Mario Fafangel je eden redkih, ki so v imenu stroke in vlade pojasnjevali ukrepe za obvladovanje epidemije in hkrati uspeli ohraniti zaupanje najširšega kroga ljudi. Morda tudi na račun tega, da so ga, potem ko je javno izrazil nestrinjanje z nekaterimi nepriljubljenimi ukrepi, iz javnosti umaknili in ga ob razmahu omikrona spet poklicali. Z njim smo se pogovarjali o tem, ali so ukrepi, ki nas omejujejo že dve leti, še smiselni, kdaj bi se jih lahko znebili, se bodo vrnili in kakšno bo življenje po omikronu.
Številke, ki ponazarjajo epidemijo, so te dni so visoke. Za marsikoga strašljive. Ali ob tako razširjeni okužbi vemo, kje na krivulji epidemije se nahajamo? Ali zaznavamo dovolj primerov, da vemo, ali smo dosegli vrh, ali se ta skriva nad navideznim platojem?
Vemo, kje smo. Novica dneva sicer ne bi smelo biti število okužb, in ali imamo nov rekord ali ne, novica dneva bi moralo biti, kaj se dogaja v bolnišnicah. To je dejstvo pri omikronu. To je trend, ki strokovne kroge najbolj zanima. Zasluge, da kljub poplavi primerov okužb še lahko sledimo razvoju epidemije, gredo nemogočim naporom kolegov v zdravstvu in tudi zunaj tega: laboratorijem, vstopnim točkam za jemanje brisov, celotnemu sistemu. Ni vrtoglavo le število pozitivnih primerov, ampak tudi število testov. Laboratoriji, ki delujejo v ekstremnih razmerah, nam kljub vsemu še vedno omogočajo, da epidemiologi nismo »slepi«. Vemo, kakšno je stanje, in narejen je tudi načrt, da bi epidemiji lahko sledili tudi v prihodnje.
Zakaj nas še vedno zanima testiranje? Videti je, da nas je omikron preplavil. Celo nekateri zdravniki zdaj pozivajo, naj raje preidemo na sistem: »doma ostani le, če si bolan«.
Zanima nas zato, ker želimo videti obliko tega vala, v upanju, da bo v skladu z bolj optimističnimi projekcijami: hiter dvig, vrh in nato tudi hiter upad. Če bi bile kapacitete testiranja presežene, bi se res lahko izrisal nek fiktiven, imaginarni plato, in potem padec, kar bi pomenilo, da bi bil vrh nekoliko višje, kot smo ga zaznali, ampak bi še vedno imeli dobro sliko. In zakaj nas to zanima?
Zanima nas zaradi tranzicije vnaprej. Veliko se bomo naučili v naslednjih sedmih do štirinajstih dneh o tem, kakšen je vpliv tega vala na hospitalizacije in presežne smrti, in iz tega dobimo skoraj popolno predstavo, kar pomeni omikron v Sloveniji; na podlagi teh ugotovitev bomo lahko prilagajali pristope. Zato ne želimo biti slepi in zato s strani epidemiološke stroke veje neskončna hvaležnost celemu sistemu, ki je vpet v izvajanje testiranj. Seveda s testiranjem tudi izključujemo okužene osebe in verige prenosov.
Če uspemo ustvariti celostno sliko zdaj in videti, da je kljub nemogočemu vrhu delež tistih, ki potrebujejo hospitalizacijo, zmanjšan in posledično tudi breme zdravstvenega sistema, se lahko pogovarjamo o drugačnih pristopih k testiranju in širše. Ampak za naslednji val. Mogoče tako kot pri gripi: da bo testiranje namenjeno zgolj tistim, ki imajo zdravstvene težave in je to zanje klinično pomembno. Z vidika spremljanja pa se lahko preide v neki način mrežnega (sentinel) spremljanja, kakor ga izvajamo pri gripi. Po domače povedano: spremljamo nekaj ambulant, ki delujejo kot vzorec, na podlagi katerega sklepamo, koliko je gripe v populaciji. In taki pristopi bodo smiselni, če bo šel omikron po poti, za katero upamo, da jo bo ubral. In seveda če ne bo novih presenečenj.
Po deležu pozitivnih testov smo spet v samem svetovnem vrhu. Kaj nam to pove?
Ničesar. Redki so epidemiologi, ki jih boste slišali interpretirati to številko. Ker je bila vedno bolj zapleten podatek, kot si predstavljamo, in ni jasen kazalnik, ali je situacija boljša ali slabša. Zdaj pa sploh ne, ker se PCR pri nas uporablja kot potrditev pozitivnih hitrih testov. Delež pozitivnih sunkovito raste, ker smo spremenili sistem testiranja. Torej, najprej greš na hitri antigenski test (HAGT), in če si pozitiven, opraviš PCR, zaradi česar nato raste delež pozitivnih. A teh deležev ne gre primerjati s tistimi izpred nekaj tednov.
Otroke smo na primer v obdobjih, ko še niso zbolevali, izgnali iz šol, zdaj, v obdobju omikrona, ko množično zbolevajo, pa gre razred v karanteno le ob 30 odstotkih pozitivnih primerov v razredu?
Pristop v vzgoji in izobraževanju je kompleksna zadeva, ki sloni na tem, da je odprtost šol prioriteta. Idealno bi bilo, da bi to uvajali v mirnejšem obdobju, vendar poskušamo v danih razmerah otrokom omogočiti, kar jim je bilo predlani in lani odvzeto in je izjemnega pomena. Ob tem pa moramo sprejeti tudi določeno tveganje. Zdi se, kot da je celoten fokus na 30 odstotkih, a je to pravzaprav le zadnje varovalo. Poudarek in pozornost je v resnici na orodjih, preden dosežemo 30 odstotkov: samotestiranje, zračenje, mehurčki in drugi ukrepi, ki jih izvajajo v šolah in omogočajo varno šolsko okolje.
Predlog epidemiologov sicer v celoti ni bil realiziran na podlagi podanega mnenja, za katero smo bili zaprošeni, a vseeno služi kot strokovna osnova. Ponavljam, poudarek je na varnem šolskem okolju in omogočati otrokom čim bolj kakovosten potek izobraževanja ter druženja z vrstniki. Če se pojavi več okužb v razredu, pa se vključi varovalka napotitve celotnega oddelka v karanteno, ob dosegu 30 odstotkov okuženih v razredu v zadnjih 14 dneh. Prioriteta je šolstvo, šele potem lahko razmišljamo o gospodarstvu in drugih področjih.
Veliko je govora o nelogičnostih med ukrepi. Nenazadnje tudi o zadnjem krajšanju izolacij med največjim razmahom epidemije. Zdi se, da pri snovanju teh epidemiologi niste najbolj slišani?
Žal mi je, da se je v javnosti ustvaril tak vtis. Ne gre za boj med epidemiologi in infektologi, so pa naša delovna področja jasno opredeljena. In neradi drug drugemu skačemo v zelje. Če me sprašujete o izolacijah: to je bila vedno pristojnost infektologov, kar je tudi prav, saj oni zdravijo obolele. Ko govorimo o področju napotovanja v karanteno in populacijskem pristopu, je to v pristojnosti epidemiologov. In naša strokovna priporočila so jasna in argumentirana. Na primer, če v nadaljevanju spregovoriva o izjemah, osebah, cepljenih s poživitvenim odmerkom: ta odločitev sloni na dejstvu, da je cepljenje izredno učinkovito orodje v obvladovanju epidemije oziroma pandemije ter najbolj učinkovito preprečuje hud potek bolezni. Po nekaterih študijah ocena učinkovitosti cepiv proti okužbi tudi pri omikronu sega do 70 odstotkov. To pomeni, da je tveganje prenosa še vedno veliko manjše kot pri necepljenih. To je populacijski pristop. Ničelnega tveganja ni mogoče doseči.
Kako epidemiologi gledamo na določanje izjem pri napotitvi v karanteno na domu? Odločitve oziroma predlogi ne slonijo na ničelnem tveganju, in iz karanten ne bodo izvzeti samo tisti, za katere je ugotovljeno, da absolutno ne morejo širiti okužbe, ampak med izjeme uvrščamo tiste, pri katerih je tveganje bistveno manjše. To je strokovna podlaga za takšno odločitev. Še pomembneje pa je izpostaviti, da omikron sam po sebi ni tako blag zgolj zato, ker se je virus spremenil; okužba z različico omikron poteka v blažji obliki tudi zaradi cepljenja, predvsem pri starejši populaciji. Res je pomembno pozvati vse starejše od 18 let, da takoj, ne čez en teden, pristopijo k cepljenju s poživitvenim odmerkom. Predvsem starejša populacija. Še enkrat ponavljam, če bo tokratni val res drugačen, milejši glede na potek bolezni, se lahko začnemo počasi pogovarjati, kako se soočiti z razmerami oziroma s trendi v prihodnje. In za to se lahko zahvalimo cepljenju.
Dodajam, da ni podlage za ustvarjanje slike o sprtosti epidemiologov in infektologov, četudi imamo različna mnenja in poglede, to je vendar logično, saj vsi delamo na svojih področjih. Svetujemo vsak s svojega strokovnega področja. Ključne odločitve pri obvladovanju epidemije pa so tekom te pandemije v pristojnosti strokovne svetovalne skupine za covid 19, ki jo vodi dr. Logarjeva.
Tam pa vas ni?
Predstavnik epidemiološke stroke je prisoten. Sicer pa ko smo epidemiologi povprašani za mnenje, to poda epidemiološki kolegij Centra za nalezljive bolezni NIJZ.
Veliko je kritik na to, da pri upravljanju epidemije niso dovolj upoštevali epidemiologov?
Poglejte, jaz sem velikokrat rekel, da smo vedno, ko smo bili vprašani, podali svoje mnenje, in vsako mnenje je bilo strokovno in argumentirano. Za vsakim stališčem našega kolegija stoji celotna epidemiološka stroka. Kaj bi lahko bilo drugače in kaj ne? To težko komentiram. Ne želim pa, da bi se zdaj, ko je situacija težka, vzpostavila narativa, da smo epidemiologi odločali o vsem. Situacija se ni nič spremenila: mi podamo mnenje, ko smo po njem povprašani. Sistem, kot ga je vzpostavila vlada, še vedno deluje, še vedno odloča strokovna skupina, ki nosi odgovornost. Torej ne želim, da se ustvarja občutek, da bi morali epidemiologi zdaj odločati o vsem.
Vprašanje je, o čem sploh odločate ...
Končna odločitev je vedno na nivoju odločevalcev oziroma vlade. In s tem ni nič narobe – da me ne bi narobe razumeli. Drugače ne more biti. Ker odločitev o obvladovanju tako obsežnega problema, kot je pandemija, presega zdravstvo. Epidemiologi smo mogoče skozi prizmo stroke najbolj usposobljeni za to, da lahko na pandemijo oziroma epidemijo gledamo malce širše, tudi izven zdravstva, a vseeno ne moremo v celoti odločati sami. Zato je pomemben in potreben interdisciplinarni pristop. Pričakujemo pa, da nas, ko je treba v luči obvladovanja epidemije pretehtati odločitve na ravni populacije, vprašajo za mnenje. Epidemiologi vedno podamo svoje mnenje, če smo zanj povprašani oziroma zaprošeni, a če odločevalec sprejme drugačno odločitev, je to pač njegova pristojnost. Na tem mestu je sicer treba poudariti, da morajo biti karte jasne: mi podamo strokovno priporočilo, ki je naša pristojnost, odločevalec oziroma politika, če hočete, pa sprejme odločitev na podlagi priporočil z drugih področij, ne zgolj zdravstvenega. Kar mene osebno moti, je, da se včasih odločitve politike predstavljajo z besedami: odločili smo se tako, ker je stroka tako rekla … In se nato dvigne roke. Tako ne gre.
Videti je, da ta boj vodijo infektologi. Tudi v televizijskih nastopih gledamo le še infektologinji. Vas so šele v zadnjem obdobju, ob pojavu omikrona, nekako pripustili nazaj.
Hja, običajno, ko so slabe novice. Žal ne komuniciram nič lepega. (smeh)
Kako vidite odločitev vlade, da je epidemiologe pri vodenju epidemije postavila na stranski tir? Vsaj občutek je tak ...
Kot sem rekel, je pri obvladovanju epidemije treba sklepati kompromise. Ampak vseeno si predstavljam: ko ima odločevalec na mizi mnenje epidemiološke stroke o epidemiji ter mnenja infektologov in drugih strokovnjakov, bi moral ta mnenja po mojem mnenju recimo matematično utežiti. In če se pogovarjamo o pristopih, ki zadevajo celotno populacijo (karantena, omejitve gibanja), si predstavljam, da bi se moral odločevalec osredotočiti na mnenje epidemiološke stroke, ko pa se pogovarjamo o zdravljenju in izolacijah, bi moral upoštevati mnenje druge stroke. Če na primer znova vzamemo pod drobnogled izolacije. Kot epidemiolog o tem ne morem presojati in podajati mnenja, saj je to področje, ki ga pokrivajo kolegi infektologi. Jaz ne morem svetovati o tem, koliko časa naj traja izolacija. Verjamem, da bodo kolegi infektologi sprejeli pravo odločitev, in jim pri tem tudi zaupam. Pričakoval bi, da bo v očeh politike enako tudi, ko pridemo do ukrepov in orodij na populacijski ravni, in da bo vsaj pri vprašanjih, ki so v naši pristojnosti, teža našega mnenja malce večja.
Smo v neki shizofreni situaciji, ko nekatere države umikajo ukrepe (Anglija, Irska, Danska), druge, na primer nam sosednje države, pa so še vedno strožje. Kam se nagibamo mi?
To usklajevanje je težko in da občutek splošni javnosti, da je stroka neenotna, razklana in ne ve, kaj dela. V obzir moramo vzeti, da bo suverenost odločanja posameznih držav morala ostati, kajti vsaka država ima svoj zdravstveni sistem ter svoje kapacitete in omejitve zdravstvenega sistema. Po drugi strani sta na drugi strani veliki krovni organizaciji, WHO in ECDC, ki pri oblikovanju in spreminjanju pristopov zaostajata glede na zelo hitro spreminjajoče se razmere v državah in po svetu. Trenutno še vedno vztrajata pri omejitvi in zajezitvi širjenja epidemije. Kar je po eni strani sicer razumljivo. V Sloveniji in nekaterih drugih državah pa se bližamo trenutku, ko bomo morali razmisliti in se odločiti, po kateri poti nadaljevati. Če bo naš obrambni zid, ki smo ga zgradili z imunostjo, prebolevnostjo in cepljenjem, zdržal, si predstavljam, da bi lahko šli po poti držav, ki ste jih omenili kot prvi dve, torej po poti sproščanja oziroma prilagajanja omejitev. To še ne pomeni popolnega olajšanja, češ, to je to in dajmo s tem živeti, ampak pomeni prilagojen pristop blaženja, obvladovanja epidemije (mitigacija). Ko bomo prišli do tega trenutka, bo treba poiskati pristope, ki so življenjski, ter še vedno zaupati cepljenju, še posebej za ranljive skupine.
»Če me vprašate, ali je smiselno nadaljevati z obvladovanjem oziroma z omejevanjem tega virusa s karantenami, je moj odgovor: ne.«
Je obvezno cepljenje še rešitev ali smo ta vlak zamudili?
Ali je ta vlak sploh kdaj prispel na peron? Moramo se zavedati, da se situacija še vedno lahko tudi poslabša. Verjetno smo si z omikronom na svetovni ravni kupili nekaj mesecev, ki jih moramo izkoristiti za precepljenost prebivalstva na svetovni ravni, da se izognemo novim različicam, sicer obstaja verjetnost, da se bomo vrnili v ekstreme, ki smo jim priča zadnji dve leti, velika. Evropa je namreč varna, je precepljena, države v razvoju niso. V Evropi smo razdelili več poživitvenih odmerkov kot ponekod prvih odmerkov. V državah z nizko precepljenostjo je omikron še vedno tako nevaren, kot je bil virus pri nas na začetku leta 2020.
Če se 14 dni po vrhu omikrona izkaže, da je naš zid imunosti zdržal, da so domovi starejših občanov (DSO) varni, da ni presežne umrljivosti in bolnišnični sistem ni bil preobremenjen, kaj sledi?
Potem gremo v fazo blaženja (mitigacije). Moje mnenje je, da v tej fazi obvladovanje epidemije s karantenami ne bi bilo več smiselno, bi pa ohranili nekaj milejših ukrepov. Poudarek bi bil na nekaterih kritičnih lokacijah, kot so zdravstvo, DSO-ji ter vzgoja in izobraževanje. Tem institucijam moramo omogočiti varno delovanje. Ohranili bi aplikacijo Ostani zdrav, ki omogoča obveščanje o tveganih stikih. Samotestiranje mora ostati dostopno za celotno prebivalstvo, tudi maske v notranjih prostorih bi priporočal še nekaj časa. Priporočal. Vse je odvisno od tega, kam nas bo omikron pripeljal, ampak recimo, da je to moja vizija tega, kar bi se lahko zgodilo v naslednji fazi.
Spremenil bi tudi sistem testiranja. Fokus na tiste, ki test potrebujejo za klinično obravnavo. Za namene spremljanja (štetja) pa je, kot rečeno, potreben drugačen sistem, osnovan na vzorcu. Ob tem je treba ponovno premisliti vlogo in obstoj pogojev PCT. Ob tem se morajo ukrepi uskladiti na ravni EU. Mi se lahko odločimo marsikaj, ampak če naši ukrepi ne bodo v sozvočju z ostalimi državami, bo težko zagotoviti mobilnost prebivalstva med državami.
Kdaj lahko po vašem mnenju pričakujemo te spremembe?
Marca! Če bo šlo vse po najboljši poti, bi bilo lahko marca konec karanten.
Omenili ste usklajeno delovanje sistema soočanja s koronakrizo znotraj Evrope. Italija je bila ena izmed prvih držav, ki so začele uvajati svoje pogoje. Kako trden je torej sploh še sistem digitalnih potrdil?
Evropska komisarka je pred kratkim že pozvala članice Evropske unije, naj čim prej nastopijo bolj enotno in prenehajo s »soliranjem« oziroma sprejemanjem posebnih omejitev. Poudarjeno je bilo tudi, da evropsko digitalno potrdilo, s trenutno posodobitvijo, ki omogoča veljavnost 270 dni, še vedno velja kot osnovni sistem. Ker je omikron trenutno prisoten povsod, predvsem znotraj Evrope, države pa se z njim spopadajo na različne načine, lahko hitro nastane zmeda. Ljudje so jezni, pri prehajanju meje z Italijo veljajo specifična pravila, ko prečkamo mejo z Avstrijo, spet nove zahteve, znotraj nekaterih držav veljajo četrta pravila … Uvajanje specifičnih zahtev in pravil znotraj posameznih držav je sicer dovoljeno, ampak, ali res potrebujemo še bolj kompleksen sistem? Zato je še posebej pomembno, da so pogoji v vseh državah enaki, soočanje z virusom pa poenoteno.
Kako pa je s priznavanjem HAGT in posledično spremljanjem epidemije kot take? Nekatere države jih namreč uvajajo, Slovenija pa še vedno ne. Torej HAGT – da ali ne?
Nekateri temu pritrjujejo, spet drugi ne. Evropa zaradi tega drvi v različne smeri, brez jasnih navodil ali priporočil odgovornih. V Sloveniji smo sicer nekaj časa HAGT enačili s PCR-jem, kar pa se je kar hitro spremenilo v nočno moro. Ljudje so sprva menili, da je uvedba HAGT odlična ideja, nato pa so jih hitro začeli zavračati. Težava je bila namreč v tem, da tisti, ki so virus preboleli, prebolevnosti niso imeli priznane vsepovsod.
To se zdi predvsem birokratska težava, ki naj bi jo odpravili lažje kot marsikaj drugega.
Gre za birokratsko težavo, saj bi se vse države članice morale strinjati, da je strokovno enačiti PCR in HAGT. Kot pa že vemo, tega soglasja nikoli nismo sprejeli. HAGT imajo namreč več različnih proizvajalcev, barv, oblik … Skratka, so zelo različni. To pa za sabo potegne cel usklajeni seznam testov, ki bi lahko bili zares primerni. Vemo, da so napovedne vrednosti teh testov zelo odvisne od tega, koliko je virusa med prebivalstvom. Zdaj so, tudi po besedah ECDC, primeri za potrjevanje primerov. V prihodnje pa bi lahko bili lažno pozitivni spet problem. Pomembno se je le tega zavedati, ko se sprejemajo težke odločitve.
Spremeniti pristop HAGT-testov v Sloveniji, brez širšega konteksta na ravni EU, je vsekakor zelo težko. Možno pa je, da bo v nekem trenutku to potrebno, saj lahko pride do prekoračenja kapacitet v laboratorijih. Pripravljeni smo na to.
Če se vrneva k cepljenju: ste zadovoljni s trenutno doseženo stopnjo precepljenosti?
Če upoštevamo populacijo z visokim tveganjem za hujši potek bolezni, smo dosegli dobro precepljenost. Govorim o razmerah v DSO in precepljenosti v populaciji nad starostjo 65 let. Ravno zaradi tega se po podatkih nekoliko razlikujemo od drugih evropskih držav, ki pa se srečujejo z drugačnimi težavami. S situacijo v bolnišnicah in precepljenostjo sem zato zadovoljen, saj je tveganje za hujši potek okužbe, sploh zdaj, ko smo uvedli še poživitveni odmerek, nizko. Lahko smo ponosni, saj je eden izmed glavnih izzivov covida čim manjše število hospitalizacij, v primerjavi z drugimi državami pa smo glede tega na dobri poti. Glede celotnega pristopa k cepljenju, in kako je bilo to vodeno na nacionalni ravni, sicer ne moremo biti prav ponosni. A veliko delo so tu opravili osebni zdravniki in medicinske sestre. So namreč pomemben vir podatkov, predvsem za starejše, prav tako ima njihovo mnenje težo. Ta pristop na ravni skupnosti je po mojem mnenju pravilen in celo bolj uspešen kot tiskovne konference, na katerih govorimo strokovnjaki.
»Po eni strani želimo imeti karantene in odloke, po drugi strani pa se ob prevelikem številu ljudi v karanteni pojavljajo težave in odpor do ukrepov.«
Na začetku smo si zastavili ambiciozne cilje, ki pa se jim nato nismo niti približali. Kje se je zalomilo?
Na začetku se je celo izrazilo nezadovoljstvo s premalo ambicioznim ciljem Evropske unije. A arogantnost ni nikoli dobra. Problem pa se ne začne pri cepljenju, temveč je bolj globalen. Slovenija se je komaj začela odmikati od pristopa, pri katerem nismo komunicirali o cepljenju in se zanašali na historično obvezo cepljenja, ki je veljala. Pri uvedbah HPV-cepljenja smo na primer dosegali že lepe korake, na ta način smo se približali tudi drugim, bolj razvitim državam, saj smo začeli delati na zdravstveni pismenosti. Potem se je pojavil covid.
Ker covid na različne načine prizadene starostne skupine, nekateri bolezen občutijo minimalno. Zato začnemo sami pri sebi proučevati tveganje za okužbo, tveganje za smrt v primeru okužbe in potencialne stranske učinke cepiva. S pomočjo komunikacije in digitalnih medijev se je nato glas manjšine, ki nikakor ni del stroke, širil hitro, zdaj pa je situacija takšna, kot je. Že začeten pristop k cepljenju je bil težak, saj bi morali k njemu pristopiti na nivoju skupnosti, tako kot smo to v preteklosti počeli pri drugih cepivih.
Glavni cilj je vse ljudi pripeljati čez reko, zato sam ljudi ne želim obsojati, ker so se ali se niso cepili. Cepljeni kažejo s prstom na necepljene, necepljeni kažejo s prstom na cepljene – to pa ni podobno ničemur, in to, da je do tega prišlo, je največja škoda.
»Cepljeni kažejo s prstom na necepljene, necepljeni kažejo s prstom na cepljene. To je največja škoda.«
Kateri izmed aktualnih ukrepov bodo z nami ostali tudi v prihodnosti? Je možno, da bomo nekatere (na primer hitre teste) prenesli tudi na omejevanje okužb, kot je gripa?
Nekatere stvari bodo ostale z nami, ključnega pomena pa je, kako bomo vstopili v zimo 2022–2023. Kako bi bilo torej, če bi že z letošnjim marcem preizkusili drug pristop k epidemiji in odpravili karantene ter poskusili ohraniti varno okolje v šolah ter zdravstvu brez večjih omejitev?
Prva ključna predpostavka je, da virus ostane takšen, kot je, druga pa, da je treba zadeve urediti na globalni ravni. Septembra 2022 bi lahko številke okužb začele ponovno rasti, v stiski bi lahko kakšna država članica ponovno uvedla karanteno (ali kaj drugega), čeprav ne bi bilo dovolj strokovnih podlag za to. Kako bi se v takšnem primeru odzvala Slovenija? Moramo biti pripravljeni. Zaščita visoko ranljive populacije s cepljenjem, varna šolska in delovna okolja, zračenje prostorov, delo na domu, dostopni samotesti in pristopi za zagotovitev varnosti so po mojem mnenju nekatera izmed orodij, ki bodo ostala oziroma jih je nujno ojačati. Kljub temu, da veliko ljudi virus primerja z gripo, v smislu, da omejevanje širjenja nima smisla in da so smrti, ki se pojavijo, vsako leto neizbežne, lahko vidimo, da ni nujno tako. Kot vedno je odgovor kompleksen. Najlepši primer tega je lanska sezona gripe, ki je pravzaprav ni bilo. Ali je bilo vredno? Z vidika preprečevanja smrti: da.
Vsakemu, ki se večkrat pojavlja v medijih in si zna pridobiti zaupanje ljudstva, kot je očitno uspelo vam, se zastavi tudi vprašanje, ali se bo spustil v politične vode. Ker se bližajo volitve, nas zanima, ali se bo vaše ime pojavilo na kateri izmed kandidatnih list?
Ne. Dokler lahko prispevam k epidemiologiji v Sloveniji, dokler lahko kaj spremenim na bolje in dokler mi dovolijo delati, bom ostal na mestu predstojnika Centra za nalezljive bolezni. Na tem mestu še dodajam, da se naziva ne oklepam in ga za svoje osebno zadovoljstvo tudi ne potrebujem. Stojim za svojo strokovnostjo. Če ta za koga ni sprejemljiva ali ustrezna, me lahko tudi odslovi. Pri svojem delu poskušam zaustaviti tudi pritiske in lahko povem, da smo epidemiologi Centra za nalezljive bolezni vedno predstavili svoja strokovna stališča ter pri tem nismo popustili, na kar sem ponosen. Če bi se to zgodilo, bi bila slika v državi verjetno drugačna. Epidemiologija je delo, za katero sem se izobraževal. Politika je nekaj povsem drugega.
Kdo so bili tisti, ki so pritiskali na epidemiologe?
Jasno je, kdo je pritiskal. Želje so takšne in drugačne, mi pa živimo v shizofreni situaciji. Primer: po eni strani urejamo karantene z odloki, po drugi strani pa ob prevelikem številu ljudi v karanteni prihaja do težav in karantene potem nihče več noče. Če se odločimo, da zamejevanja ne bo več, in se odločimo za blaženje, moramo zbrati vse deležnike in razmisliti, kaj počnemo in kam hočemo priti.
