Novice Svet24

STA

»Če se stroški začnejo močno zviševati nizko v agroživilski verigi, pomeni, da se začne celotna struktura stroškov gibati navzgor proti potrošniku. Zviševanje cen energentov torej presega globalno raven in močno vpliva tudi na lokalno raven, na kmetijske pridelovalce. Tržno usmerjena kmetijska proizvodnja, torej najuspešnejši kmetje, na katerih sloni slovensko kmetijstvo, je zdaj pod največjimi pritiski,« je za Vestnik položaj opisal Aleš Kuhar, agrarni ekonomist in profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Po septembrskih uradnih statističnih podatkih, ki kažejo, kako se zvišujejo standardni vložki na kmetijah, so se povprečni stroški za kmetije povečali za nekaj manj kot dvajset odstotkov.

»To je konkretna korekcija pri stroških, pri čemer se še ni poznala izrazito hitra rast cen umetnih gnojil. Ta so se močno podražila predvsem septembra, ko se je začela jesenska setev, pričakovati pa je še nadaljnjo rast,« pravi Kuhar.

Za gnojilo vsaj 30 tisoč evrov

Boris Gumilar iz Markišavcev, ki obdeluje šestdeset hektarjev zemlje, sodi v omenjeno kategorijo kmetov, ki z intenzivno proizvodnjo prispevajo k oskrbovanju slovenskega trga s hrano. Za površine, ki jih obdeluje, potrebuje približno petdeset ton umetnih gnojil na leto, od tega 25 ton univerzalnega mineralnega gnojila NPK in približno toliko ton dušičnega gnojila KAN. »Brez teh gnojil kmet ne more pridelati dobre letine, saj mora zemlja od nekod dobiti energijo. Kmetje, ki se ukvarjajo z živinorejo in prašičerejo, lahko uporabo omenjenih gnojil delno nadomestijo s hlevskim gnojem, pri poljedelcih te možnosti ni. Ob tem moramo pri nas zaradi kislih tal še ogromno apniti,« pravi kmetovalec, ki je v tem obdobju že porabil približno 12 ton umetnih gnojil, večji del gnojenja pa bo opravil spomladi.

Kupil je toliko umetnega gnojila, kot ga je v tem obdobju potreboval, z nakupom preostale potrebne količine bo počakal do spomladi. Ocenjuje pa, da mu letos ob zvišanih cenah za nakup vsega potrebnega gnojila ne bo zadostovalo niti 30 tisoč evrov, medtem ko je lani za to porabil nekaj manj kot 15 tisoč evrov. »To torej pomeni, da bo celoten strošek vsaj enkrat višji, pa govorim samo za umetna gnojila. Cene so se povečale za od 50 do 200 odstotkov, kar je nepredstavljivo,« poudarja Gumilar, ki je kritičen tudi do tega, da je v Sloveniji le en generalni uvoznik umetnega gnojila. »Zaradi lojalne konkurence sta še dva manjša uvoznika, vendar to ne spremeni dejstva, da ima generalni uvoznik škarje in platno v rokah. Država bi tu lahko vskočila, če bi imela interes, in dala koncesijo tudi drugim.«

Kot je še slikovito opisal, »bo ob takšnem trendu naraščanja cen kmetom ob plačilu vseh stroškov in nakupu potrebnih surovin ostalo le toliko, da si bodo lahko privoščili le kakšno večerjo v eni od boljših restavracij«.

Profimedia

Podražitve ne vplivajo le na kmete, ampak tudi na kmetijske zadruge, ki ustavljajo naročila umetnih gnojil za prihodnje leto. V Kmetijski zadrugi (KZ) Radgona so zaloge, ki so jih imeli v trgovini, večinoma že prodali, novih količin za zdaj po besedah direktorja Danila Rihtariča ne bodo nabavljali, saj se bojijo, da jih kmetje zaradi previsokih cen ne bodo kupili. V KZ Radgona gnojila kupujejo pri slovenskih distributerjih, ki jih uvažajo iz tujine.

Kdaj bi se naraščanje cen umetnih gnojil lahko umirilo, ne ve natančno napovedati nihče. Kot pravi Aleš Kuhar, sodobna ekonomija hitro odreagira tako pri rasti kot pri upadanju cen, zato je pričakovati, da se bo situacija prej ali slej umirila, čeprav jasnih znakov za to še ni. Dejstvo je, da pocenitve umetnih gnojil, ki imajo osnovo na energentih, ni pričakovati, dokler ne bo padla tudi cena nafte. »Proizvodnja gnojil naj bi bila ustavljena predvsem zaradi predragega zemeljskega plina. Če ne bo dušika, ne bo tolikšnega pridelka, kar je lahko problem za slovensko kmetijstvo. Tukaj bo morala evropska komisija nekaj narediti. Zdajšnja cena dušika, skoraj 700 evrov na tono, namreč ni normalna, saj je to trikrat več kot lani. To ni realno, saj se dušik spet ni podražil toliko. Mislim, da gre tu za več špekulacij, zato bo treba počakati, da se bo cena umirila. Vprašanje pa je, ali se bo vrnila na prejšnje stanje,« razmišlja direktor KZ Radgona.

Cena hrane past za kmete

Vanesa Jaušovec

Dodaten problem, ki nastaja v kmetijstvu zaradi podražitev, je po besedah agrarnega ekonomista ta, da se odkupne cene v celotni verigi proizvodnje hrane niso ustrezno prilagajale. V Sloveniji maloprodajne cene hrane v povprečju kljub podražitvi surovin v kmetijski verigi ne rastejo. Čeprav se ljudem zdi, da se hrana draži, cene živil ostajajo v povprečju takšne, kot smo jih imeli januarja letos. Res je, da se dražijo posamezni izdelki, vendar tudi uradni statistični podatki kažejo, da ostajajo cene hrane v povprečju enake.

»Če cena hrane na prodajnih policah ne raste, tudi odkupne cene ne rastejo. Če živilska industrija torej ne dobi višjih odkupnih cen za svoje proizvode, surovine zanje pa mora kupovati po višjih cenah, prihaja do številnih nesorazmerij v celotni kmetijski verigi. Tako se ustvarja izredno močan ekonomski pritisk na primarno raven, kmetijstvo, s tem pa tudi na živilsko industrijo. To je pri nas res fenomen. Zelo me skrbijo tudi izjave nekaterih trgovcev v Sloveniji, da do konca leta ne bodo dražili hrane. To je zelo neodgovorna izjava, ki lahko ogroža kmetovanje in proizvodnjo hrane v Sloveniji,« je jasen Kuhar.

Vprašanje torej je, kako dolgo bodo slovenski kmetje v takih okoliščinah še vztrajali s kmetovanjem, saj naraščajo cene v celotni kmetijski proizvodnji, in to ne le umetnih gnojil, ampak tudi cene škropiv, semen, gradbenega materiala in kmetijske mehanizacije. »Ker kmetom ostane premalo, nimajo zalog denarja, ne morejo vlagati v razvoj, amortizacijo, stroje. Vse to se bo poznalo v prihodnje. Še večji problem pa je za tiste, ki so morda vzeli kredite,« ni optimističen Gumilar.

Da je bojazen, da bi se vse več kmetov odločilo za opustitev dejavnosti, več kot upravičena, pritrjuje Aleš Kuhar. »Profesionalni kmetje, ki jim je kmetijstvo osnovna preživetvena dejavnost, so pod največjim pritiskom, saj cene rastejo, proizvajati morajo, kapitala v proizvodnjo so vložili veliko, vse to pa jih lahko močno zamaje. Takšne močne premike pogosto spremljajo neugodne poslovne zgodbe, zato lahko kakšna dodatna kmetija izpade s trga, kar ima spet nove posledice. Spet bo en kmet manj, ki bi pripomogel k oskrbovanju slovenskega trga s hrano.«