»Deložacija je na lestvici stresnih stvari v življenju na drugem mestu, takoj za smrtjo partnerja,« vprašanje komentira sociologinja Srna Mandič. Poudarja, da se za številkami in sodnimi postopki vedno znajdejo ljudje z družinami in otroki, ki jim takšen dogodek pobere vso voljo, da bi na sodišču uveljavljali svojo pravico. »Izguba stanovanja je tako hud poseg v človekove pravice, da se država zavezuje uporabiti vsa dostopna sredstva za to, da do tega ne pride,« pravi Mandičeva.
Stanovanje je temeljna človekova pravica, določa deklaracija o človekovih pravicah. Kako razumejo udejanjanje te določbe posamezne države podpisnice, pa je razvidno pravnih aktih držav. Slovenska ustava tega vprašanja ne dojema kot temeljne pravice, temveč pravi, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.
Zakonodaja sicer predvideva vrsto varovalk, ki preprečujejo deložacije. Zadnjo smo uzakonili na pobudo nekdanje pravosodne ministrice Liljane Kozlovič. Lanska novela zakona o izvršbi in zavarovanju je prinesla uskladitev z odločbo ustavnega sodišča, ki je zakonodajalcu naložila, naj sodnikom omogoči, da v konkretnih primerih najdejo pravično ravnovesje med interesi upnika in dolžnika. Sodniki lahko po novem v zadevo vključijo centre za socialno delo in poskušajo težavo odpraviti pri viru.
Družini prodali hišo zaradi 124 evrov dolga
Zdi se torej, da so deložacije zaradi bagatelnih dolgov stvar preteklosti. V pokriznem obdobju leta 2012 je namreč odmeval primer družine, ki so ji zasegli hišo in jo deložirali zaradi neplačane položnice komunalnemu podjetju Vodovod-Kanalizacija v višini 124,38 evra. Družina je pravico pozneje dosegla na Evropskem sodišču za človekove pravice, država pa jim je morala plačati še 85 tisočakov odškodnine. Litijsko sodišče je namreč hišo prodalo po polovični ceni, čeprav je bila sporna položnica takrat že poravnana, razliko do polne cene smo pet let pozneje doplačali davkoplačevalci.
Da je deložacij manj, pričajo tudi statistike. Še leta 2010 smo imeli na leto 352 deložacij, v naslednjih petih letih se je številka spustila na 247 na leto, beremo v članku sociologinje Maše Filipovič Hrast. Po najnovejših podatkih vrhovnega sodišča je bilo lani samo še 130 deložacij fizičnih oseb, številka je bila ista v letu 2020. Gre za sodno odrejene deložacije, ki so bile v času korone seveda še toliko bolj tragične in nehumane, saj je politika samoizolacije predvidevala, da se izolacija opravi na domu.
Deložacij lastnikov vse manj
Mentaliteta Slovencev je gospodarna, neradi se zadolžujemo, hiše pa smo gradili s samograditeljstvom, pravi sociolog Klemen Ploštajner. »To pomeni, da je bilo z vidika lastnikov vedno malo tveganja za deložacije. Tudi v krizi je bilo zelo malo primerov deložacij. Nikoli na ravni Irske, Španije, Hrvaške, Madžarske.«
Ploštajner sicer izpostavlja problematiko ljudi, ki so kredite najemali v švicarskih frankih, a so bili to »predvsem premožnejši in bolje situirani, zato so lahko preživeli povišanja obrokov, ki so se zgodili po razvezanju franka.« Posojilojemalci imajo danes drugačne probleme, saj so krediti zaradi strogih pravil Banke Slovenije težje dostopni za velik del prebivalstva. Deložacije torej niso grožnja za posojilojemalca, saj kredit dobi le tisti, ki z odplačevanjem že sicer nima težav.
Banke raje dobijo denar kot nepremičnino
Če namreč banka nekomu posodi 100 tisočakov, to zavaruje s hipoteko, takrat nima interesa, da v primeru neplačila proda nepremičnino za 50 tisočakov, posameznik pa ji ostaja dolžan 50 tisočakov. »To pomeni, da se banki nikamor ne mudi in da lahko postopke vodi počasneje ter poskuša obdržati zadolženega posameznika. Zato je deložacij manj in so počasnejše,« logiko posojilodajalcev razlaga Ploštajner.
Na bankah NKBM in Unicredit so nam v odgovor na vprašanje pojasnili, da v minulih petih letih niso vložili niti enega zahtevka za deložacijo. »Če dolžnik ne poravna terjatve, banka odstopi od kreditne pogodbe in vloži izvršbo, s katero kot izvršilno sredstvo predlaga cenitev in prodajo zastavljene nepremičnine. Po opravljeni sodni cenitvi sodišče nepremičnino prodaja na javni dražbi, ki se je v večini primerov udeležijo zainteresirani kupci in le redko NLB,« svoj pristop pojasnjujejo v NLB.
NLB ima zato na dve leti le po en primer deložacije, saj se z njimi ukvarjajo kupci, ki so nepremičnino kupili na javni dražbi. »Če se dolžnik prostovoljno ne izseli iz nepremičnine, kupec vloži izvršbo proti dolžniku za izpraznitev nepremičnine in šele ta postopek se imenuje deložacija. Deložacijo torej predlaga kupec nepremičnine,« pravijo in dodajajo, da si vedno dejavno prizadevajo, da dolžnik poravna zapadel dolg in kredit odplača.
Deložacije najemnikov medtem nevidne
»Kar se tiče najema, so deložacije popolnoma nevidne,« Ploštajner opozarja na problematiko tržnega najema, pri čemer naletimo na več težav, saj velik delež lastnikov svoje nepremičnine oddaja brez sklenjene pogodbe. Temu primerno se zgodijo tudi prekinitve najemnih odnosov po ključu »izseli se takoj«, je nazoren Ploštajner, ki je leta 2018 sodeloval pri anketi na območju Ljubljane. Na vzorcu 900 ljudi jih je kar 15 odstotkov reklo, da je bila zanje zadnja selitev neprostovoljna.
Najemni odnos se namreč pri tržnem najemu prekinja tudi tako, da se pogodba ne podaljša, da se najemnina dvigne ali pa s prekinitvijo iz krivdnih razlogov, pravi Ploštajner. To ima isti učinek kot deložacija.
