Na naši spletni nemalokrat srečate zgodbe posameznikov in družin, ki so pristali v stiski. Ta je nastala zaradi različnih razlogov, pogosto pa nastopijo ob izgubi zdravja, službe, zakona.
Mnogim od njih je naš medij, skupaj z dobrodelnimi organizacijami in vami, dragi bralci, uspešno pomagal. Ker je temelj verige dobrodelnosti zaupanje, je vedno dobro (iz)vedeti, kako so se njihove zgodbe razpletle. Eno od njih predstavljamo danes, ostale bodo sledile; vsak decembrski teden ena. Tokrat spoznavamo mladega Ljubljančana, ki je s pomočjo dobrohotnih ljudi znova zaživel in premagal krizo.
Na srečanju, še preden nas popelje v svojo zgodbo, najprej s ponosom pokaže nekaj slik svojih treh otrok, deklice in dečkov. »Od vedno sem si želel družino. Družina je zame vrednota. No, potem pa se mi je pri tem življenjskem cilju dvakrat zalomilo. A nisem obupal. Vem, da ne bom sam. Ne želim biti,« je iskren na začetku našega klepeta.
Na »štrik«, ker je prehudo
Kar je uspelo 43-letnemu Ljubljančanu, je dokaz, da lahko, četudi te življenje dotolče, vstaneš in na novo zaživiš. Pot ni enostavna, kar prizna povsem brez težav, »a se izplača. Saj nisem še tam, kjer bi rad bil. Zastavil sem si vizijo, načrte zase in svojo prihodnost, ki niso še povsem uresničeni, a bodo,« priča z vznemirjenjem. Da obstaja pot iz hudega, dolgo ni videl. Luč na koncu tunela je zagledal šele, ko je poskušal storiti nekaj skrajnega. Si vzeti življenje.
Za sabo ima dve partnerski zvezi. Do leta 2010, ko mu je razpadla prva, v kateri se mu je rodil sin, je živel dokaj običajno življenje. »Oba sva bila zaposlena, shajali smo. Ni nam manjkalo kaj posebnega. Rekel bi, da smo živeli dobro, dostojno. Probleme sva sicer imela, nisva pa bila najbolj spretna pri njihovem reševanju,« je povedal. Manjkale so jima veščine odkrite komunikacije, družinske finance pa so bile glavni krivec za njuna razhajanja. »No, pa tudi nezvestoba se je vrinila v najin zakon, zato sva šla vsak po svoje,« pove z grenkobo v glasu.
Ni sprejela prve žene
Ker je vedno sanjal od družini, ga je propad zakona povsem sesul. Ni se mogel sprijazniti, da niso zmogli prek ovir. »Zelo sem se obremenjeval, ker bo moral moj otrok živeti v ločeni družini. To me je na moč bolelo,« spregovori o hudih občutjih. Zaradi slabe izkušnje je bil kar nekaj let sam. Bal se je nove zveze, novega poraza. A rane so se mu zacelile in zbližal se je z žensko, ki je postala njegova partnerica. »Z njo sem imel še dva otroka, deklico in dečka. A tudi ta zveza se ni izšla. Med drugim mi je očitala, da se moj svet vrti okoli bivše žene in sina, ki ga imam z njo. Seveda sem močno povezan z njima. To sem ji povedal, saj ne more biti drugače, ker sem za otroka odgovoren in del njegovega življenja, s tem pa tudi njenega, vendar dejstva ni sprejela.«
»V zvezi nama tudi ni uspelo najbolje reševati sprotnih zadev, zato so se kopičile in je nekega dne 'počilo'. Postalo je nepopravljivo. Nakar so se v najino razmerje vpletli še njeni sorodniki in se je stvar zapletla. Od tedaj sva narazen,« se je izpovedal 43-letnik.
Takrat pa se je zgodilo. Da je propadla že druga zveza, ga je povsem iztirilo, pika na i pa je bila, da svojih dveh otrok, ki jih je partnerica odpeljala s sabo, ko ga je zapustila, ni videl tri mesece. Poleg tega so mu ostala bremena kreditov, ki sta jih imela s tedanjo življenjsko sopotnico. »Teh devetdeset dni brez hčerke in sina ne bom pozabil nikoli v življenju. Trpel sem. Nisem vedel, kje so, ali so zdravi, siti, nič. Mešalo se mi je. Nisem mogel spati, imel sem nočne more. Bruhal sem. Psihično sem bil zlomljen. Seveda me je skrbelo tudi, kako bom finančno zmogel nositi vsa bremena. Če sta dva, je drugače, a ostal sem sam za vse.«
Dno
Nikomur ni pokazal, kako trpi. O svojih težavah ni govoril. Niti z najbližjimi, zato se večino časa ni mogel na nikogar nasloniti. Zdaj, ko je preteklo že toliko časa in se je malce sestavil, ga ni sram povedati, da je pomislil tudi na samomor. »Pa ne samo to, tudi storiti sem ga hotel. Imel sem že pripravljen 'štrik'. Ampak potem, kot da je prišla neka sila in mi prisolila streznitveno klofuto, ob kateri sem doumel, da če to naredim, bodo najbolj trpeli otroci. Tega seveda nisem hotel. To je bilo moje dno.«
Naposled je prišel dan, ko se je bil pripravljen soočiti s sabo. Usedel se je za mizo, se pogovoril sam s sabo in začel zlagati položnice, seštevati zneske in ugotovil, da je denarja premalo. Niti za torto za hčerkin rojstni dan ni imel. Ni mu ostalo drugega, kot da se je sprijaznil s položajem in si priznal, da sam ne bo zmogel. »Tako sem v roke vzel telefon in z največjim cmokom v grlu ter skalo na prsih poklical Center za socialno delo Ljubljana Vič Rudnik. V slušalko sem jokal, ker mi je bilo tako težko prositi za pomoč. V življenju nikogar za nič nisem prosil. Ne bom pozabil, kako me je gospa Mateja s CSD pomirila in mi vlila upanje. Potem pa še gospa Snežana. Usmerjali sta me, mi dajali navodila, me podpirali. Skratka, ko grem na center in ju vidim, imam kurjo polt ter ju objamem od hvaležnosti. Skupaj s CSD sta mi odprli vrata nazaj v življenje,« hvaležen pripoveduje.
Čustven epilog
V zgodbo se je vključila tudi Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje z Anito Ogulin, o kateri naš sogovornik pripoveduje z žarom v očeh, saj je k njemu pristopila tako bodreče in sočutno. »Ko me je poklicala Anita, sem vriskal od veselja in hkrati jokal. Sporočila mi je, da ni vse tako črno, da bomo vse rešili, naj ne obupam. Uh, to so bili trenutki, prvi svetli trenutki po dolgem času. Pomagali so mi ogromno. Tudi terapevta, s katerim sem naredil velike osebnostne premike, so mi omogočili. Res sem jim hvaležen.«
Bralcem, ki se soočajo s hudimi preizkušnjami, sporoča, naj nikoli ne obupajo. »Zmeraj se najde rešitev. Samo sprejeti je treba, da imaš težave, in se z njimi na nekoga nasloniti. Mene ni nihče obsojal za to, kar se mi je zgodilo. Pomagali so mi, ne da bi mi kaj očitali, s čimer so ohranili bistven del mojega dostojanstva. Da se. To naj si zapomnijo vaši bralci,« je želel sporočiti ob koncu našega klepeta.
