Podjetnik, župan, minister in poslanec. Marko Bandelli se je rodil v Trstu leta 1967, svoje prvo podjetje je s prijatelji odprl že pri 19 letih, v naslednjih desetletjih pa je zgradil uspešno gospodarsko zgodbo na slovenskem Primorskem. Od leta 2018 Bandelli deluje kot poslanec Stranke Alenke Bratušek, v vmesnem času pa ga je javnost dodobra spoznala predvsem kot govorca, ki s svojimi strastnimi nastopi v parlamentu in drugod neredko pritegne pozornost. Z Markom Bandellijem smo se pogovarjali v prostorih državnega zbora.
Ob vašem zadnjem pojavljanju v medijih in obletnici dražgoške bitke ste s svojimi izjavami očitno mnogim na desnici stopili na žulj. Več vladi naklonjenih komentatorjev na spletu je takrat napisalo, naj nekdo Bandellija vpraša, ali lahko definira, kaj je fašizem in kje ga vidi v Sloveniji. Zato vas jaz to zdaj sprašujem.
To je globoko in pomembno vprašanje. Kot prvo se moramo spomniti, kdaj, zakaj in kako je nastal fašizem ter kakšni so bili razlog zanj. Vi sami veste, kaj pomeni v osnovi fašizem, to v osnovi ne pomeni nič drugega kot omejevanje ljudi in svobode. To je temelj in od tu se gre naprej. Čeprav so bili verjetno prvotni nameni teh gibanj drugačni, so se na koncu učinki – kot je bilo jasno v dveh desetletjih vladanja Benita Mussolinija – pokazali; nadzor nad mediji, preprečevanje druženja, omejevanje izražanja lastnih idej, misli, nestrinjanja.
Poudarjam, da smo bili Primorci 20 let pod fašističnim okriljem, zato pogosto tudi razmišljam o tem, ko poslušam mojega očeta ali pa še bolj tiste starejše, ki so zdaj že pokojni. Veste, moj oče je bil izgnan iz Komna, šli so v Neumark, ko so fašisti požgali celotno vas Komen. Jaz sem imel doma na zidu spomenico mojega strica Jožeta Bandelja, da je bil mladi borec. To pa so vrednote, ki jih tudi mi kot stranka spoštujemo, torej narodnoosvobodilni boj. Pustimo zdaj, kaj se je dogajalo po vojni, ker vemo, da so bile to krute stvari, takšne in drugače, o tem se vsi strinjamo.
Tu pa zdaj ne samo mi, ampak celoten slovenski narod vidi, da se nekaj obuja, da se obujajo neki takšni oprijemi, ki spominjajo na čase fašizma. Če pogledamo, kaj se je dogajalo zadnji dve leti, odkar je Janez Janša na vladi – omejevali smo gibanje, zbiranje, protestiranje, spolitizirala se je policija. Da ne govorimo o medijih, tudi tu je velik problem, vemo, kaj se je dogajalo z STA, to, kar se zdaj dogaja na RTV, in to je zelo žalostno.
Kje vidi Bandelli fašizem tukaj? Bandelli ne vidi fašizma tu v pravem smislu besede, mi vidimo, kar slovenski narod tudi čuti, in to je, da se dogaja nekaj, česar prej ni bilo, preprosto povedano. In ta represijski sistem, ta totalitarni, avtokratski sistem, ta želja po oblasti, ta želja po podjarmljenju medijev, ta želja po omejevanju gibanj, po omejevanju razmišljanj, vse to ti da idejo, da vidiš, da se nekako obračamo v tisto smer, kjer je bila Italija med letoma 1922 in 1943.
Je za vas Janez Janša skrajni desničar?
Mislim, da se Janez Janša skriva za določene zavese. Janša je človek, ki ima desno mentaliteto, ki pa prihaja iz skrajno leve opcije, saj vemo, da je bil svoj čas komunist. Na zaslišanju na zadnji seji preiskovalne komisije sem mu rekel, da je on zame izjemno dober retorik, inteligentna oseba, ki zna tudi manipulirati z ljudmi. On zna prepeljati ljudi, da verjamejo v vse to, kar govori. In to vse so znaki avtokratskega vodenja ene osebe. Mislim, da se zaveda, da ne sme biti, četudi bi rad bil, skrajni desničar, sem pa prepričan, da so določeni ljudje, ki so zraven njega, verjetno radikalizirani.
Vas je osebno šokiral zapis Janše na Twitterju o vašem »poitalijančenem priimku«, kar je bilo nato ponovljeno v Utripu Jožeta Možine na Televiziji Slovenija?
Moram povedati, da ja. Da se obregne ob moj priimek in pravi, da sem spremenil priimek, da bi bil všečen fašistom v Italiji, to je izredno huda zadeva. Jaz nikogar nikoli osebno ne napadam na takšen način, zato sem Janši na zaslišanju na zadnji seji preiskovalne komisije dejal tudi, naj se mi opraviči, a se mi seveda ni.
Kako gledate na kulturo političnega dialoga v Sloveniji? Sprašujem vas, ker veljate za osebo, ki se zna razburiti v svojih govorih, ampak ta govor, ki se je prenesel z družbenih omrežij v politiko, je nekaj čisto drugega, se mi zdi.
Veste, kako, jaz sem verjetno kot poslanec nekoliko drugačen od ostalih. Prvo, sem zelo srčen, sem zelo čustven in to vidite pri vseh odborih, kjer sodelujem. Na zadeve gledam za jutri. Vidim, kaj naj bi se dogajalo jutri s tem, kar se odloča danes. Ogromno poslancev verjetno samo posluša njihove poslanske skupine in nimajo niti argumentov, zakaj smo za in zakaj smo proti. Ljudje mi pišejo, mi sporočajo, da cenijo, da govorim na preprost način in da ljudje razumejo, kaj se dogaja in kaj se sprejema ... Da sem jaz vsake toliko malo tak Primorec, da sem bolj srčen, je pač moja značilnost, to je tudi ena moja prednost, da me ljudje gledajo z veseljem. Ampak vedite nekaj, nikoli nisem razpravljal o stvareh, o katerih nisem bil stoodstoten, ne samo seznanjen, ampak sem vedel, za kaj gre in kam to pelje.
Nikoli nisem ekstremistično govoril, oprem se na dejstva, realnost, vizijo in povem ljudem, kaj se ta trenutek sprejema. Ljudje to morajo razumeti. V parlamentu smo, da govorimo in da omogočimo ljudem, da razumejo, kaj se sprejema, in to je zame osnova vsega tu – »PARLAment«.
Za vami je desetletje v politiki. Kako ste se takrat sploh odločili, da se boste, kot objektivno gledano uspešen podjetnik, začeli ukvarjati s politiko?
V času moje politične kariere, ki se je zares začela leta 2013, nisem vedel, da bom šel v politiko, ampak je to bolj sledilo temu, ker sem postal župan. In tudi to nisem sprva sploh hotel postati; drugi podjetniki so me namreč prepričali o tem. Ampak jaz nisem verjel, da bom izvoljen, tako da se je to nato zgodilo tudi na presenečenje protikandidatov. Zakaj? Ker so občani želeli spremembo, ker so želeli, da pride na čelo gospodarstvenik, ki je nekaj v življenju ustvaril, nekdo, ki nekaj lahko tudi da. V mojih štirih letih sem spremenil ogromno stvari, za seboj sem pustil tudi veliko denarja za naslednika. Kot podjetniku so mi vedno bili najbolj dragocena stvar zaposleni in ti so največja dodana vrednost podjetja, njih je treba ceniti in oni morajo biti spoštovani ter se morajo dobro počutiti. Enako velja v politiki za državljane.
V lanskem intervjuju z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem je ta svojo ekskurzijo v državno politiko opisoval z nezadovoljstvom, da gre za čisto neko drugo pošast od lokalne politike in gospodarstva. Ali je vas v teh letih v državni politiki kaj posebej neprijetno presenetilo ali razočaralo?
Sistem upravljanja, sistem razmišljanja, sistem dolgoročnih procedur. Preden na državni ravni prideš do nekega rezultata, je zelo dolga pot. Vsi ti dajo prav, a se stvar ne premakne z mrtve točke. In to je razlika od podjetništva, kjer si lahko odločen, ko pride do investicij, do razvoja, do česar je treba. Ko sem prišel na občino, sem potreboval eno leto, da sem spoznal razliko med javnim in zasebnim. To mi je dalo veliko šolo, da sem s tem zavedanjem prišel tudi v parlament. Ampak moramo razumeti nekaj, da je tu tudi naša stranka drugačna, ker mi spoštujemo zasebni sektor in podjetništvo s tem, da vztrajamo, da glavna prioriteta mora biti sociala. Veste, kaj je razlika med mano in Jankovićem? Razlika je, da sem jaz prišel iz sistema, ki sem ga ustvaril sam, v 32 letih podjetništva nisem izvlekel niti enega evra nepovratnih sredstev, nobenih subvencij. On je prišel iz drugega sveta, on je prišel iz Mercatorja, kjer je bil menedžer. Kot menedžer upravljaš tuj kapital, kot podjetnik pa svojega. Jaz sem zrasel na svojih temeljih ter naredil svojo pot in to pot bi rad prenesel v Sloveniji ljudem. Mi moramo nuditi ugodno okolje, pri čemer ne govorim o davkih, govorim o poslovnem okolju, ki pomeni mnogo več; pomeni sistem kot tak, udobje. Delavec ni zadovoljen v tvojem podjetju samo zaradi dobre plače, prisotni morajo biti tudi drugi dejavniki, ki ga ohranijo na delovnem mestu.
V prejšnji vladi ste bili kratko obdobje tudi minister za kohezijo, a ste bili stolček kmalu primorani zapustiti, ko so v javnost prišle informacije o vaši neprimerni komunikaciji s takratnim županskim kandidatom v Komnu. Kako zdaj gledate nazaj na to dogajanje? Ali še vedno zamerite Marjanu Šarcu, ker je od vas takrat izsilil odstop?
Jaz nisem nikoli – in to bi rad tu še enkrat poudaril – jaz nisem nikoli rekel zdajšnjemu županu Komna, da ne sme kandidirati in da če bo, ne bo imel moje podpore. Jaz sem govoril o drugi stvari in moje besede so bile »ali boš delal pošteno, kot sem jaz v moji občini, in če boš delal za dobro vseh občanov, v redu, če pa ne boš delal za dobro vseh, ampak samo za lastne interese, potem moje podpore ne boš imel«. Dobro, bila je napaka, nikoli ne smeš tega reči, ampak tako je bilo, jaz nisem takrat ničesar skrival, mene ni nihče skrivno posnel ali kaj podobnega. Tudi KPK je pozneje potrdila, da ni šlo za kršitev, sem pa prevzel odgovornost in Šarec je takrat zahteval odstop. Jaz tega sicer nisem razumel, se mi je pa za to pozneje opravičil.
Pri tem vidimo, kako se vrednote prejšnjih vlad bistveno razlikujejo od te vlade. Zdaj imamo ministre, ki so odstopili in hkrati niso odstopili, ministre, zoper katere poteka sodna preiskava, ministre, ki govorijo, da je plačevanje davkov glupo, vse to je stokrat slabše kot karkoli, kar sem jaz dejal. Moja vest je izjemno čista. V treh letih parlamentarnega življenja sem dokazal, da mi ni vseeno za malega človeka, in za tisto, kar se je zgodilo, sem prevzel odgovornost in odšel. Če bi na ta način delovali v zdajšnji vladi, mislim, da bi morali zamenjati že tri garniture ministrov.
Sem prav razumel, da se vam je Šarec opravičil?
S Šarcem, ki je prišel do mene, sva se o tej temi dvakrat pomenila. Prav v smislu, ali so še kakšne zamere. Ampak kar zadeva mene, zamer v politiki ne sme biti, če hočemo graditi našo prihodnost. Politika ni osebna stvar, politika je za ljudi. Če je dobro za ljudi, da to pozabiš, je to dobro za vse.
Na sredini političnega pola, kjer tudi sam vidim SAB, nastaja vse večja gneča z novimi in obstoječimi strankami. Po čem menite, da se vaša stranka loči od vseh ostalih nominalno liberalnih strank?
Kar smo v SAB obljubili, smo tudi vedno uresničili, seveda v meri, kolikor nam je bila dana možnost; brezplačni medkrajevni prevozi za upokojence po vsej Sloveniji, boj za čisto pitno vodo, kjer smo bili pobudniki za zapis pravice do pitne vode v ustavo, da ne razlagam vsega, kar smo storili leta 2013. Imamo znanje, ker imamo ogromno ljudi, ki se spoznajo na javne finance, ki vedo, kaj nas je takrat čakalo in kaj nas čaka zdaj. Jaz resnično mislim, in o tem sem prepričan, da je bila Alenka Bratušek v tistem trenutku, skupaj s svojo ekipo, edina, ki je lahko rešila državo, ker bi bili zdaj sicer pri scenariju Grčije. Ta še desetletje pozneje ni samostojna, ima še vedno znižane pokojnine, nadzor nad računi, dajatvami, javni sektor se je razpolovil ... Ali bi mi želeli živeti v takšni državi? Razlikujemo se še v tem, da stranka in jaz nikoli ne bomo dali obljub, ki jih ne moremo izpolniti. Smo realni, a to ne pomeni, da še vedno ne naredimo ogromno. Imamo programski poudarek na ekologiji, imamo strokovnjake za energetiko, v gospodarstvu se bomo borili za zeleni gospodarski preboj s pomočjo evropskih sredstev. Smo resnično sredinska stranka, saj imamo tudi močan občutek za javno dobro. Nesporno zagovarjamo, da zdravstvo in šolstvo ostaneta javna, da morajo biti servisi za ljudi dostopni in neomejeni, neplačljivi.
Glavni cilj v prihodnosti pa bo, da obstane ali se okrepi obstoječa socialna država. Vemo namreč, da se lahko zaradi javnofinančnega primanjkljaja zgodi, da bo treba nekje stiskati pas, ne bomo se mogli v nedogled zadolževati. Racionalizirati bo treba sistem, resorje, potrošnjo, ne da bi to vplivalo na socialno državo, pokojnine. Nas kot državo čaka zelo dolga pot v naslednjem mandatu, izredno težka pot, predvsem zaradi številk, ki jih bo ta vlada pustila za sabo.
Torej »oklestili« bomo državo, a ohranili vse njene komponente? Če bi lahko samo tu podelil observacijo, bi dejal, da se mi včasih zdi, da se SAB venomer vrača v leto 2013, sploh ko govorite o visokem javnem dolgu in nevarnosti bankrota. A jaz enake nevarnosti kot takrat ne vidim, iz Evropske komisije in Evropske centralne banke teh signalov tudi ni razbrati, saj je tudi njim jasno, da brez velikih zadolževanj med pandemijo ni šlo. So države, med njimi je tudi Italija, ki imajo še bistveno višji javnofinančni primanjkljaj.
Stanje je drugačno kot leta 2013, res je. V SAB veliko ukrepom te vlade nismo nasprotovali, sploh ne, če je šlo za epidemiološke ukrepe, ki jih spoštujemo. Se strinjam, da brez zadolževanja ne gre, če hočeš razvoj. Tu pa poteka obraten scenarij, kajti mi se moramo zadolževati, da sploh funkcioniramo.
Mi se vračamo v leto 2013, ker je tisto en naš velik plus, ker smo dokazali, da znamo, a seveda smo v drugačnem času. Vsa Evropa se je med pandemijo zadolževala, ampak prihaja spet čas novega fiskalnega pravila, se pravi kmalu bo tudi Evropa zahtevala, da se vsi ti proračuni držav postavijo v red. To pomeni, da se ne boš mogel več zadolževati v takšni meri, ampak boš moral stabilizirati svoje finance, kar pomeni, da boš moral nekaj omejiti. Večkrat sem denimo dejal za vojsko, da sem prvi, ki pravi, da bi vsaj tretjino tistega zneska, ki smo ga v tem mandatu vlade dali vojski, morali dati že pet let prej, torej sredstva za obnovo vojašnic, modernizacijo in podobno. Vojska je potrebna, brez nje ne moremo obstajati. Moramo biti in ostati tudi v Natu, ampak kaj je potrebno za obstoj te vojske? Mi ne potrebujemo številčne pešadije, oklepnikov in navadne vojske, ampak visokotehnološko vojsko, tudi vojsko, ki lahko v primeru epidemije ali drugih višjih sil pomaga.
Ne, mi se ne vračamo v leto 2013, mi vidimo problematiko za naprej v finančnem smislu, ker bo treba stabilizirati finance, to pa pomeni, da zadolževanje, ki bo nujno potrebno, da bomo sploh lahko peljali državo naprej, ne bo imelo negativne obrestne mere, ampak bo imelo obrestno mero kar visoko. Kako bomo servisirali ta dolg naprej, če ohranjamo trenutni tempo zadolževanja? Res je, da smo se v zadnjih dveh letih zadolževali zaradi epidemije, a to velja samo za polovico izdatkov. Kaj bomo storili, če bo Evropa od nas zahtevala, da za 10 odstotkov zmanjšamo javni dolg? Od kod bomo to rezervo črpali? Omejitve, racionalizacija, kakšne, kako? Ali pa pospešiti gospodarstvo, pospešiti prihodke, narediti sistem davkov bolj pravičen. To mi zagovarjamo.
Ekonomija, javni dolg, davki. To so tri točke, ki mi prve padejo na pamet, ko pomislim na morebitno bodočo vlado KUL, v kateri bo SAB moral sodelovati z Levico. Vsaj na navedenih treh področjih med vami zeva ogromen prepad. Kako se boste lahko poenotili glede tovrstnih zadev, v preteklosti ste bili kar kritični do njihovih poslancev?
To je dobro vprašanje, ampak popolnoma neproblematično. Mislim, da smo se tukaj vsi naučili iz napak, zakaj je padla prejšnja vlada. So pa določene točke, kjer bi morali obojestransko narediti kakšen korak nazaj. To smo vedeli tudi, ko smo podpisali dogovor o povolilnem sodelovanju, kar pomeni, da se vsi v KUL tega zavedamo. Verjamem v voditelje štirih strank, da so to preučili in da bo rezultat dober. Glede določenih stališč smo drugačni, ampak mislim, da to ne bo povzročalo resnih težav, bomo pa vsekakor iskali kompromisne rešitve.
Vaše mnenje o Robertu Golobu?
Golob je zelo dober podjetnik, menedžer, ki se je izredno izkazal s svojim poslovnim modelom. Dostikrat se ljudje sprašujejo, kako je pri takšnem ogromnem prometu Gen-I lahko ostalo tako malo dobička, ampak jaz ga razumem. On ni želel imeti visokih dobičkov, ampak dober servis za državljane. Zato ga izredno spoštujem kot gospodarstvenika. V politiki on očitno ustanavlja neko svojo zgodbo in mislim, da je pošteno od vsakega politika, da mu zaželi le najboljše. To ni lahka pot, če pa bomo imeli skupne vidike, skupne točke, skupno vizijo za prihodnost naše države, ne vidim problemov, da ne bi prišlo do neke vrste sodelovanja.
Ena stvar, ki vaju povezuje z Golobom, so očitki o osebnem bogastvu. Seveda so ti zelo cinični, ko prihajajo iz domnevno gospodarstvu in bogatenju naklonjene desnice, pa vendar me zanima vaš pogled na te očitke o premoženju in avtomobilih s tablicami z vašimi začetnicami.
Tu lahko rečem, da gre za popolnoma drugo zgodbo. Golob je človek, ki je dobro stoječ na račun državnih podjetij – ker so se očitno tako dogovorili v nadzornem svetu podjetja, da mu pripada, kar mu, drugo pa je to, da si, tako kot jaz, premoženje ustvaril sam. Ne vem, zakaj je ta zgodba z avti sploh prišla ven, a sem zadovoljen, da vsi vidijo, da sem se kljub osebnemu uspehu vsa ta leta boril za človeka, ki ima manj kot ostali, za tistega, ki je v neugodnem položaju. Nimam nič za skrivati. Ravno zaradi svojih poslovnih izkušenj sem se tudi vklopil v politiko, kajti ko si nekaj ustvaril, ko nekaj znaš, daš lahko tudi nekaj nazaj. Tisti, ki ni nič ustvaril, ni nič naredil, kaj lahko tak da? Lahko samo vzame, meni pa ni treba ničesar vzeti, imam dovolj.
V enem od svojih govorov ste rekli, da je 98 odstotkov podjetnikov poštenih, v smislu, zakaj se s tema dvema odstotkoma nepoštenih ukvarjamo. Ali res mislite, da je odstotek tako nizek? Zakaj je potem v Sloveniji toliko izkoriščanja, toliko podplačanih nadur, neizplačanih regresov ... Že iz svojih osebnih izkušenj vam lahko povem, da se mi zdi vaša ocena poštenosti pretirano optimistična.
Da obstaja izkoriščanje, to vemo vsi, a ostajam prepričan, da je glavnina delodajalcev v Sloveniji poštenih. Tudi pri prihodkovni strani davkov lahko sami vidite, da se viša, pa ne zaradi poslovnega okolja – to še ni konkurenčno – a verjetno se vsi zavedamo, da pošteno plačevanje davkov prinaša boljše življenje za vse. Če se dogajajo nepravilnosti, pa je to treba prijaviti. Mi se v tej državi sploh ne bi smeli pogovarjati o minimalni plači, vsak bi moral dobiti neko dostojno plačo za življenje, a do teh bomo prišli samo, če bomo razumeli, da je zasebni sektor izjemno pomemben dejavnik v našem življenju. Delavec je največje bogastvo podjetja, in če tega podjetnik ne razume, potem ta kariera ni zanj.
Obstaja avto z registrsko tablico KP - MB 4?
(Smeh) Ne. To so tablice, ki veljajo že 15 let, in vsakič, ko kaj zamenjam, se ohrani.
