Za zdaj še nepravnomočna dosmrtna kazen, ki jo je za trojni umor sodišče v ponedeljek naložilo Silvu Drevenšku, je najdaljša v slovenskem sodnem sistemu doslej. Tožilci so do zdaj dosmrtno zaporno kazen zahtevali že štirikrat, tokrat pa je sodnik prvič pristal na tovrstno zahtevo.
Tožilka, kot tudi pooblaščenec oškodovancev so se strinjali, da je z izrečeno sodbo zadoščeno namenu kazni, slednji pa je izpostavil, da upa, da bo ta primer služil predvsem kot vzgojni pouk tudi za druge, da česa takšnega ne bi počeli. Brutalnost zločina in zavračanje odgovornosti storilca do tik pred sodbo je bila v javnosti sprejeta kot zadosten razlog za izrek najvišje možne kazni, po drugi strani pa se porajajo dvomi o smiselnosti takšne kazni v primerjavi s siceršnjo, v preteklosti že izrečeno 30-letno kaznijo, ki je veljala za najvišjo do leta 2008.
Šturmova zapuščina
Ravno prva Janševa vlada in njen takratni pravosodni minister, nedavno umrli Lovro Šturm, so bili tisti, ki so se podpisali pod spremembo kazenskega zakonika, ki je v zakonodajo vpisal dosmrtno kazen. Penolog Dragan Petrovec je bil že takrat glasen nasprotnik dosmrtnega zapora, za STA pa je najnovejšo sodbo komentiral zgolj rekoč, da dosmrtna kazen pomeni hudo civilizacijsko onesnaženje za državo. Pri tem je spomnil, da je Slovenija v času Jugoslavije »desetletja zdržala brez smrtne kazni, v praksi je bila le nekajkrat izrečena nadomestna kazen 20 let zapora, sicer pa je bila najvišja prostostna kazen 15 let. V vseh teh letih nihče ni čutil potrebe po zviševanju kazni. To se je zgodilo šele v samostojni državi.« Strokovnjak za penologijo je namreč prepričan, da se posebno slab učinek dosmrtnega zapora kaže v samodejnem zviševanju ostalih kazni. Tudi ta teden izražena prepričanja o vzgojnem elementu dosmrtne kazni kot prevenciji drugih hujših grozodejstev ne vzdržijo strokovne presoje.
Izjemni primeri
Dosmrtna kazen je zadnjih trinajst let predvidena za kaznivo dejanje genocida, hudodelstva proti človečnosti in za vojna hudodelstva. Na dosmrtni zapor bodo lahko obsojeni tudi tisti, ki bi zagrešili dve ali več kaznivih dejanj naklepnega odvzema življenja, za katere je zagrožena najvišja kazen 30 let zapora. Če bo Silvo Drevenšek res preostanek življenja preživel za zapahi, še zdaleč ne bo edini, ki je umrl za rešetkami. Čeprav pravnoformalno še nihče v Sloveniji ni bil obsojen na dosmrtno kazen, to ne pomeni, da številni niso smrti dočakali ravno v zaporu.
Zamegljena statistika
V Upravi za izvrševanje sankcij Republike Slovenije (Ursiks) od leta 2000 do konca leta 2020 beležijo 101 smrt. Mednje spadajo tako smrti v zaporih kot priporih, kot tudi primeri smrti posameznikov in posameznic, ki jim je bilo ustavljeno izvrševanje kazni zaradi zdravstvenih težav. Kar bolj bode v oči, je dejstvo, da je bilo v tem obdobju zabeleženih kar 35 samomorov, pri čemer številni primeri predoziranja niso bili opredeljeni kot samomori. Dejstvo, da so pri Ursiksu v zadnjih petih letih zabeležili »samo« dva primera samomora, kažeta na nekoliko večjo skrb odgovornih glede zapornikov, ki so v zadnjih dveh pandemičnih letih soočeni še z večjo izolacijo kot kdajkoli prej.
Občasna poročila in ne nazadnje tudi občasni klici zapornikov, ki jih prejemamo v redakcijo Svet24, svarijo na omejene zmožnosti pristojnih za obvladovanje okužb s covidom-19 za rešetkami, a kot so nam potrdili iz Ursiksa, za zdaj ne beležijo nobenega primera smrti zaradi okužbe s koronavirusom. Kljub epidemiološkim ukrepom, ki so nekoliko sprostili zavode za izvrševanje kazni, so ti še vedno prezasedeni. Daljše kazni, ki se jih od uvedbe dosmrtne kazni poslužujejo sodniki, pa le poslabšujejo situacijo.
