Novice Svet24

Pomagajo, če je le mogoče
Ljudem, ki so ostali brez strehe nad glavo, na Dolenjskem poskušajo pomagati na različne načine. Med drugim sofinancirajo program Delo z brezdomnimi in socialno ranljivimi za boljše vključevanje, pa tudi program Donirana hrana. Prav tako posameznikom, ki se znajdejo na cesti, v obdobju težjih vremenskih razmer pomagajo z dodelitvijo občinske denarne pomoči za pokritje stroškov najemnine oziroma drugih stroškov, povezanih z bivanjem, so še navedli.

Kako je z brezdomci v dolenjski prestolnici? Sredi prejšnjega tedna so se novinarji Dolenjskega lista sprehodili po središču Novega mesta, kjer so včasih naleteli na ljudi, ki so prosili denar. A na Glavnem trgu tistega dopoldneva niso opazili nobenega brezdomca.

Na novomeškem območnem združenju Rdečega križa so dejali, da je zagotovo kje kakšen, a za vse ne vedo. »Za tiste, za katere smo vedeli, smo skupaj z drugimi institucijami že poskrbeli. Nekatere smo odpeljali tudi v zavetišča v druge kraje po Sloveniji, saj takega pri nas ni,« pravi sekretarka Območnega združenja Rdečega križa Slovenije (OZRKS) Novo mesto Barbara Ozimek. Tako so pred nekaj tedni v skupni akciji s centrom za socialno delo in s pomočjo zdravstvenega doma poskrbeli za starejšega gospoda, ki je dlje živel na ulici Glavnega trga, njegovo zdravstveno stanje pa je bilo že zelo skrb vzbujajoče. »Bil je v slabem stanju, sploh ni mogel hoditi, imel je že ozebline, ta zima bi bila lahko zanj usodna. Najprej smo ga v našem dnevnem centru umili, ga oblekli in nahranili ter nato odpeljali v Žalec, kjer imajo zavetišče za brezdomne. Ko se je usedel v avtomobil, je sicer našemu vozniku dejal, naj ga odpelje kar nazaj na Glavni trg, a ta tega seveda ni naredil. Kasneje smo preverili, kako je z njim v zavetišču, dejali so, da se je privadil na novo okolje,« pove Ozimkova.

Natančnega podatka, koliko ljudi živi na cesti, ni. Na Centru za socialno delo (CSD) Dolenjska in Bela krajina ocenjujejo, da je na območju Dolenjske do pet brezdomnih oseb letno. »Gre za osebe, ki tako živijo že dolgo časa, kar pomeni, da se njihovo zdravstveno stanje slabša,« pravi direktorica mag. Irena Kralj in dodaja, da se ljudje, ki ostanejo brez stanovanja, redko sami oglasijo pri njih. »Center za socialno delo prek prve socialne pomoči vabi te osebe, da skupaj z njim raziščejo možnosti namestitve in materialne pomoči, opravi razgovore s svojci, odobri izredne denarne socialne pomoči in v skrajnem primeru, če ni drugih možnosti, namesti osebo v zavetišče za brezdomne,« pojasni direktorica.

OZRK Novo mesto

Rok Nose

Zaradi epidemije v še večji stiski

Poleg ljudi, ki dobesedno živijo na cesti, je kar nekaj tudi takšnih, ki sicer imajo streho nad glavo, a so njihove stanovanjske razmere neurejene, pogosto se borijo z zasvojenostjo z drogami ali alkoholom, nimajo urejenih osnovnih dokumentov in so zdravstveno ogroženi, pove Ozimkova. »Na območju nekdanje novomeške občine je vsaj 50 ljudi, ki bi se jim lahko reklo totalni brezdomci. Nekateri živijo v vaseh, kjer se pogosto klatijo po gostilnah, njihovi osamljeni domovi pa so v zelo slabem stanju, brez elektrike, vode in primernega ogrevanja,« dodaja.

Socialna delavka na novomeškem Rdečem križu Maja Gorenc Šulc izpostavi primer dobre volje ljudi, ki so zaznali stisko starejše gospe, ki je živela v vasi visoko v Gorjancih. »Njena hiša je bila v zelo slabem stanju, gospa je imela tudi že bolhe, ki so na njeni koži naredile razjede. Še dobro, da sta ji dve občanki priskočili na pomoč. Mi smo tudi pomagali z donacijo oblačil, hrane, kuhinjske posode, higienskih pripomočkov in drugega. Najlažje je pogledati stran, ko naletimo na takšne ljudi, a nekateri preprosto tega ne morejo storiti,« je vesela Gorenc Šulčeva.

Po topel obrok

Na Rdečem križu že vrsto let izvajajo socialnovarstveni program Delo z brezdomnimi in socialno ranljivimi za boljše vključevanje, ki ga od letos sofinancira ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Namenjen je pomoči brezdomnim, invalidom, samohranilcem, zasvojenim, tujcem, mladim brezposelnim, bivšim zapornikom, starejšim, Romom in drugim socialno izključenim. Med drugim v sklopu programa v dnevnem centru nudijo topel obrok vsem, ki so do tega upravičeni; odločbo dobijo na CSD. Ta čas po topel obrok prihaja sedem ljudi, čeprav bi kdo pričakoval višjo številko. »Vsi, ki prihajajo na kosilo v naš dnevni center, morajo upoštevati pravila. Imeti moramo sistem, da vemo, koliko hrane naročiti. Nekateri, ki se borijo z zasvojenostjo, težko vsak dan upoštevajo urnik, tega preprosto ne zdržijo. Da jih navajamo na pravila in red, tudi to je napredek. Vse, ki prihajajo na topel obrok, smo tudi peljali na cepljenje,« pripoveduje Gorenc Šulčeva. Hrano razdelijo skladno z vsemi preventivnimi ukrepi za preprečevanje širjenja okužbe z novim koronavirusom, v petek uporabniki dobijo še donirano hrano za čez konec tedna.

Več let živel v opuščeni žagi

Rok Nose

Že vrsto let po topel obrok prihaja Bojan Zupančič, ki je zadovoljen z raznoliko hrano. »Prijetno se je te dni pogreti s toplimi jedmi, naša srca pa ogrejejo tudi besede prijaznega osebja,« pove. Ko je bil mlad, se je po sporu doma odselil. Streho nad glavo si je našel kar v bližnji opuščeni Auerspergovi žagi na Dvoru. »Mislil sem si, da bom tam le začasno, a en dan se je podaljšal v teden, nato v mesec, na koncu sem tam preživel več let,« pripoveduje. Prizna, da se je na življenje brezdomca postopoma kar navadil. Vseskozi je sicer hodil v službo v novomeški Revoz, kjer je včasih pozimi, ko je bilo zunaj zelo mrzlo, kar prespal. »Zavlekel sem se v kakšen kotiček, kajti na žagi, kje sem živel, ni bilo oken. Lahko si predstavljate, kako mrzlo je bilo včasih pozimi,« se težkih trenutkov spominja Bojan, ki se je nato v nekem trenutku odločil, da tako ne gre več naprej, zato si je poiskal stanovanje v Novem mestu, kjer živi že 20 let. Letos se je preselil v drugo podnajemniško stanovanje, za najemnino vključno s stroški odšteje približno četrtino svojih prihodkov. Ko gleda nazaj, se zaveda, da se ni pravilno odločil. »Ko si mlad, možgani drugače razmišljajo. Takrat je najbolj pomembna pijača, žur.« Večkrat mu je bilo težko v življenju, obhajale so ga celo najbolj črne misli, a se mu je nekako uspelo pobrati. Da si popestri monotone dneve, zelo rad obiskuje različne delavnice in aktivnosti, ki potekajo na Rdečem križu. »Tako nisem zaprt med štirimi stenami, tukaj se družimo, vedno nam prisluhnejo, res – vse pohvale,« iskreno pove Bojan, ki je letos ostal brez službe, do upokojitve pa mu manjka še nekaj let.

Potrebe po zavetišču

Na novomeškem Rdečem križu izpostavljajo, da bi Dolenjska potrebovala zavetišče za brezdomne. Na sestanku z župani dolenjskih občin so se vsi strinjali, da se takšen objekt zgradi. »Vendar se kljub obljubam nič ne premakne naprej. Mi smo takrat poudarili, da bi s svojim kadrom in izkušnjami lahko vodili zavetišče, verjetno bi dobili tudi podporo države za izvajanje programov,« je prepričana Ozimkova.

Na vprašanje, kako daleč je projekt zavetišča za brezdomne osebe, na Mestni občini Novo mesto odgovarjajo, da so v proračunu za urejanje položaja brezdomnih zagotovili dodatna sredstva, namenjena izdelavi dokumentacije za postavitev zavetišča. »Izdelana projektna naloga bo podlaga pridobitve projektne dokumentacije za preveritev možnosti gradnje zavetišča. Ena izmed možnosti je tudi prilagoditev obstoječega objekta OZRK Novo mesto, vendar bo v tem primeru treba prej urediti premoženjskopravna vprašanja,« so sporočili iz občinske službe za odnose z javnostmi.

Na novomeški občini ocenjujejo, da v regiji obstaja interes za umestitev zavetišča za brezdomne osebe. Na sestanku z nekaterimi ustanovami so ugotovili, da so brezdomci prisotni v več dolenjskih občinah.