Metka se je rodila leta 1916 v Dolenjih Lazih pri Ribnici. Kot mlado dekle si je kruh služila kot varuška pri ugledni družini v Ljubljani, tam jo je zasnubil pek Fink, družina pa se je pred vojno preselila v Kočevje. Kmalu po rojstvu sina je mož padel v napadu Nemcev na Kočevje. Njo in sestro Ivanko, ki je prav tako ostala brez moža, je prehranilo mleko krave. Vdovi, Metka je štela le 27 pomladi, sta živeli skupaj, po vojni se je zaposlila v bližnjem rudniku rjavega premoga.
Edina ženska
Začela je na dnevnem kopu, potem je prala in sušila pesek za stroje. Včasih je pospravljala in pripravljala malice. Za tri leta so ji dodelili celo težke vagone. Bila je edina ženska, ki jih je rinila tako kot moški. »Ni kaj, dobro sem služila, a so se dedci dvignili, na sestanku je nekdo zinil, češ, baba ne more več zaslužiti kot mi. Nevoščljivost, da dol padeš. Ni zaleglo, še naprej so se pritoževali, jaz pa sem, ja, da bil mir v rudniku, odnehala,« je tekoče in zbrano pripovedovala ob praznovanju enega izmed rojstnih dni. Ni bila prepričana, da dobro sliši, zato je zavrnila delovno mesto v telefonski centrali, tudi da bi šla za preddelavca na rampi, je zaradi dvoizmenskega dela odklonila. Šele ko se je upokojila, so ugotovili, da je imela okvaro hrbtenice.
Praprababica
V skupnem gospodinjstvu je s sestro živela do leta 1972, ko je sin, ki je umrl 1992, začel graditi hišo. V njej je imela lepo urejen kotiček, ki ga je grela ljubezen snahe, vnukov, pravnukov in prapravnukov. »O, ja, kaj bi jaz brez njih, včasih jih dolgočasim z deljenjem nasvetov za dolgo življenje. Takole jaz pravim: človek mora biti vedno dobrikav, vse mora jesti od kraja pa delati mora, dokler lahko. Cigarete proč, kozarček rujnega po kosilu pa obvezno. To paše, pa korist še naredi. Pri delu lahko spijete več, kdor ga nese. Ivana mi je v rudniku dejala: Zlij ga, saj ob kofetku ne boš mogla dvigovati tovora. Žganje ima zdravilno moč, še posebej zjutraj, da ogreje in pobije tisto nadlego v trebuhu. A pri teh rečeh je treba biti previden,« je bil Metkin nasvet. Spomnila se je tudi nasveta zdravnika Oražma iz Ribnice, ki ji je dejal, da so za dolgo življenje najboljše »arcnije« dobra volja, sploh pa volja. Zmernost je priporočljiva v vsem, delo vedno koristi in razumevanje med najbližjimi prav tako.
»Ja, tole vam bom povedala. Enkrat sredi poletja predlani sem z levico tako odločno mahnila, da me je ob udarcu kar streslo. Ni bilo druge, morala sem v bolnišnico v Novo mesto. Tako lepo so me sprejeli! Ko sem jim povedala, da sem že zdavnaj obrnila stotico, so mi v navdušenju kar zaploskali. Veste, pa še na toplo posteljo so me položili in mi dali pomirjevala. Po osmih urah sem že lahko šla domov, zdravnice in osebja kar ne morem prehvaliti,« je pripovedovala ob enem naših zadnjih obiskov. Do zadnjega je jemala le troje zdravil, za pritisk in redčenje krvi, vse bolečine je zdravila zgolj z »žavbami«, poškodbe pa z obkladki – s slano vodo in čaji.
Korajža šteje
Med drobci svojega življenja je razkrila, da se je vsak dan za »vzdrževanje razuma« sprehajala po vasi, v jutranjih in večernih urah pa je obvezno potelovadila. Zadnja leta tako, da se je oprijela za rob mize, se dvignila na prste, upognila kolena in naredila nekaj odklonov z nogami.
Korajža jo je nesla vse do decembra lani, ko je bila – sicer šele tretjič v življenju – sprejeta v bolnišnico. Na dan, preden je za vedno zaprla oči, je snahi Valči, s katero je živela 60 let, iz postelje oznanila, da se bliža ura slovesa. V soboto so jo pokopali v družinskemu grobu v Klinji vasi.
