»Smo po dveh koronskih letih že pripravljeni narediti korak naprej in si zagotoviti drugačen svet?!«
Prvič bom o isti stvari pisala dvakrat zapored ali vsaj uporabila enako izhodišče. A je pomembno. Zato. Moja zadnja kolumna je govorila o tem, da intervju, ki ga je vodila Miša Molk v eni od svojih nedeljskih pogovornih oddaj na nacionalni televiziji, ko je gostila igralko Mio Skrbinac, ni izpadel primerno. Da smo glasno izrazili, da je treba nasilje in spolno usmerjenost naslavljati drugače, kot ju je voditeljica, je na mestu, vse, kar je več, je pa odveč.
A prišlo je ravno do tega. Tu mislim na to, kako je bila voditeljica zaradi 45 minut pogovora s slovensko igralko povsem raztrgana. Zaradi tega konkretnega intervjuja so njeni rablji zavrgli vse, kar je ustvarila v medijih, in se obregnili celo vanjo osebno, glede njenega videza, zasebnega življenja, let in še kaj. To je ogabno. Neodpustno. Najglasnejši teptalci so imenovani storili točno to, kar so še eno sapo nazaj očitali njej in jo zaradi tega obsodili. Ona ne sme, oni pa lahko?!
Tako kot sem si dovolila na konkretni intervju izreči kritiko zaradi neobčutljive obravnave občutljive tematike, jo zdaj izrekam tudi vsem tistim, ki so si Molkovo privoščili obrati do kosti. Izpljunki komentatorjev so postali zelo osebni. Niso se spravili na konkreten intervju, ampak na gospo voditeljico. Ena slabo izpeljana oddaja o njej ne pove veliko. Sploh pa nima nič opraviti z njeno starostjo in videzom. Povedo pa odzivi nanjo veliko o nas. Nestrinjanje dela splošne javnosti s tem, kako je vodila pogovor, se je sprevrglo v njeno celostno onečaščenje. To nas ne sme čuditi, saj je to ustaljena ljudska praksa, nas pa mora enako ogorčiti, kot nas je intervju.
Kiksnila sem kdaj že tudi jaz. Vi niste? Pojavilo se je kup razsodnikov, ki so me degradirali po enakem principu kot Molkovo. Postalo je zelo osebno. Ob tem moram poudariti, da si želim – bom rekla kar – hrepenim po zavedanju, da mi bo okolica, ko bom spet pogrnila, kajti zagotovo bom še kdaj, nudila prostor za zdrs in me pri tem ne bo popolnoma uničila.
Z zgodbo o tem intervjuju se je še enkrat pokazalo, da v našo moralno barko vdira voda. Še posebej veliko se je je v njej nabralo med zdravstveno krizo. Epidemija je namreč preizkušnja, ki nas vsak dan sprašuje o vrednotah in stališčih, kdo smo, kam gremo, kako se stapljamo s sodržavljani. Pri tem se nismo najbolje izkazali. Do zdaj. Skozi naša ravnanja med korono se kažeta najmanj egoizem in odsotnost empatije. Ne obsojam, ker je tako, kažem pa s prstom na to, a ne morem nas zaradi tega zavreči. Slovenijo, svojo državo, imam rada. Njene ljudi tudi. Marsikaj mi ni všeč, ampak sprejemam, da smo, kjer smo in kar smo.
Ker bolj kot kam smo padli, je pomembno, kdaj in kako se bomo pobrali. Vsi si želimo, da bi bilo nekaj drugače. Smo po dveh koronskih letih, ki sta nas ultimativno preizkušali kot posameznike in družbo, že pripravljeni narediti korak naprej in si zagotoviti drugačen svet, če ga res tako želimo!? Dokler si to želimo, je dobro! Sicer si želimo različno, ampak konsenz in složnost bomo iskali kasneje. Dajmo se za zdaj samo premakniti. Vsak v sebi, vsak s sabo in potem vsaj še z nekom iz svoje okolice. Nekaj se mora vklopiti, poklopiti med nami! Saj veste, kaj!
Ker se pomikamo proti koncu leta in je to čas zaključkov, snovanja novih začetkov, bi rada rekla naslednje: težki časi nas preizkušajo, in kako bomo iz njih izšli, nas definira kot ljudi, družbo. Ni treba, da že danes postanemo družba jutrišnjega dne, ki ji bodo prikimavali tudi psihologi, antropologi in sociologi. Ne, ne gre za cilj, ampak napredek, in k temu se zavežimo!
Polona Krušec, novinarka
polona.krusec@svet24.si
