Nipke, ki tudi sam brez težav prizna, da si pomaga s psihoterapijo, je kampanji posodil svoj komad Noben me ne razume, saj se zaveda, da bi morali o svojih čustvih in občutjih spregovoriti na glas in se o njih odkrito pogovarjati. Različne stiske in stresni položaji, ki jih doživljamo vsi, lahko namreč prerastejo v duševne motnje. Polovica vseh duševnih težav se menda začne pred 15. letom starosti, tri četrtine vseh duševnih motenj pa se razvije do 25. leta, zato moramo stiske znati prepoznati in se nanje ustrezno odzvati čim prej. A za to se moramo najprej (znova) naučiti prepoznavati čustva, premagati stigmo duševnih težav in spregovoriti, se z Unicefovimi ugotovitvami strinja Nipke, ki te dni praznuje 41. rojstni dan. »Menim, da bi morali že v osnovnih šolah v učni program vključiti psihoterapijo, kjer bi se lahko otroci pogovarjali in izražali o tem, kako se počutijo, saj pogosto tudi doma nimajo tega prostora. Vsak posameznik lahko poskrbi za svoj odnos do družbe, da bo bolj empatičen, razumevajoč, topel in človeški, predvsem pa nam mora biti mar, ne samo zase.«
Za kampanjo Kako se počutiš ste posodili pesem Noben me ne razume. Ste se kdaj tako počutili tudi sami oziroma ali se to še dogaja?
Večkrat sem se tako počutil, najpogosteje kot otrok in najstnik, potem pa sem sčasoma uvidel, da nisem sam in da obstajajo tudi ljudje, ki me razumejo.
Pogovarjanje o čustvih je v družinah redko. Zakaj, mislite, je to tako pomembno?
Zato, ker so čustva tisto najbolj resnično, kar se dogaja v nas, in če jih ne moremo in ne znamo izraziti, dejansko ne živimo, ampak vegetiramo.
Kdaj ste bili sami najbolj v stiski in kaj ste takrat storili, kaj vam je pomagalo, kako ste se iz tega izkopali?
V največji stiski sem bil pri osemnajstih letih, ko mi je umrl oče. Takrat sem svoja čustva potlačil nekam globoko vase, saj sem se trudil biti močan za mamo in mlajšega brata. Šele po letih sem začel obiskovati psihoterapevtsko skupino, kjer sem počasi začel predelovati nepredelano in postavljati stvari na svoje mesto.
Brez težav poveste, da ste obiskovali psihoterapevtsko skupino. Kako to, se ne bojite predsodkov?
Nikoli nisem imel predsodkov pred stvarmi, ki jih ne poznam, konec koncev gre zame in za moje počutje, nisem imel česa izgubiti. Predsodki drugih pa me ne ganejo preveč.
Veliko skrbimo za svoje telo, manj pa za duševno zdravje. Kako vi skrbite zanj?
Duševno zdravje krepim predvsem z razmišljanjem in pogovorom, izražanjem, branjem in pa s pogovorom samega s sabo.
Če se vseeno še kdaj znajdete v duševni stiski – s kom se pogovorite in kako si pomagate?
Še vedno se kdaj znajdem v taki stiski. Dejstvo je, da se znam danes tudi drugače pogovoriti sam s sabo kot včasih, je pa res, da ko mi je res težko, še vedno najdem oporo v prijateljih in domačih.
Zakaj je tematika duševnega zdravja in duševnih stisk še vedno tabu?
Mislim, da je ta tema še vedno tabu zato, ker si duševno stisko ljudje še vedno dostikrat razlagajo kot norost in imajo do tega predsodke.
O stiskah govorite tudi v svojih pesmih – mislite, da lahko z njimi dejansko komu pomagate?
Mislim, da sam sebi najbolj pomagam s tem, ko skozi pesem izrazim sebe. Sicer pa mi veliko ljudi piše, da jim je z mojo glasbo lažje.
Kako pa je z vašim novim albumom Retro, ki je bil napovedan jeseni? Kje se je zataknil(o)?
Moj novi album je bil pripravljen že jeseni, vendar smo se v pogovoru z ekipo in založbo skupaj odločili, da glede na situacijo s korono vseeno še malo počakam z izidom, saj si želim album predstaviti oziroma spromovirati bolje, kot mi aktualne razmere dopuščajo.
