Nuška Čakš Jager je dejala, da je po svetu, razen v Evropi, zaznati zmanjšanje števila novih primerov okužbe s sars-cov-2, a se na drugi strani predvsem v Združenih državah in Aziji še vedno povečuje smrtnost. Tudi v EU pa se bližamo že milijonu smrti, povezanih s covidom-19. V Evropi se ob tem povečuje tudi delež okužb med starejšimi, zaradi česar gre po njenih navedbah pričakovati tudi rast hospitalizacij. Je pa dodala, da je z vidika hospitalizacij med državami z visoko oziroma nizko precepljenostjo zaznati precejšnje razlike. Pod črto, omikron se po Evropi širi bliskovito, pritisk na bolnišnice je po njenih besedah še vedno velik, zelo pa se občuti tudi odsotnost zdravstvenih delavcev.
Čakš Jagrova se je nato osrečotočila na razmere v Sloveniji. Kot je pojasnila, 14-dnevno povprečje števila okuženih na 100.000 prebivalcev pri nas še vedno močno presega povprečje v Evropi. Viri okužbe so predvsem lokalni, lokacija okužbe pa je povečini neznana, saj okuženi s pristojnimi pogosto ne želijo sodelovati. Največje število novih okužb sicer beležijo v starostnih skupinah od 5 do 14 let, torej v šolah, in od 35 do 44 let, pri čemer se v šolski populaciji delež okuženih še vedno nekoliko povečuje.
Večina asimptomatskih
So pa na drugi strani podatki iz domov za starejše vzpodbudni. Sicer beležijo kar precejšnje povečanje števila okuženih, a gre za popolnoma asimptomatske okužbe. Kot je pojasnila, v nekaterih domovih niti ne bi vedeli, da je vanje vdrl virus, če se ne bi kakšen od stanovalcev testiral med obiskom bolnišnice. Slednje po njenih besedah kaže, da je bilo cepljenje starostnikov v teh domovih uspešno, kar je razvidno tudi iz podatkov o smrtnosti. Število se sicer povečuje, a je poudarila, da je treba vzeti v obzir tudi dejstvo, da gre pogosto za starostnike z veliko pridruženimi bolezni.
Previdnost
Glede napovedi Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), da Evropo čaka skorajšnji konec epidemije, Čakš Jagrova ostaja previdna. Priznala je, da na to kažejo matematični modeli, da beležimo manjše število potrjenih primerov in da upajo, da se bližamo boljšemu scenariju, a je hkrati poudarila, da je v vse izračune težko vključiti potencialno »obnašanje virusa. Nihče ne ve, kaj bo virus naredil, kako bo naredil in kdaj bo naredil.« Z vidika samega upanja, predvidevanj in matematičnih modelov se po njenih navedbah verjetno že bližamo koncu, a da je treba s strokovnega vidika te scenarije jemati nekoliko drugače, in sicer s pripravo na možnost, da nas preseneti še kaj novega, »česar si niti slučajno ne želimo,« oziroma na to, kako bi »ob zmanjševanju to strategijo izstopanja iz ukrepov in prehoda v normalno življenje tudi lahko izpeljali.« Čakša Jagrova tako po lastnih besedah ostaja nekoliko zadržana: »Spoštujem ta virus, ki nam je pripravil že zelo zelo veliko presenečenj, z upanjem, da bo vendarle tako, kot navaja WHO in še marsikdo drug.«
