Dogajanje v Hiši Franko v Kobaridu, kjer omenjena ustvarja, je namreč posnel in ga delil na družbenih omrežjih.
Tako je v malo več kot dvominutnem filmčku mogoče videti jedi, ki so jima jih pripravili, a – pomembno – še nekaj drugega ... Njune komentarje, ki so na trenutke zveneli posmehljivo, vzvišeno, zaničevalno. Okej, si mislim: radijski voditelj je tudi sicer poznan kot zajebant. Nihče mu norčavosti, niti posebno črnega humorja na potenco, ne zameri. Bi morala tudi ta posnetek vzeti kot le »nekaj« iz te serije? Mogoče. Vendar mi je bil težje prebavljiv kot druge njegove norčije. No, najtežje sem sicer sprejela komentarje, ki so se zvrstili ob voditeljevi kulinarični recenziji.
Po vrsti. »S prijateljico sva šla jest v najdražjo slovensko restavracijo, k Ani Roš, z dvema Michelinovima zvezdicama, in za dva plačala 688 evrov,« je na začetku posnetka oznanil radijec. Nadalje je mogoče videti, kaj sta dobila postreženo, in njuno soočanje s hrano. Podrobneje sta jo proučila z vidom in drugimi čuti, sledili so komentarji. Če povzamem: njuno ravnanje z jedmi, ki so prišle iz kuhinje svetovno priznane kulinarične mojstrice, je bilo nespoštljivo.
»Janez Janša jo je najel, da mu skuha, reci piši, slavnostni obed za poročni dan, ko sta si z Urško Bačovnik rekla da.«
Tudi če bi tako s hrano ravnal kdorkoli drug, v katerikoli drugi gostilni, bi dejala enako. Tudi če bi na tak način nekdo jedel pri meni doma, bi … No, ne bi mu dovolila, da se tako obnaša. Že otroci v vrtcu se učijo ravnanja s hrano. Se pogovarjajo o tem, da je to energija; da je zanjo, da jo imamo, treba zaslužiti; pa tudi, da se je nekdo moral zelo potruditi, da imajo oni poln krožnik.
Upam, da vsi razumemo, zakaj so v Hiši Franko cene, videz in količina jedi, na kar so leteli glavni očitki v komentarjih na video, takšni, kakršni so. O tem nimam kaj razpravljati. Pika. Vsak človek, ki je splošno razgledan, z dojemanjem tega ne bo imel težav. Tako da so opazke tipa »od tu greš domov lačen«, »zakaj bi za to plačal skoraj 700 evrov«, »kakšna hrana sploh je to«, »Ana Roš, pohlevnica« nepotrebne, a hkrati razumljive. Ne pravim, da se radijec uvršča med te, rekla bi celo, da mu je povsem jasno, zakaj je bil Roševi in zakaj je ustvaril tak film ter ga »vrgel« v javnost.
Verjetno še najbolj zaradi klikov. Kot medijska osebnost, ki ji priljubljenost in cena rasteta, bolj ko je opazen, je jasno, da išče klike in všečke, ker ima od tega korist. Kakor vsak, s katerim poslovno sodeluje. Tako pač je v svetu influencerjev, vplivnežev. Splošna razgledanost je tudi, da razumemo, kako deluje ta svet. Še vedno pa nisem za to, da lastni uspeh gradiš z blatenjem oziroma norčevanjem iz nekoga drugega.
Od izvornega videa pa do vseh komentarjev v zvezi z njim me še najbolj žalosti, kar je rekel aktualni minister za notranje zadeve Aleš Hojs. »K sreči imamo izbiro in k takim oderuhom ne hodimo. Sicer pa bi bil račun lahko tud dvakrat višji, pa to ne bi bil fažizem, saj gospa redno blati @vladaRS,« je zapisal na Twitterju.
Namesto da bi ključni obrazi politike opevali Roševo, njene dosežke in uspehe v kulinariki, njen prispevek k prepoznavnosti Slovenije, kar je preraslo že v ambasadorstvo države, jo zmerjajo in kritizirajo. Medtem pa k Posočanki prihajajo, jo k sebi vabijo in podpirajo predsedniki in predstavniki vlad drugih držav ter drugi pomembneži. Hkrati pa, kakšna dvoličnost: kritiki Roševo v resnici globoko cenijo, kar kažejo s tem, ko jo izbirajo za kuharico ob najpomembnejših dneh svojega življenja (samo pokazati tega ne smejo, kar pa je že zgodba, za kdaj drugič). Tako se večkrat znajdejo v njeni gostilni ali pa jo najamejo, kot jo je najel premier Janez Janša, da mu je skuhala, reci piši, slavnostni obed za poročni dan, ko sta si z Urško Bačovnik rekla da …
Polona Krušec, novinarka
polona.krusec@svet24.si
