdaj to niso več Slovaška, Bolgarija in Romunija, temveč Ukrajina in Moldavija.
Pri osmih družinah
Naša sogovornica, ki seveda ne želi biti imenovana in jo bomo poimenovali Marta, sama nikoli ni delala preko agencije. V Avstrijo jo je zaneslo povsem slučajno, ko je ob izgubi dela klepetala z drugimi ženskami na lokalni izpostavi zavoda za zaposlovanje. Tam se je ena izmed njih na njeno tožbo, da je povsem brez denarja, da nujno potrebuje kakršnokoli delo in je pripravljena iti tudi v Avstrijo pobirat kumarice ali jagode, odzvala že naslednji dan. »Nujno so potrebovali enotedensko nadomeščanje negovalke, tako da sem praktično z danes na jutri spakirala in se odpeljala v Avstrijo – brez vsakršnega znanja nemščine. Tako nisem imela časa za pomisleke, dvome, skrbi ali strah. Mož je bil ob tem, da grem čez mejo, šokiran, jaz pa sem vedela, da moram.«
En teden dela in življenja pri oskrbovancu se je razvil v en mesec in družina jo je tako lepo sprejela, da je bila vsa prevzeta od pozitivnih čustev. »Nisem pričakovala takega toplega sprejema, počutila sem se kot član družine, kot da sem njihova hči. Ko sem šla z gospo, za katero sem skrbela, na prvi sprehod in so naju mimoidoči pozdravljali v slovenščini, pa mi je takoj postalo vse veliko lažje.«
V teh letih je zamenjala osem oskrbovancev, osem družin, osem prebivališč. »Povsod sem se poslovila, ko je starostnik umrl. Zraven vseh osmih sem bila, ko so umirali. Da, to mi je bilo dano. Še pred vsemi temi pa sem bila tudi ob smrtni postelji svoje mame in očeta. Smrt sprejemam kot del življenja.«
Hvaležnost v očeh
Hudo pa ji je bilo, ko je bila priča 14-dnevnemu umiranju. »Gospod se s tega sveta ni hotel posloviti, dokler se ni njegov sin vrnil s počitnic. Niso samo lepi trenutki, delo je v resnici zelo težko, treba je obračati bolnika, brisati izločke, veliko noči sem prebedela, tako da mi je enkrat zdravnik dejal, da sem videti slabše kot moja oskrbovanka. Tega dela res ne more opravljati vsak, ljudi moraš imeti rad, meni pa so bili starejši ljudje vedno ljubi. In največ šteje tista hvaležnost v njihovih očeh, ko te primejo za roko … Spomnim se gospe, ki je imela odprte rane na nogah, kakšna hvaležnost je žarela iz te duše,« pripoveduje Marta, ki si v prvih sedmih letih nege v Avstriji ni privoščila niti dneva dopusta. O njej se je razširil tako dober glas, da so jo že dan po smrti oskrbovanca klicali iz druge hiše.
Dajo denar, a ne vzamejo kmetije
Ko danes pogleda na svoje že desetletno bivanje v Avstriji, ji ni žal. »Mislim, da doma nisem imela nobene perspektive, pri 50 sem ostala brez redne zaposlitve, otrok nisem mogla finančno obremenjevati, to ne bi bilo pravično, Avstrija je bila moja edina rešitev in izhod. Prav sem se odločila. Verjetno se bom čez nekaj let, ko bom izpolnila pogoje za upokojitev, vrnila domov.«
Avstrija po izkušnjah Marte zelo dobro poskrbi za svoje starostnike – pove za kmeta, ki je bil upravičen le do 380 evrov pokojnine, pa mu je država doplačevala do vsote 1100 evrov na mesec. »Pa zaradi tega ni izgubil svoje kmetije. Avstrijski starostniki so večinoma doma, zanje skrbijo negovalke, oskrba v domovih za starejše občane je namreč draga – okoli 2000 evrov.«
V Avstriji, kjer negovalci bivajo pri oskrbovancu doma, torej imajo tako hrano kot prebivališče zastonj, lahko negovalka na domu po besedah naših sogovornic zasluži od 65 do 100 evrov na dan.
Finančni udarec
Druga sogovornica iz ene izmed koroških občin, recimo ji Ana, se je kot upokojenka pri dobrih 60 letih na delo v Avstrijo podala zato, ker jo je kot povzročiteljico prometne nesreče nekdo civilno tožil. Od kod naj človek potegne 13.000 evrov? Od kod naj vzame tako vsoto upokojenec?!
Ob takem nenadnem finančnem udarcu človek onemi. Nihče ni imun pred prometno nesrečo, nihče ne more reči, da ne bo že jutri povzročitelj. In da, ob tem lahko prejmeš civilno tožbo in si finančno ohromljen, kot je bila Ana. »Ni bilo časa za smiljenje sami sebi, vedela sem, da moram nekje ta denar zaslužiti. Pa sem se pozanimala preko znancev in šla v Avstrijo. Tam sem delala eno leto in pol, moja dnevna postavka je bila 50 evrov. Pri stari gospe sva se menjavali dve negovalki – en teden sem bila pri njej jaz, nato sem šla za en teden domov v Slovenijo in je prišla druga. Bilo je naporno, a sem zdržala. Gospa je bila Slovenka, prijazna, kuhala sem ji, delala družbo, ji pomagala pri hoji s hoduljico. S sodelavko negovalko sva bivali v svoji sobi, kupili so nama novo posteljo in jogi, kar sva znali ceniti. Človek se tako bolje počuti.«
Odškodnino za prometno nesrečo je Ana poravnala v dveh letih. Danes pravi, da ji je žal, da ni s trebuhom za kruhom šla v Avstrijo že v mlajših letih.
Iščejo tudi upokojenke
Negovalci na domu so zelo iskan kader ne samo v Avstriji, temveč tudi pri nas. Če niste iz zdravstvene stroke, bi morali za tako delo opraviti 120-urno poklicno kvalifikacijo, medtem ko sta naši sogovornici za starostnike v Avstriji na njihovih domovih lahko začeli skrbeti takoj. Medtem ko eden izmed slovenskih posrednikov dela v Avstriji za negovalca na domu pripiše, da je potreben strokovni izpit, pa agencija s sedežem v Celovcu, ki negovalce vabi v slovenskem in hrvaškem jeziku, strokovnega znanja ne omenja. Redno delo ponujajo tudi mlajšim in aktivnim upokojenkam.
V Avstriji, kjer negovalci bivajo pri oskrbovancu doma, torej imajo tako hrano kot prebivališče zastonj, lahko negovalka na domu po besedah naših sogovornic zasluži od 65 do 100 evrov na dan oziroma povprečno 1600 evrov (odšteti je treba še prispevke za socialno varstvo, če imate status samostojnega podjetnika – približno 2000 evrov na leto), pri nas pa je neto plača z malico, potnimi stroški in vsemi dodatki pod tisoč evri ali približno tisoč evrov.
Pomoč na domu v Sloveniji
Danica Hriberšek je zavod za oskrbo na domu v občini Lovrenc na Pohorju ustanovila pred dobrimi desetimi leti, potem ko je 20 let delala kot patronažna medicinska sestra v zdravstvenem domu in še sedem let kot koncesionarka. Je diplomirana medicinska sestra in magistrica javne uprave, ki vodi zavod in ob tem še vedno gre na teren k starostnikom, za katere uspešno ter skrbno ureja oskrbo na domu.
Prav ona nam je najbolj jasno razložila, kako priti do take oskrbe za naše ostarele starše. Vsak starejši ali kronično bolan državljan je upravičen do 20 ur pomoči na domu tedensko. Znesek v 50 odstotkih krije občina, preostalo plača uporabnik sam (oziroma njegovi svojci), ki pa ima možnost zaprositi za subvencijo na centru za socialno delo. Po poročilu Inštituta RS za socialno varstvo je v letu 2019 pomoč na domu v celoti krila le občina Odranci.
Cena pomoči na domu se potrdi enkrat na leto in je v Lovrencu na Pohorju štiri evre na uro v dopoldanskem času, popoldne 5,83 evra na uro in med vikendi ter prazniki 6,92 evra na uro. To pomeni, da občina Lovrenc na Pohorju krije skoraj 80 odstotkov stroškov.
Kot nam je povedala Danica Hriberšek, je njihova občina Lovrenc na Pohorju z nekaj več kot 3000 prebivalci do starejših zelo prijazna in zanje dobro poskrbi. A kljub trudu so potrebe tudi v njihovi občini izjemno velike in gre za gašenje požara. Nikakor pa skrb za starejše po državi ni enotno urejena – organizacija in dostopnost pomoči na domu za starejše se po občinah zelo razlikujeta.
Celodnevna oskrba ni mogoča
Če bi danes za svoje starše želeli več ur pomoči na domu – recimo za čas vaše službe in prevoza na delo (približno devet ur dnevno) – je v okviru trenutne ureditve ne morete dobiti. Kaj šele za 24 ur, kot je to urejeno v Avstriji. Slovenija tu stavi na svojce, ki pregorevajo v skrbi za starše (vedno daljša delovna doba!), in jim prihaja naproti zgolj z že omenjenimi 20 urami pomoči na domu. »Če vaš svojec potrebuje več oskrbe na domu, pa ga pri nas že napotimo v institucionalno varstvo. Za celodnevno oskrbo na domu pri nas ni pravne podlage, zato tako velike upe polagamo na zakon o dolgotrajni oskrbi,« razloži Danica.
So pa v njihovem zavodu izjemno prilagodljivi – tako recimo pomagajo svojcem starostnika, ki je v tako težkem obdobju, da ne more biti niti pet minut sam. »Takemu svojcu je treba priskočiti na pomoč, da lahko gre vsaj v lekarno. In v kako hišo krenemo na pomoč tudi trikrat na dan, če je treba.« Znajo se organizirati in razporediti ure tudi tako, da lahko gredo svojci vsaj enkrat na leto na dopust. Vse zato, ker vedo, kako pomembno je, da človek ostane čim dlje na svojem domu.
