Pred dvema letoma je Ninna Kozorog s svojim društvom Humanitarček začela #projektVida in je, ko je postala naša Slovenka leta, v zahvalnem govoru rekla: »Si pa želim, da bi lahko ta kipec čez dve, tri, pet, deset let predala naprej. In to bo moja osebna zmaga. Predala ga bom naprej bodisi državi bodisi sistemu, družbi, še najraje pa kakšnemu muzeju kot relikvijo. Zakaj? Ker ne bomo nikoli več mogli nobenega humanitarca ali humanitarke nominirati za takšno nagrado. Ker bodo Anite Ogulin, Borisi Krabonje in Ninne Kozorog izumrli. Ker bosta država in družba skupaj tvorili mrežo, ki bo tako neprebojna, da nihče ne bo mogel zdrsniti na tla. Da ne bo več nobene Vide in nobenega Tončka, ki bi moral jesti mačjo hrano.«
Dve leti pozneje se to še ni zgodilo. In tudi ni videti, da smo kaj bliže temu, da bi lahko pogrešali ljudi, ki namesto sistema, namesto države rešujejo soljudi – nasprotno. Anite Ogulin, Borisi Krabonje in Ninne Kozorog so še vedno tu. In še vedno pomagajo. Ker je tudi Tončkov in Vid še vedno veliko. »Epidemija je povsem eliminirala mojo idejo, prihajajoči meseci pa bodo krizo še poglobili. Kar pomeni, da upam, da bo čim več Ninn, Anit, Borisov itd., dokler nam ne pride naproti država, sistem,« pravi Ninna o želji izpred dveh let.
Da bi ljudem pomagali preživeti do takrat, je zdaj izdala zelo posebno knjigo, s katero tisti, ki jo kupi, pomaga sebi in drugim.
Pravi banket za le nekaj evrov
Le Vida – recepti življenja je zbirka zgodb o ljudeh, ki so padli skozi špranje sistema in na starost ostali sami globoko pod pragom revščine. Njihova imena so izmišljena, a ljudje in zgodbe so resnični. Zarežejo v dušo, a njihovi epilogi narišejo smehljaj, pa čeprav malce bridek – ker so junake zgodb nazadnje našli ljudje, ki so hoteli in znali pomagati. »Napisane so, kot so bile povedane. Brez sodb. Brez obsodb. Kot nizanje spominov generacije, ki nam je v preteklosti dala temelje sedanjosti, da bomo na njej lahko zgradili prihodnost naših otrok. V njih so ujeti njihovi strahovi, travme in bolečina. Pa tudi vse (ne)prikrite napake sistema, družbe in države, ki so se nakopičile v teh desetletjih,« v uvodu piše Ninna, ki je zgodbe zapisala. Zapisala in zbrala je tudi recepte. »Gre za stare, pozabljene recepte, ki so se na terenu ponavljali, naša generacija pa jih je povsem pozabila. Poleg nizke cenovne vrednosti sestavin (noben recept ne presega petih evrov) so nasitni, preprosti in primerni za dve do tri, včasih celo štiri osebe. S serviranjem pa smo poskusili pokazati, kako malo je potrebno, da povsem preprosta jed postane paša za oči, ki je videti kot iz restavracije,« pravi. In dodaja: »Vedno znova sem bila pravzaprav navdušena, kaj vse lahko nastane iz jajc in moke. Gre za stare, preproste recepte. Govnač, tomerli, zlejvanka ... Poleg tega so to recepti, ko za nekaj evrov nahraniš vso družino.«
Recepti za preživetje
So se morda malce poigrali z besedami v naslovu knjige, »vida« v španščini pomeni življenje, ki nastopa v podnaslovu? »To je golo naključje,« odgovarja Ninna. »Sam projekt Vida je po gospe, ki nam je žal ni uspelo rešiti. Le Vida pa je pravzaprav na neki način izpeljanka oziroma sinonim za 'samo vida'. Kajti gospa je bila za sistem samo še ena izmed tistih, ki jih na žalost nismo mogli ujeti. Ne mi ne sistem. In da, povsem spontano se je spletla analogija z 'la vita' – življenje. Kajti recepti življenja, to je podnaslov, se ne nanašajo samo na kuharske recepte, ampak na recepte, kako preživeti.«
Celotna kupnina, dvajset evrov, je namenjena toplim obrokom za ljudi, ki bi sicer ostali lačni, prodaja ene knjige nasiti štiri. Petnajst tisoč izvodov, ogromna številka za slovenski trg, je pošlo še pred izidom v le nekaj dneh. Novico je radostna Ninna delila na svojem Facebooku: »Ne morem verjet. Ne moremo dojet. Dali ste glas 'mojim' (in vašim) #vidam. V 15.000 domov bomo poslali njihove zgodbe, njihovo bolečino, srečo … vonj njihove kuh(inj)e … pomagali ste mi, da smo jim dali glas! To je 60.000 toplih obrokov. To je 12 mesecev tople hrane za 250 starostnikov. Ganjena sem. Vzhičena. Malo prestrašena.«
»Mamo mi to.«
Nekaj dni pozneje je še vedno malce v šoku. »Noro. Sama sem razmišljala o 2000 izvodih, pa so me naše punce prepričale, da razmišljam o malo večji nakladi. No, na koncu smo s prednaročili naklado povečali na 15.000 izvodov. To me je ganilo, presenetilo. Pa tudi malo 'zmrdalo logistiko'. Želela sem namreč, da gre res ves zbrani denar od prodaje knjige za tople obroke, zato smo za stroške tiska potrebovali sponzorje. Nor občutek je, ko si tik pred tako naklado. Neverjeten. In še na tem mestu: hvala vsem.«
Knjigo je moč naročiti – zbirajo že naročila za ponatis – na spletni strani projektvida.org. »Za zdaj le pri nas,« pritrjuje Ninna. »Morda pa spomladi v večjih trgovinah. A da dejansko zadrži mojo prvotno idejo, da gredo vsa sredstva od prodaje za tople obroke, moramo imeti čim manj posrednikov. Že tako je precej težko ob trenutnem porastu cene papirne industrije. Ampak ja – 'mamo mi to'.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
