Čakalne dobe za psihoterapevtske storitve so v javnem zdravstvu – zlasti v večjih mestih – absurdno dolge, medtem ko si samoplačniško psihoterapijo lahko privoščijo le redki. Toda tudi če si jo lahko, ni nujno, da boste dobili ustrezno. Zaradi neurejenih razmer je težko ločiti, kdo je ustrezen psihoterapevt in kdo ne, saj v Sloveniji nista zaščitena niti poklicni naziv psihoterapevt niti dejavnost – poimenovanje psihoterapevt lahko uporablja kdorkoli. In tudi ga.
Zavajanje, prevara in zloraba
Psihoterapevtska dejavnost pri nas ni zakonsko urejena in nihče ne opravlja nadzora nad njo, zato so ljudje v duševnih stiskah velikokrat prepuščeni raznim kvazistrokovnjakom, ki si želijo zaslužiti na hiter način. Če iščete pomoč za reševanje svojih psihičnih težav po spletu, boste bržkone naleteli na ljudi, ki se oglašujejo za svetovalce, coache oziroma življenjske trenerje, strokovnjake za osebnostno rast in medsebojne odnose. O njihovi strokovnosti lahko v večini primerov le ugibamo, medtem ko so cene njihovih storitev astronomske.
Psihiatrinja Vesna Švab že več let opozarja, da je področje psihoterapije treba zakonsko urediti, saj so lahko posledice neustreznega zdravljenja duševnih stisk zelo resne. »Neusposobljeni strokovnjaki ljudem v stiski dopovedujejo, da naj 'poskrbijo' zase, jim predlagajo sprostitvene tehnike, čeprav je treba povečati nadzor nad okoliščinami in samim sabo, jih vodijo v samorefleksijo in samoočitanje, čeprav bi potrebovali pomoč in podporo drugih ljudi ter spodbudo. Razlagajo jim svoje ideje o vzrokih in obvladovanju, čeprav nimajo nobenih življenjskih izkušenj, jih zavajajo s hitrimi rešitvami, čeprav je za rešitev potrebno trdo delo, in odtegnejo pomoč, ko vidijo, da niso uspešni. Poleg tega svoje storitve drago zaračunajo. Skratka, gre za zavajanje, prevaro in v veliko primerih za zlorabo. Ljudje v takih terapijah lahko prevzemajo krivdo in sram, ki si ju niso zaslužili, kar jih lahko dodatno poškoduje.«
Napake lahko zelo škodijo
Kako naj torej človek v stiski prepozna, ali je svojo dušo zaupal šarlatanu ali dobro usposobljenemu psihoterapevtu? »Ne more,« prizna Polona Matjan Štuhec, specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka. »Psihoterapija zahteva dolgoletno izobraževanje. Pogost argument je, da za vsakdanji problem človek ne bo hodil k dobro usposobljenemu psihoterapevtu, ker ni potrebno. Vendar: kako ta človek ali kdo drug ve, da je to majhen problem?«
Eden od ključnih dejavnikov pri ločevanju med usposobljenimi psihoterapevti in šarlatani je strokovno znanje, poudarja Vesna Švab: »Za psihoterapijo je potrebno dopolnilno in vseživljenjsko učenje, ki je obvezno. Psihoterapija je metoda dela, kjer je mogoče narediti napake, ki so hude in lahko škodijo. Izvajalci morajo biti sposobni prevzeti odgovornost za svoje delo.«
Psiholog, psihiater, psihoterapevt
Ker psihoterapija ni normativno urejena, na tem področju vlada kaos. Ljudje v stiski pogosto ne vedo, kaj sploh psihoterapija je, kdo jo lahko izvaja, kakšna je razlika med psihologom, psihiatrom in psihoterapevtom – in na koga naj se obrnejo.
Povsem drugače kot pri zdravstvenih težavah, kjer pomoč iščemo pri izbranem zdravniku, ta pa nas po potrebi napoti k specialistu, je zdravljenje duševnih stisk bolj zapleteno. Če skušamo zadevo poenostaviti, je približno tako: klinični psiholog opravlja psihološko testiranje, psihiater zdravi z zdravili, psihoterapevt pa s pogovorom. Vendar je pri slednjih treba upoštevati še nekaj različnih psihoterapevtskih šol in metod dela, kar lahko povzroča dodatno zmedo.
Kdo je pravi zame?
Najbolj znane in v slovenskem zdravstvu priznane metode so: vedenjsko-kognitivna terapija, ki vpliva na način razmišljanja in na vedenje; sistemska družinska terapija, ki vpliva na družino, odnose in komunikacijo; psihoanalitične in psihodinamske terapije, ki vplivajo in raziskujejo vzroke, notranje konflikte in primanjkljaje v psihološkem razvoju. V tako imenovani zeleni in potem beli knjigi zdravstvenih storitev obstaja, poleg navedenih, še šifra za skupinsko psihoterapijo ter suportivno psihoterapijo.
Poznavanje metod je za psihoterapevte pomembno, saj naj bi bilo na podlagi psiholoških preizkusov s pomočjo obsežnega teoretičnega znanja in izkušnjami mogoče določiti bolnikovo stanje in katero vrsto terapije potrebuje. Toda kdo to znanje in izkušnje ima? So to zgolj klinični psihologi, ki študirajo psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, nato pa jih čaka petletna specializacija iz klinične psihologije na medicinski fakulteti, in psihiatri, ki morajo najprej končati študij medicine, nato pa opraviti večletno specializacijo iz psihiatrije?
Nimamo dovolj strokovnjakov
Če to drži, je nekaj vendarle kristalno jasno: v naši državi je veliko pomanjkanje usposobljenih strokovnjakov za zdravljenje duševnih stisk. Slovenija je namreč po številu specialistov klinične psihologije na število prebivalcev na samem repu držav EU. Prav tako se ne moremo pohvaliti s številom psihiatrov. Po podatkih NIJZ je bilo leta 2020 le 215 specialistov psihiatrije, od katerih je bilo 134 zaposlenih v bolnišnicah, 37 v koncesijskih ambulantah in 44 v zdravstvenih domovih. Povedano drugače, imamo le 12,8 psihiatra na 100.000 odraslih.
Uredite že vendar to področje!
Različna strokovna združenja že vrsto let pozivajo k zakonski ureditvi psihoterapevtskega področja. Tako so leta 2018 člani Združenja psihoterapevtov Slovenije, Zbornice kliničnih psihologov Slovenije in Društva za vedenjsko terapijo Slovenije poslali na ministrstvo za zdravje dopis, v katerem so se med drugim zavzemali za zaščito poklica psihoterapevta in specialista psihoterapije. Naziv bi lahko uporabljali le ustrezno izobraženi kadri v zdravstvu.
Podpisniki dopisa, med katerimi je tudi Polona Matjan Štuhec, menijo, da bo ljudem, ki potrebujejo pomoč zaradi duševne stiske, povzročene najmanj škode, če se v Sloveniji normativno uredi psihoterapija kot zdravstvena dejavnost. »Treba jo je ločiti od psihosocialnega svetovanja, ki naj obstaja kot dejavnost izven zdravstva, ki pa mora biti prav tako normativno urejena.«
Zahtevna in čustveno naporna psihoterapija
S tem predlogom pa se ne strinja psihiater in psihoterapevt Miran Možina, ki meni, da bi psihoterapija morala biti regulirana kot samostojen poklic in umeščena na področja, kjer je uporabna: v zdravstveno in socialno varstvo, v vzgojo in izobraževanje, pravosodje in gospodarstvo.
V slovenskem zdravstvenem sistemu lahko trenutno psihoterapijo izvajajo le klinični psihologi in psihiatri, kar Možina izpostavlja kot eno od ključnih težav pri ureditvi tega področja. »Ali so za izvajanje psihoterapije izobraženi po standardih za samostojen poklic, nihče ne preverja. Sicer pa večina nima časa, da bi jo izvajala, pa tudi motivirani niso. Psihoterapija je zahtevna in čustveno naporna storitev – en pogovor traja okoli 50 minut, v s tem so površinski, okoli pet do deset minut trajajoči psihiatrični intervjuji, ki jim sledi predpisovanje zdravil, neprimerno lažji. Klinični psihologi, ki jih zelo primanjkuje, pa imajo največ opravka s psihološkim testiranjem in o potrebi po psihoterapiji v glavnem govorijo, izvajajo je pa ne.«
Na kocki je duševno zdravje naroda
Čeprav so prizadevanja za zakonsko ureditev psihoterapije različna, imajo nekaj skupnega – prav vsa so se doslej znašla v slepi ulici. Klinična psihologinja dr. Polona Matjan Štuhec izpostavlja, da se že zelo dolgo ni nič premaknilo v zvezi z zakonsko ureditvijo psihoterapije in da že s kar nekaj ministri za zdravstvo niso prišli več v stik.
Tudi varuh za človekove pravice Peter Svetina je letos ministrstvo za zdravje večkrat pozval k ureditvi področja, a je bila prioriteta ministrstva v zadnjih dveh letih epidemija in nič ne kaže, da bo kmalu drugače. Duševno zdravje očitno ni prioriteta, kar je v trenutni situaciji še moč razumeti. Toda Svetina kljub temu ocenjuje, da je pravna ureditev psihoterapije nujna prav zaradi pandemije. »Duševno zdravje prebivalcev Slovenije je treba obravnavati z vso resnostjo.« Ministrstvo so zato pozvali, naj to postane prioriteta, a odgovora še niso prejeli – in niso edini.
Kako priti do poklica psihoterapevta?
Da bi bila psihoterapija dostopnejša, si že leta posebej prizadeva prav Miran Možina, sicer tudi ustanovitelj slovenske podružnice Univerze Sigmunda Freuda (SFU), ki izhaja iz Avstrije. Na SFU se, podobno kot na fakulteto za uporabne družbene študije in teološko fakulteto, lahko na študij psihoterapije vpisujejo maturanti srednjih šol pri 18 letih. Študij lahko končajo v petih letih in tako prejmejo naziv psihoterapevta že pri 23 letih, nad čimer se zgražajo nekateri klinični psihologi in psihiatri.
Na očitke, da pri teh letih nihče nima dovolj življenjskih izkušenj za opravljanje psihoterapevtskega poklica, direktor SFU Ljubljana odgovarja s protivprašanji: »Kako lahko po maturi kdorkoli študira medicino, psihologijo, socialno delo, pedagogiko, teologijo? In ali se je Nemcem popolnoma zmešalo, da so leta 2019 z novelo zakona uvedli neposredni študij psihoterapije – tri leta dodiplomska in dve leti magistrska stopnja – takoj po maturi kot edino pot do poklica psihoterapevt? Najbrž ne, temveč je to potrditev vizije, ki ji na SFU sledimo že od leta 2005.«
Psihiater poudarja tudi, da izkušnje in zrelost niso eno in isto. »Imamo lahko veliko starejše ljudi, ki so nezreli, ker se iz izkušenj niso nič naučili. Ključna je sposobnost samorefleksije izkušenj, ki jo pri naših študentih spodbujamo z mentorstvom, supervizijo, predvsem pa z zahtevo, da morajo sami skozi (učno) terapijo.«
Strašljiva rast porabe zdravil
Če so izkušnje in zrelost stvar subjektivne ocene, pa je povsem drugače z znanjem medicine, ki naj bi bila po mnenju dobršnega dela stroke temelj psihoterapije. Možina, ki sicer prihaja iz zdravniškega poklica in je po izobrazbi psihiater, ni povsem prepričan, da to drži: »Določena medicinska znanja so nujna, predvsem s področja nevroznanosti. Problem pa je, da je danes prevladujoči medicinski model obravnave duševnih motenj škodljiv, saj izhaja iz vprašljivih predpostavk: da je kategorialna diagnostika duševnih motenj ključno izhodišče za zdravljenje; da so duševne motnje posledica motenj v delovanju možganov in da je ključno zdravljenje z zdravili, ki naj bi bilo specifično učinkovito.« In utemeljuje: »Čeprav so vse te tri predpostavke na trhlih nogah, so v drugi polovici dvajsetega stoletja prispevale k eksponentni rasti porabe psihofarmakov. Dobički farmacevtske industrije so preveliki, da bi redukcionistični medicinski model postavila pod vprašaj, kljub temu da je danes jasno, da je psihoterapija, ki deluje na zelo drugačnih predpostavkah od medicinskih, za širok spekter duševnih motenj učinkovitejša od farmakoterapije in stroškovno ugodna glede na koristi.«
Doseči revne!
Psihiatrinja Vesna Švab se strinja, da je znanje simptomatike duševnih motenj pomembno in da mora biti osnovni del izobraževanja v psihoterapiji. Vendar je še pomembneje urediti način, kako lahko ljudje pridejo do psihoterapevta. »Če bi bilo to urejeno, bi ljudje do psihoterapevtov prihajali preko osebnega zdravnika, ki bi to prepoznal, in preko patronažne medicinske sestre. Psihoterapijo je treba vgraditi v mrežo služb in centrov za duševno zdravje.« Predvsem pa opozarja na nujnost zagotavljanja psihoterapevtskih storitev tistim, ki jih najbolj potrebujejo. »Naša država ni tako bogata, da bi lahko iz stroškov ZZZS plačevala visoko usposobljeno psihoterapijo za vse ljudi, ki jo potrebujejo – treba je doseči ljudi, ki najbolj potrebujejo pomoč in so večinoma revni, torej takšni, ki niti ne pomislijo, da bi si lahko plačevali visoko strokovno storitev. Psihoterapija v javnem zdravstvu ni nujno slabša od samoplačniške.«
Vsi smo preobremenjeni
Zaradi povečanih duševnih stisk pa tudi denar ni zagotovilo za ustrezno duševno oskrbo, kar izpostavlja klinična psihologinja in psihoterapevtka dr. Polona Matjan Štuhec: »Trenutno si zelo malo ljudi lahko privošči psihoterapijo, dobro usposobljenih psihoterapevtov je malo, ljudi, ki jo opravljajo, pa veliko. Tudi samoplačniški termini so v hipu polni in do dobrega psihoterapevta, tudi samoplačniško, je zelo težko priti. Zdaj, ko smo preobremenjeni, pa sploh. Danes me je neka znanka spraševala za psihoterapevtsko pomoč za otroka. In je rekla, saj plačajo. Imajo denar. Odgovorila sem ji, da nihče nima toliko denarja, da bi kdo, ki ga poznam in dobro dela z otroki, zdaj lahko še koga sprejel. Vsi smo preobremenjeni.«
To potrjujejo tudi čakalne dobe za psihoterapevtsko obravnavo. V Ljubljani in v Mariboru je nanjo treba čakati več kot eno leto, v Prekmurju pa le nekaj dni. Naj se torej ljudje vozijo iz Ljubljane in Maribora v Prekmurje ali pa gredo raje k zasebnikom? In kaj to pomeni za najbolj ogrožene, ki jih je v duševno stisko med drugim pahnila izguba dela in s tem rednega dohodka?
Prva pomoč v duševni stiski
Vesna Švab, ki je zaposlena v Zdravstvenem domu Logatec, potrjuje, da gre za absurd, saj je v Ljubljani največ psihoterapevtov, v Prekmurju pa najmanj. »Treba je urediti sistem, ustaviti razkazovanje premoči posameznih strok in strokovnih skupin; usposobiti predvsem podporne psihoterapevtske intervencije, ki sicer niso prava psihoterapija, so pa izjemno uspešne pri večini ljudi v stiskah. In demistificirati psihoterapijo.«
Kot prvo pomoč v duševni stiski izpostavlja pomen medsebojnih odnosov: »Ljudem pomagajo tudi sočutje in pošten, topel odnos, zmožnost poistovetenja, podpora, prijaznost. Številni ljudje si medsebojno pomagajo, kar je velikokrat zelo uspešno. Zelo sofisticirani psihoterapevtski pristopi so lahko za veliko ljudi zelo stresni. Večini nas pomaga bolj kot posebna terapevtska tehnika to, da ob nas vztrajajo dragi ljudje tudi takrat, ko nam je težko. Razlikovati je treba torej med psihoterapevtskimi ukrepi in psihoterapijo. Oboje, psihoterapija in ukrepi, pa mora biti namenjeno vsem ljudem, ki jih potrebujejo – ne le premožnim in privilegiranim. Najbolj jih potrebujejo ljudje, ki imajo največje težave v duševnem zdravju, ti pa so pogosto socialno, finančno prikrajšani in izključeni.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
