Vzvratni tek je intenzivna aktivnost, tradicionalna na Japonskem, od koder se je razširila tudi v Evropo in ZDA, lahko preberemo na spletu. Japonci so namreč vzvratno tekli in hodili že stoletja, to je bil del njihove vsakodnevne vadbe. V 80. letih preteklega stoletja je postajal ritenski tek čedalje popularnejši in danes lahko na ta način vidimo teči vedno več tekačev. Strokovnjaki, ki so tek preučevali, so že pred leti potrdili, da ima tak tek številne prednosti in koristi. Med drugim porabite več kalorij, izboljšal naj bi mišično ravnovesje, hitrost in učinkovitost nog, predvsem pa je zabaven. To potrjuje tudi Boris, ki je vzvratno prvič tekel na nočni desetki na Bledu pred desetimi leti. »Z organizatorjem sva se nekaj pogovarjala, v šali sem mu rekel, da bi lahko preizkušnjo odtekel tudi vzvratno. Pa me je povabil. Startal sem bolj zadaj, da nisem motil drugih tekačev, zraven pa sem spodbujal še gospo, ki jo je bilo strah, kako bo progo sploh pretekla. Potem sva jo pa skupaj.« Vse skupaj je ponovil na 18. Ljubljanskem maratonu. Ker je bil ta »polnoleten«, je želel narediti nekaj posebnega. Precej se je pripravljal in ga odtekel v zelo solidnem času – v dveh urah in 26 minutah. Pred zadnjim maratonom, ki je bil 25. po vrsti – četrt stoletja maratona si vsekakor zasluži kakšno posebnost – pa je vzvratno tekel 22. avgusta kar 49 kilometrov na 12-urnem teku po kranjskih ulicah. Za ljudi je vedno zanimivo videti nekoga, ki teče drugače, pravi Boris.
Prvih 42
Športnik je že od mladih nog. Treniral je karate, pozneje kolesarjenje, ko pa je zelo mlad, pri 21 letih, dobil družino, časa za kolesarjenje ni bilo več toliko, hitreje si opravil s tekom, zato je začel teči. Zadajal si je različne cilje. V devetdesetih še ni bilo toliko tekaških preizkušenj, pravi, moral si jih prav iskati. »Pa si se udeležil tistih, ki so bile, na pet, deset kilometrov.« Ena prvih zahtevnejših gorskih tekem je bil tek na Grintovec. »V desetih kilometrih narediš dva kilometra višinske razlike. Ta tek je bil fascinanten, z veseljem sem se ga udeleževal, dokler ga niso zaključili.« Pri 23 se je prvič preskusil v 42-kilometrskem teku iz Preddvora v Železno Kaplo. »Takrat smo bili samouki tako glede prehrane pri teku kot taktike. Nismo imeli računalnikov in znanja, kot ga imajo danes, zato preskušaš različne stvari, da zdržiš preizkušnjo. Okoli 30. kilometra, se spomnim, so se pojavile bolečine, krči, takrat sem malo hodil in šel naprej. Domači, ki so me spremljali z avtom, so hoteli, da bi zaključil, ker sem se jim zdel že precej slaboten, jaz pa sem hotel do konca. Bil sem na smrt utrujen, to je bila fizično in psihično zelo naporna tekma, ampak na koncu si rečeš – pretekel sem 42 kilometrov! To pa ni kar tako!«
Prišel bi tudi z berglami
Odtlej je skoraj vsak teden hodil na tekme, te so bile finančno še precej ugodne. »Potem pa so se začele dražiti, si pa lahko izbiral, kam boš šel.« Tako se je udeležil tudi prvega Ljubljanskega maratona. Na začetku je bilo 600 tekačev, nobenega ni poznal, danes pa v večtisočglavi množici srečuje same znance. To je tudi čar te tekaške prireditve, je prepričan. Niti na enem ni manjkal in bi prišel, četudi bi si zlomil nogo, bi pa hodil z berglami. Udeležba na Ljubljanskem maratonu je zanj način življenja. »Vsi se poznamo, pomembni so trenutki. Letos sem šel bolj počasi, ker nisem bil preveč natreniran, pa sem potem spodbujal druge.« Ker je pri tem še tekel vzvratno, je na cilj pritekel zadnji. »Ljudje me malo presenečeno gledajo, potem pa se jim zdi fino, da vidijo nekoga, ki dela nekaj drugače. Sicer pa tisti, ki me poznajo, vedo, da sem malo drugačen. Letos sem bil metla enaindvajsetke,« se smeji.
400 kilometrov za rojstni dan
S tekom so povezani mnogi pomembni trenutki njegovega življenja. Za 40. rojstni dan si je podaril 400 kilometrov teka v petih dneh. To je bila tekma Trans Slovenija iz Hodoša do Pirana. »Organiziralo jo je Vulkanizerstvo Boltez iz Kranja, udeležilo pa se nas je 19 tekačev. To je zahtevna preizkušnja, veliko se ti dogaja tako v telesu kot v glavi. Pravi balzam je bil na poti koga srečati, poklepetati, da sem potem z dobro voljo tekel naprej. Nikoli mi še ni bilo tako hudo, da bi na pol poti odnehal. Je pa res, da je bil tukaj start vsak dan zahtevnejši, ker smo postajali vedno bolj utrujeni. A ko prideš ves ožuljen ter zateklih nog in rok do cilja, pozabiš vse težke trenutke ob poti.« Eden od tekov, ki se ga je udeležil kar enajstkrat, je 75-kilometrski tek iz Celja do Logarske doline. Na dveh je spremljal slepega Ivana Horvata iz Celja, ti dve izkušnji sta bili zanj še posebej fascinantni. Redno se udeležuje tudi stokilometrskega teka Ultra pušeljc – prvi konča preizkušnjo nekje v trinajstih urah, on pa je prvič potreboval 25 ur. Lepega, a izredno zahtevnega teka se je udeležil že petkrat, zato tudi dobro pozna ljudi na okrepčevalnicah ob poti, s katerimi se vedno malo pošali. Tudi junija letos ga ni zamudil. »Pomembno je, da se imam lepo, da si polepšamo trenutke, podarimo nasmeh,« pravi Škofjeločan, ki je med drugim že več kot dve desetletji predan Prostovoljnemu gasilskemu društvu Stara Loka.
Gasilec med tekom
»Kot gasilec moraš biti v dobri kondiciji, utrjen, da si pripravljen na izzive, ko zapiska na pomoč.« Nekoč je ravno treniral daljši tek čez Križno goro, ko je opazil ogenj v ostrešju žage na eni tamkajšnjih domačij. Takoj se mu je prižgal alarm in je tekel na pomoč. Ko je pritekel do domačije, je najprej poiskal hidrant, nato pa z domačimi in le eno cevjo začel gasiti. Z domačini je uspel zadržati ogenj, dokler se jim niso pridružili še preostali gasilci in pogasili požar. »Poskušaš pač pomagati s tistim, kar ti je na voljo,« skomigne. Zadnjič je bil na intervenciji 12. septembra. »S kolegom sva se ravno vrnila s 64-kilometrskega pohoda Po medvedovih stopinjah v Kočevju. Videl sem se že, kako se bom spočil, morda spil pivo, ko sem dobil klic ob približno pol enih ponoči. Bil sem sicer precej utrujen, ampak še vedno sem imel dovolj energije za gašenje,« pravi. Kadar ni v službi, pomaga starejšim ljudem. »Nekaj gospem, starim okoli 80 let, pomagam pri delu okoli hiše, znosim drva, kaj popravim, če je treba.« Tek pa je še vedno njegov ventil za sproščanje. »Med tekom sem se vedno očistil težkih bremen, velikokrat sem se zjokal, pa tudi doživel veliko srečnih trenutkov. Tek je zame terapija, kot je za druge meditacija. Vedno me je reševal v težkih trenutkih.« Nekajkrat je že bil v smrtni nevarnosti, zaupa, videl je že film svojega življenja in se prepričal, kako je življenje pravzaprav krhko, zato si je še kako pomembno vzeti čas za ljudi, ki ti nekaj pomenijo. »Pomembni so trenutki, ko nekoga razveseliš, mu narišeš nasmeh na obraz. Sem povsem običajen 52-letnik. Rad pomagam, tudi če se kdaj opečem, to je pač del življenja,« konča svojo zgodbo.
Pazljivost velja!
Čeprav ima vzvratni tek številne prednosti in koristi – porabite več kalorij, izboljšali naj bi se mišično ravnovesje, hitrost in učinkovitost nog ter je zabaven, je pri njem tudi nekaj tveganj, ki jih je treba upoštevati, saj ne vidite dobro naprej. Ker prek ramen neprestano preverjate morebitne ovire pred vami, vas lahko malce zategne v vratu, lahko se tudi spotaknete ali v koga zaletite, zato velja biti še posebej oprezen. Za začetek vadbe so idealne tekaške proge na kakšnem stadionu, skratka ravne proge brez ovir – prometa, kamnov, lukenj. Boris pravi, da recimo pri dvanajsturnem teku v Kranju ni imel težav, ker so bile ulice zavarovane in so vsi tekli v isto smer, zato je progi kar zaupal. »Vsake toliko časa pogledaš daleč nazaj, kako je prosta cesta za tabo, da ni kakšnih nepredvidenih ovir,« pravi. Težav z zategnjenim vratom ni imel, le nekaj »karambolov«. Spomnil se je namreč, kako se je na prvi enaindvajsetki »v rikverc« v cilju nekajkrat zaletel v ljudi, ki so se predčasno ustavili, na zadnjem maratonu je pa tako ali tako tekel zadnji.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
