Notranje ministrstvo trdi, da je Jaša Jenull organizator petkovih protestov, in mu je izstavilo račun za stroške – 2.250 evrov – ki naj bi jih policiji povzročil z domnevno organizacijo enega od lanskih shodov. Zaračunali so mu tudi »najem ograje«, to je prav tista ograja, ki jo oblast na Trgu republike tako pogosto, tako rada postavlja med sebe in ljudstvo. Mediji, ki ne vedo čisto dobro, kako bi ga imenovali, so medtem našli srednjo pot in ga poimenovali »prvi obraz petkovih protestov«. Sam pravi, da so protesti spontani, on je prepoznaven obraz postal bolj ali manj po naključju, zaradi svojega dela – kot diplomirani režiser se zadnje desetletje ukvarja predvsem z uličnim gledališčem.
Ko smo ga fotografirali za članek, na Trgu republike ni bilo nobene ograje, sta pa bila dva mimoidoča, pristopila sta in ga objela. Eden je potem z njim naredil selfi.
Si delate zapiske o stvareh, ki se zdaj dogajajo, da bo nekoč morda iz tega nastala knjiga?
Zdaj je vse še malo preblizu ... Ne pišem dnevnika z bojne črte, a bo, ko bomo, upajmo, po volitvah živeli v bolj demokratični družbi, prišel tudi čas za refleksijo. Zdaj živimo bolj iz tedna v teden. Predvsem bi bilo fino narediti razstavo vseh plakatov, transparentov ... Ena od stvari, ki me navdušujejo, je to, kako kreativno ljudje v teh težkih časih izražajo svoje nasprotovanje vladi – vsak teden naredijo nove plakate, slogane, kolaže, lutke, spletne objave ... Zanimivo bi bilo videti, koliko pozitivne ustvarjalnosti je nastalo sredi – objektivno gledano – težkih in represivnih časov.
Kako si predstavljate čas po volitvah 24. aprila?
Resnično upam, da se, kot pravijo Kitajci, v vsaki krizi skriva tudi priložnost. Zadnji dve leti bi nas morali naučiti, da se moramo vsi aktivirati in zavedati, da potrebujemo drugačno politiko – tako, ki bolj upošteva civilno družbo, človekove pravice, vladavino prava. Politiko, ki preko dialoga gradi svet prihodnosti, ta pa mora temeljiti na potrebah ljudi in okolja, ne pa na interesih kapitala, gospodarskih lobijev in posameznikov v strankah.
Pred volitvami bodo tem 138 zahtevam, ki ste jih predali, vsi kimali in rekli, ja, seveda – ampak kako zagotoviti, da bodo potem res držali obljubo?
Verjamem, da iniciativa Glas ljudstva – ki ima več kot sto pridruženih organizacij in več tisoč posameznikov po vsej Sloveniji, ki to podpirajo – ni stvar za enkratno uporabo. Naš cilj ni samo to, da se Janšo zamenja z nekom drugim, potem bo pa vse tako, kot je bilo pred njim, temveč res verjamemo, da mora biti civilna družba bolj aktivna. Tudi prihodnjim vladam bomo gledali pod prste in jih držali za besedo. Če ne bodo delali stvari, h katerim se bodo zavezali, bomo prav tako protestirali, prav tako bomo organizirali peticije, prav tako bomo na ulicah. Čas je, da se politiki začnejo dejansko »bati« ljudi – v pozitivnem smislu.
Že večkrat ste rekli, da se ta oblast boji ljudi. Ne v pozitivnem smislu.
Trenutna oblast se zelo boji aktivnih državljank in državljanov, to so pokazali nazadnje s tem, kako so zagradili Trg republike ob tiskovni konferenci, ko smo predajali zahteve Glasu ljudstva. Tega seveda ne bodo priznali, ker bi bili videti šibki, ampak vse te kazni, represija, konji, ograje, policijski psi, organizirani medijski napadi, žalitve, tožbe ..., vse to nakazuje, da si na vso moč prizadevajo utišati kakršnokoli kritiko. Vse uspešne tiranije delujejo tako; če pogledamo recimo Madžarsko ali Belorusijo, napadejo tiste, ki si upajo spregovoriti, in posledično večina obmolkne, ker se boji povratnih ukrepov oblasti. Da je za oblast to, kar počnemo, zelo moteče, dokazuje tudi, da z vsakim tednom iznajdejo kak nov način, s katerim nas neuspešno poskušajo utišati.
Kadar se pogovarjam z ljudmi o petkovih protestih, jih veliko reče, kakšen smisel pa ima sploh to? Nič se ne zgodi, vlada ne pade. Razložite tem ljudem, zakaj je pomembno hoditi ob petkih na Trg republike.
Nihče ne more vedeti, v kakšni državi bi danes živeli, če ne bi bilo več kot devetdesetih petkovih protestov. Pogovarjam se z ljudmi, ki delajo, na primer, na RTV Slovenija, v pravosodju, so zaposleni na ministrstvih, in se vsi iskreno zahvaljujejo, ne meni osebno, zahvaljujejo se nam protestnikom in vsem kritikom vlade, da smo aktivni in jih hrabrimo. Tako damo celotni Sloveniji vedeti, da nikoli ne bomo sprejeli življenja v diktaturi. Stvar ni izgubljena, ni edina možnost, da trpimo s sklonjenimi glavami in čakamo, da bodo prej ali slej prišli neki boljši časi, temveč je treba biti pogumen, aktiven in karseda glasen. Zdaj vidimo, da so tudi na RTV Slovenija novinarji, ki se kljub vsemu še vedno upirajo. Sodiščem niso uspeli »streti jajc« – celo ustavno sodišče je razveljavilo neustavne odloke vlade. Ljudje vsak teden pokažejo, da bodo, na primer, podprli in zaščitili žvižgače, kot je Ivan Gale, in vsakogar, ki se je pripravljen javno zoperstaviti korupciji in kršitvam zakonov. Protesti vsak teden sproti na ulici, na družbenih omrežjih in tudi v množičnih medijih opozorijo na najbolj škodljive poteze, ki jih je v preteklih dnevih izvedla vlada, materiala pa nam žal niti en teden ne zmanjka. Hkrati pa protesti dajejo pogum vsem odločevalcem, ki so se znašli pred odločitvijo – ali bom tiho in bom sprejel nekaj, kar se mi zdi neetično ali protizakonito, ali pa se bom temu skušal po najboljših močeh upreti. Mislim, da se ljudje upirajo in da bi bilo veliko huje, če ne bi nasprotovali, če ne bi bilo referenduma za vodo, Pravne mreže za varstvo demokracije, Centra za zaščito žvižgačev in drugih iniciativ, ki so nastale tudi kot posledica protestov. Zato še vedno velja: če vam ni vseeno, se vidimo v petek!
Zelo odločno se vedno uprete tudi pogostemu stavku »saj so vsi isti«.
To absolutno ni res in razširjanje tega stališča koristi samo stranki SDS, ki ima daleč najbolj fanatične privržence. Če se samo malo poglobimo, vidimo, da so že zdaj v parlamentu stranke, ki niso povezane z nobenim korupcijskim škandalom, stranke, ki so zahtevale odstop svojega poslanca zato, ker je vzel en sam sendvič. Po drugi strani pa strank v koaliciji sploh ne moti, da minister v njihovi vladi razlaga, kako so davki glupi in da bodo sodnikom trli jajca – tako da ne, nikakor niso vsi isti. Nekatere stranke bi iz Slovenije rade naredile davčno oazo za multinacionalke, druge pa se na vso moč borijo za zaščito delavcev. Tudi zunaj parlamenta imajo nekatere stranke zelo jasno oblikovane programe in načela, za katerimi stojijo. Mogoče je težko najti stranko, ki bi jo lahko stoodstotno podprli, a če pristanemo na to, da dvignemo roke in ne gremo volit, bodo stvari seveda šle samo še na slabše.
Kaj vas žene?
To je osebna odločitev – ko vidiš, da je nekaj narobe, da gre na slabše, da iz tedna v teden prihajajo nove afere, nova kratenja pravic, nove neustavne spremembe, se moraš odločiti, ali boš tiho obsedel na kavču ali pa boš naredil, kar je v tvoji moči, da se temu zoperstaviš. Veliko manj naporno mi je iti vsak petek na Trg republike, kot pa če bi samo sedel doma in preklinjal televizor. Nočem, da moji hčerki odraščata v totalitarni državi, in verjamem, da čisto vsak od nas s svojo aktivnostjo ali pasivnostjo vpliva na to.
Vprašanje, ki ga Jaši Jenullu nikoli ne pozabijo zastaviti: koliko glob se vam je že nabralo? »Niti nočem voditi natančne evidence, ker bi me to najbrž spravilo v slabo voljo, ampak zdaj je vseh glob, ki so mi bile izdane, že za nekje blizu 20.000 evrov.«
Kako zdržite vse pritiske?
Naporno je, seveda je težko. Nisem si mislil, da bo to toliko časa trajalo, da bo tako intenzivno, da bodo napadeni tudi člani moje družine in prijatelji, da bom izgubil več priložnosti za delo, da bodo strankarska glasila SDS napisala stotine člankov, posvečenih blatenju in hujskanju – a nekako mi prav to njihovo napadanje daje vedeti, da ima moje vztrajanje smisel. Bolj ko me napadajo, bolj mi je jasno, da če bi se zdaj umaknil ali obmolknil, bi bilo morda še huje, kot če se sploh nikoli ne bi oglasil. Zagotovo pa odštevam tedne do volitev. Veliko pomaga tudi to, da praktično vsak dan kakšen neznanec pristopi in mi reče, s tabo smo, vztrajaj.
Kadar vas aretirajo, so policisti korektni ali so vas kdaj udarili?
Policisti so različni. Nekateri so dali jasno vedeti in so tudi pokazali, da nočejo biti tam, da jim ni všeč, kar se dogaja. Nekateri bi lahko bili bolj nasilni, pa so se odločili, da raje stopijo korak nazaj. So pa seveda tudi taki, ki jim je očitno všeč občutek, da imajo čelado na glavi, ščit in lahko svoje veščine preskušajo na živih ljudeh. Ko so me prvič aretirali, so mi s t. i. »strokovnimi prijemi« čisto po nepotrebnem zvijali zapestje. Mogoče se ne sliši tako grozno, ampak gre za prijeme, namenjene temu, da z majhnim naporom povzročiš maksimalno bolečino in zraven nategneš vse zapestne vezi. Če zdaj to zapestje napačno obremenim, še vedno čutim posledice. Ampak to je, že spet, kolateralna škoda in ničesar ne obžalujem. Žal mi je le, da se nismo že takoj na začetku, ko so se prvič pojavile represivne kazni, pretirana uporaba sile in zlorabe pooblastil, povezali s pravniki in začeli to naslavljati tudi pravno.
Kakšne občutke imate do ljudi, ki vas preganjajo in vam delajo svinjarije?
V življenju se sicer trudim razumeti, da je vsak človek rezultat okolja, v katerem je odraščal. Prepričan sem, da so nekateri od teh ljudi v sebi zelo žalostni, nezadovoljni in zato potem udari na plan agresija. Po drugi strani pa pri tem, koliko si dovolijo nekateri, ki so plačani, da bi objektivno poročali o dejstvih ali opravljali strokovno funkcijo, kot je direktor Urada za komuniciranje, a si hkrati dovolijo biti tako manipulativni, tako žaljivi in sovražni, brez vsake etike in morale ..., pri teh si pa ne moreš kaj, da se ne bi veselil časa, ko bodo morali položiti račune za svoja dejanja.
Mislite, da jih bodo?
Prepričan sem, da bodo tako ali drugače prej ali slej soočeni s tem. Če ne po pravni poti, pa osebno, psihološko ... najbrž tudi karmično.
Vedno vztrajate v svoji miroljubni drži, ljudi na protestih pozivate, naj ne bodo nasilni, in tudi vi ne odgovarjate na provokacije – nekoč je med oddajanjem petkovih protestnih poročil pristopil neki pijanec in vas udaril, pa ste ostali popolnoma mirni.
Mogoče je razlog, zakaj sem se bolj izpostavil pri teh protestih – večkrat stopim pred mikrofon, naslovim policijo, protestnike ali provokatorje – ta, da se že več kot deset let ukvarjam z uličnim gledališčem in s projekti v javnem prostoru, kjer si zelo navajen, da se stvari ves čas spreminjajo, in moraš biti pripravljen na vse, kar se lahko zgodi. Lahko pride pijanec, naenkrat lahko pride policija ali pa jezen sosed in moraš znati v trenutku odreagirati. Ponavadi je najbolje, da ne odreagiraš konfliktno, temveč človeško. Te veščine, ki si jih pridobiš z izkušnjami, so potrebne tudi za to, da se izpelje nenasilen protest, izražanje javnega mnenja nenasilno tako, da se hkrati preda karseda jasno sporočilo.
Ali vi vidite svetlobo na koncu predora?
To je odvisno od nas samih, od vsakega posebej. Letos bomo imeli trikrat možnost, da ima, kot je zapisano v ustavi, »oblast ljudstvo«. Najprej bodo državnozborske, nato lokalne in predsedniške volitve. Resnično upam, da bomo vsi prebivalci Slovenije izkoristili to možnost in šli volit. Da bomo na podlagi konkretnih zavez strank glasovali za tiste, za katere se nam zdi, da bodo res delovale v interesu ljudi in okolja. V tem primeru sem prepričan, da se nam obeta korak k svetlejši prihodnosti.
