Novice Svet24

Osebni arhiv

Sindikati zdravstva in socialnega varstva ter zdravstvene nege so za petek, 16. februarja, napovedali stavko. Zanjo so se odločili, ker bi se skladno z novembra lani sklenjenim sporazumom med sindikati zdravstva in socialnega varstva ter vlado pogajanja morala nadaljevati najpozneje do 15. januarja, a se to ni zgodilo.

Po navedbah sindikatov je novembrski dvig plač povzročil nastanek plačnih nesorazmerij znotraj timov in namen nadaljevanja pogajanj je bila odprava teh nesorazmerij z dvigom plač tistim zaposlenim, ki v pogajanjih leta 2021 niso bili deležni dviga plač ali pa je bil ta dvig minimalen.

Minimalno povišanje plač, nad čemer so močno razočarane, so doživele tudi medicinske sestre oz. zdravstveni tehniki, ki predstavljajo kader s srednjo strokovno izobrazbo in opravljenima pripravništvom in strokovnim izpitom, zaposleni pa so na primarni, sekundarni in terciarni ravni zdravstvene dejavnosti. Med njimi je Simon Naglič, zdravstveni tehnik, zaposlen v ZD Slovenj Gradec, in sicer na Zdravstveni postaji Mislinja v ambulanti družinske medicine, ki je ob dvigu svoje plače presenečen, saj po novem prejema le 30 evrov več. Ne samo finančni vidik njegove službe, pač pa tudi obremenjenost, sta ga že napeljali k razmišljanju, da bi se zaposlil kje drugje. Zanimalo ga je tudi delo v Avstriji, kjer so plače na njegovem poklicnem področju občutno višje.

Kaj vse obsega vaše delo, torej delo zdravstvenega tehnika, medicinskega brata, v timu ambulante družinske medicine, ki jo sestavljata zdravnik, ki skrbi za okoli 2.000 pacientov, kolikor je slovensko povprečje, in vi?

Težko je našteti vse delovne naloge. Veliko jih je. Med njimi izvajanje triaže, postopka, s katerim določimo klinično prioriteto pacienta, njihovo sprejemanje, ko se zvrstijo v zdravnikovi ordinaciji, izdaja receptov, napotnic, vodenje kartotek, medicinske aktivnosti, kot so oskrba in prevezava ran, snemanje EKG, če jih naštejem le nekaj, odgovarjanje na elektronska pisma pacientov, sprejemanje njihovih telefonskih klicev in zdaj, odkar je korona, še vsaj dve dodatni zadolžitvi, ki sta izvajanje testiranja, s katerim dokazujemo okuženost s korono, in cepljenje proti covidu-19. Na zdravstvene domove je v koronačasu padlo še nekaj aktivnosti, ki jih sicer izvajajo bolnišnice. Tako na primer pacienti z bolečinami v križu, ki so jim na ortopediji odpovedali obravnavo, pridejo k nam, kjer jim vstavimo kanal, da prejmejo protibolečinsko terapijo v obliki infuzije. Tako imamo včasih v ordinaciji v štirih ločenih prostorih naenkrat štiri ljudi, ki so na protibolečinski terapiji.

Ste med mlajšimi v kolektivu?

Star sem malo čez trideset let, tako da, ja, sem. Sicer se je v zadnjem obdobju v našem ZD zgodilo nekaj kadrovskih prilivov z delovnimi silami iz vrst mladih, tako da nisem več med najmlajšimi. Kot zdravstveni tehnik tu delam že enajst let.

Kako poteka vaš delovni dan?

Tempo je hud, se je treba kar znati obrniti in spretno krmariti med zadolžitvami. Tako bom rekel: gre, vendar ne brez posledic. Pogosto se počutim izmučen, utrujen, tako da ko pridem domov z dela, včasih rabim kar nekaj časa, da se odklopim od službe in pridem k sebi. Je pa bolj psihično kot fizično naporno. Saj ta hip v zdravstvu ni osebe, ki ne bi bila preobremenjena, tako da, kar slišite, ko zaposleni v zdravstvu govorimo, da nam res ni enostavno, to vse drži. Pa jaz sem še mlad in imam morda malo več energije, zagona kot moji starejši kolegi. Oni verjetno še težje prenašajo vsakodnevne obremenitve. Zdaj je že dve leti, kar smo delavci v zdravstvu na robu svojih zmogljivosti. Saj naporno je bilo že prej, med epidemijo pa je šlo vse samo še na potenco.

Koliko pacientov na dan obravnavate?

V ambulanti družinske medicine, kjer delam, je okoli 2.000 pacientov. Zanje poskrbita ena zdravnica in en zdravstveni tehnik, torej jaz. To je ogromno. Na dan izpeljemo od 80 do 100 storitev. Številka, ki jo omenjam, predstavlja paciente, ki pridejo v ambulanto, ali jih obravnavamo prek telefona. Sem ne štejem tistih, ki pridejo na testiranje glede korone, ker to dejavnost, odkar je epidemija, poleg cepljenja tudi izvajamo. Vmes je treba delati s kartotekami, napotnicami, recepti, izvidi, preverjanjem PCT-pogoja in tako naprej. Kar se števila ambulantnih obravnav tiče, je to sicer približno enako kot iz časov pred covidom-19. Je pa močno naraslo število telefonskih posredovanj. Telefonskih pogovorov je tako na dan okoli 40 več kot pred epidemijo. Zvoni nam od sedmih zjutraj do druge ure popoldne neprenehoma. Saj se trudimo odgovarjati sproti, ampak ne gre. Želimo si, da bi zmogli, ampak ni mogoče. Saj nam ljudje tudi povedo, da niso zadovoljni, da nas ne dobijo. Včasih znajo svoji jezo in razočaranje tudi precej jasno pokazati.

V zdravstvenih zavodih je do zaposlenih zaznati vse več žaljive, agresivne in ogrožajoče komunikacije pacientov pa tudi njihovih svojcev. Kako je s tem pri vas?

Saj je razumljivo, da je tako, glede na zdravstveno situacijo, v kateri smo, in glede na njene posledice. Še največ težav imamo pri nas s PCT-pogojem. Ljudje nočejo sodelovati v tem postopku. Pravijo, da nimamo pristojnosti za preverjanje dokazil, ali so preboleli, cepljeni ali testirani. Včasih se iz njihovega negodovanja in naše vztrajnosti, da je izpolnjevanje PCT-pogoja pač nujno, razvijejo tudi trenja. Z zaskrbljenostjo ugotavljam, da z mano, ko preverjam PCT, vseeno ne grejo čez mejo v svoji komunikaciji in nejevolja ne eskalira, ampak če je pa na mestu za preverjanje PCT medicinska sestra, torej ženska, pa znajo sploh starejši moški pristopiti precej bolj nasilno in nad njo, fizično šibkejšo, uveljavljajo svojo moč. Včasih se kakšna neprijetna situacija razvije, ko nas ne dobijo po telefonu. Potem pridejo kar v ambulanto in se v živo hudujejo nad nami, češ da so čakalnic prazne, da zakaj se ne oglašamo, saj da nič ne delamo, v resnici pa je daleč od tega. Kakšnih hujših stvari, da bi morali posredovati prav varnostniki ali policisti, ni bilo. Včasih je kdo nesramen in odrezav po telefonu. Kliče nas že cel dan in nas ne dobi. Ko se le uspemo povezati, na nas najprej zlije svoj gnev, šele potem je na vrsti tisto, za kar nas je poklical. Sicer je načeloma komunikacija kulturna, uvidevna. Bolj zahtevne situacije rešujemo s pogovorom, umirjenostjo, razumevanjem. Jaz rad včasih še malo humorja vpletem, pa se ozračje razbremeni. Moram pa reči, da jaz prav posebej negativnih izkušenj, sicer od kolegov slišim vse sorte, na srečo nimam. V tej ambulanti sem že šest let in me pacienti, in jaz njih, dobro poznajo. Med nami se je ustvaril neki odnos, spoštovanje. Saj nas kdaj pokritizirajo, a načeloma ne z nesramnim tonom.

Veliko se vam je obljubljalo v zvezi z nedavnim dvigom plač. Ste s tem zadovoljni?

Zadovoljen s plačo ne morem biti. Sicer je vsaka plača boljše kot nič, ampak za delo, ki ga opravljam, ni dovolj. Če človek nima družine in kakšnih posebnih finančnih obveznosti, je z njo znosno, sicer pa ne. Če bi si zdaj omislil nakup stanovanja ali hiše, bi ugotovil, da verjetno nisem niti kreditno sposoben. Od dviga plač smo pričakovali precej, na koncu pa ostali razočarani. Moja plača se je zvišala za mizernih 30 evrov in tako tudi za vse moje ostale kolege z enako izobrazbo in delovnim mestom. Smo v 29. plačnem razredu, kar pomeni, da je naša plača okoli 800 evrov, brez potnih stroškov in malice.

Saj potem dobivate le malenkost več kot znaša minimalna plača.

Ja. Kdor nima dela, je na Zavodu za zaposlovanje. Od države prejme 400 evrov, mi, ki delamo 40 ur na teden in 168 ur na mesec, pa prejmemo samo od 200 do 300 evrov več kot oni. Ne pravim, da ne pomagajmo brezposelnim, seveda jim dajmo, še bolj, če se da, samo naj se pa hkrati odločevalci tudi vprašajo, kaj je narobe s številko, ki predstavlja našo plačo. Pričakovali smo višji dvig. To definitivno. Obljube so že bile take … Včasih me zaradi vsega prime, da bi zamenjal službo. Sem tudi že imel pogodbo na mizi, samo še podpis je manjkal. Nameraval sem se zaposliti v sosednji Avstriji, saj so tam plačani veliko bolje. Tam bi lahko bil negovalec, moj prihodek bi znašal 1500 evrov. Naj omenim še, da so tam veliko bolje plačane tudi medicinske sestre oz. zdravstveni tehniki. Njihova začetna plača je 2.300 EUR, je pa res, in to poudarjam, da morajo imeti nekoliko višjo izobrazbo, kot je to zahtevano pri nas, pa pogosto imajo 10-urni delovnik. No, na koncu se nisem odločil sprejeti dela v Avstriji, ker imam tu družino, pa vožnjam bi se izognil in še nekaj drugih razlogov je pretehtalo. Hkrati pa me zadržuje upanje, da bo kader v slovenskem zdravstvu kmalu bolj cenjen in da se bodo splošne razmere in pogoji za delo uredili. Zato podpiram stavko, napovedano za 16. februar.